[g0ga]
Veliko sreče pri sledenju predvidevanj v strokovniku. Včerajšnji članek ogradnji hiše je podal kar dobro oceno. Denarja ponavadi zmanjka v fazi talnih oblog oz. opreme. Ocenjujem na podlagi 12-letnih izkušenj s tega področja. Me pa tudi zares zanima,zakaj je gradnja hipe slovenski nacionalni šport. Običajno prevelike (ja kje bodo pa gosti, če pridejo!?!), za gradnjopa se družina zadolži za 30 let. Ko pa ta čas mine, je potrebno pa hišo itak prenovit. Pa smo spet na začetku. Sebo potrebno pač sprijazniti, da so individualne hiše za bogatejše in ne za vsakogar, ki bi jo pač imel. Tako je vsaj v tujini, pri nas pa zagotovo še bo!

Pa veš zakaj je tako? Zato, ker v Sloveniji ni večjih stanovanj. V tujini ni noben problem dobiti 150m2 stanovanje. Pri nas lahko dobiš stanovanje za samskega ali par z max enim otrokom, za družino s tremi otroci pa ni šans, da kaj dobiš, sploh če hočeš imeti šek kak delovni kotiček (ja, pri nas snovalci stanovanj še niso slišali, da tudi odrasli rabimo kakšno pisalno mizo in prostor zanjo, ker je potrebno tudi doma kdaj kaj postoriti za službo). Itak pa so tudi cene stanovanj nastavljene tako, da bi za veliko stanovanje dal precej več, kot za gradnjo hiše, zato smo tam kjer smo; torej splača se graditi samo majhna stanovanja.

Sicer je pa na nepremičninskem trgu še en drug fenomen: za najem ne dobiš drugega kot razsulo. Itak, najbolj donosno je, da v eno razsulo nabašeš pet študentov ali sezonskih delavcev. Če bi pa želel solidno opremiti stanovanje ali hišo, in ga dajati v najem eni družini, bi bila cena taka, da si jo nihče ne bi mogel privoščiti oz. bi vsak raje šel v nakup/gradnjo. V tujini pa marsikje funkcionira najemniški trg.

[usimoncic]
> [g0ga]
> Veliko sreče pri sledenju predvidevanj v strokovniku. Včerajšnji članek ogradnji hiše je podal kar dobro oceno. Denarja ponavadi zmanjka v fazi talnih oblog oz. opreme. Ocenjujem na podlagi 12-letnih izkušenj s tega področja. Me pa tudi zares zanima,zakaj je gradnja hipe slovenski nacionalni šport. Običajno prevelike (ja kje bodo pa gosti, če pridejo!?!), za gradnjopa se družina zadolži za 30 let. Ko pa ta čas mine, je potrebno pa hišo itak prenovit. Pa smo spet na začetku. Sebo potrebno pač sprijazniti, da so individualne hiše za bogatejše in ne za vsakogar, ki bi jo pač imel. Tako je vsaj v tujini, pri nas pa zagotovo še bo!

Pa veš zakaj je tako? Zato, ker v Sloveniji ni večjih stanovanj. V tujini ni noben problem dobiti 150m2 stanovanje. Pri nas lahko dobiš stanovanje za samskega ali par z max enim otrokom, za družino s tremi otroci pa ni šans, da kaj dobiš, sploh če hočeš imeti šek kak delovni kotiček (ja, pri nas snovalci stanovanj še niso slišali, da tudi odrasli rabimo kakšno pisalno mizo in prostor zanjo, ker je potrebno tudi doma kdaj kaj postoriti za službo). Itak pa so tudi cene stanovanj nastavljene tako, da bi za veliko stanovanje dal precej več, kot za gradnjo hiše, zato smo tam kjer smo; torej splača se graditi samo majhna stanovanja.

Sicer je pa na nepremičninskem trgu še en drug fenomen: za najem ne dobiš drugega kot razsulo. Itak, najbolj donosno je, da v eno razsulo nabašeš pet študentov ali sezonskih delavcev. Če bi pa želel solidno opremiti stanovanje ali hišo, in ga dajati v najem eni družini, bi bila cena taka, da si jo nihče ne bi mogel privoščiti oz. bi vsak raje šel v nakup/gradnjo. V tujini pa marsikje funkcionira najemniški trg.

... eh, tudi v Sloveniji večja stanovanja seveda so, ampak če kvadraturo pomnožiš z evri za kvadrat, je tako stanovanje običajno dražje od majhne bajte ... evo, in ker je Slovenec šparavno bitje, si raje za isti denar sezida veliko bajto, ob gradnji potroši najlepša leta svojega življenja, kasneje vsako sekundo prostega časa in denarja zagoni za vzdrževanje, na stara leta pa v preveliki in predragi ostane sam ...

[usimoncic]
Pa veš zakaj je tako? Zato, ker v Sloveniji ni večjih stanovanj. V tujini ni noben problem dobiti 150m2 stanovanje. Pri nas lahko dobiš stanovanje za samskega ali par z max enim otrokom, za družino s tremi otroci pa ni šans, da kaj dobiš, sploh če hočeš imeti šek kak delovni kotiček (ja, pri nas snovalci stanovanj še niso slišali, da tudi odrasli rabimo kakšno pisalno mizo in prostor zanjo, ker je potrebno tudi doma kdaj kaj postoriti za službo). Itak pa so tudi cene stanovanj nastavljene tako, da bi za veliko stanovanje dal precej več, kot za gradnjo hiše, zato smo tam kjer smo; torej splača se graditi samo majhna stanovanja.

Sicer je pa na nepremičninskem trgu še en drug fenomen: za najem ne dobiš drugega kot razsulo. Itak, najbolj donosno je, da v eno razsulo nabašeš pet študentov ali sezonskih delavcev. Če bi pa želel solidno opremiti stanovanje ali hišo, in ga dajati v najem eni družini, bi bila cena taka, da si jo nihče ne bi mogel privoščiti oz. bi vsak raje šel v nakup/gradnjo. V tujini pa marsikje funkcionira najemniški trg.

Pravkar sem zakljucil svojo 11. (z besedo: enajsto) selitev v odrasli dobi. Ne gre za studentsko menjavanje sob, vse so se zgodile ob redni sluzbi ali svojem poslu, avtu, dolgorocni partnerki, zadnje stiri selitve naju spremlja tudi pes, k sreci nimam frocov ki bi jih psihicno uniceval s takim lifestylom. Dvakrat sem menjal tudi drzavo.

Navezal se bom na zanimiv citiran tekst in na se dva zapisa in malo primerjal s stanjem v UK.

Star pregovor pravi, da je selitev, poleg izgube službe, eden najbolj stresnih dogodkov v življenju.

[socialkapitalist]
Jaz sem se iz stanovanja v bloku preselil v hišo. To je bila največja napaka. Imam vse, vrt dve garaži, prostora več kot dovolj, samo nečesa mi manjka: Časa. Sem suženj hiše...

Ce si mobilen tip cloveka, selitev ni nikakrsen stres. Slovenija je majhna, najemnine so poceni, prijatelji dobro uro voznje stran. Menjava drzave v srednjih letih... temu se rece stres. Selitveni stres je anahronizem... pripada casu, ko je clovek dokoncal srednjo solo 20 km od doma, in potem v tem 20km krogu dobil sluzbo hisnika ali sivilje za nedolocen cas in kredit, s katerim je na oddeljeni parceli svojih kmetskih starsev zgradil svojo hisko. To so bili drugi casi... v marsicem lepsi, v marsicem pa trpljenja polni. Danes je selitev tudi za Slovence (mlajso generacijo) nekaj zelo vsakdanjega.

Kot pravi socialkapitalist, "hisa po slovensko" ni za vsakega. V taki hisi sem odrascal, in moj iz kmetov zrasli oce je vedno videl neskoncno mnogo prepotrebnih projektov okoli svoje grascine, zgrajene s trdim delom, desetletnim krutim odrekanjem in inflacijo. Tako bivanje sem v dno duse zasovrazil... sele po petnajstih letih koncno nabavljam svojo kosilnico in zago za zivo mejo :-) Lahko pa je tako bivanje pravi blagoslov - in za vecino slovencev je, zato pa imajo take hise. Kaj je stresno delo jih vecina ne ve, domov pridejo po cca 6 urah efektivnega dela dokaj spociti, in njihova hisa ter vcepljanje pridnosti svojim otrokom je njihov hobi.

Pri bivaliscih smo slovenci precej nemsko - avstrijski, tudi francozi niso zelo drugacni - premozni mescani zivijo v boljsih blokih in mescanskih vrstnih ali dvoriscnih vilah, ki so pogosto preurejena v vec stanovanj, revnejsi mescani pa pac v bolj zalostnih blokovskih naseljih. Bogatih mescanov v sloveniji je hudo malo, zato je tudi ponudba sodobnih pet in vecsobnih stanovanj v mestih izredno redka, sploh pa je ni v najemni ponudbi, ker bogatejsi mescan v sloveniji (kot tudi po svetu) v 90% izvira iz bogatejsih okoliscin in ne bo najemal, ampak bo podedoval eno od stanovanj svoje druzine. Da bi nekdo v sloveniji postal bogat z neko svojo aktivnostjo - pa naj bo GG Misic ali Svetelsek ali Pececnik - vecinoma zelo hitro kupi svoj dom okoli Ljubljane, potujocih in najemajocih bogatih ljudi v sloveniji se za vzorec ni - v angliji pa je to pomembne segment, obstajajo agencije ki se samo z njimi ukvarjajo. Celo Zoki mislim da zivi v eni brezvezni malo bolje opremljeni soc bajturi.

slovenski (in tudi nemski) podezelci zivijo v prevelikih hisah na parceli, ki je dokaj neracionalno izkoriscena (pasovi zemlje povsod okoli hise), ker je prostora dovolj, in ker je fizicen stik s sosedom neprijeten. Najraje imamo na meji s sosedom brajde ali zivo mejo. Gradbena parcela v Sloveniji je se vedno precej poceni stvar. V Angliji bi jo spremenili v stiri pasove, spredaj naredili stiri vrstne hiske z dvema parkingoma spredaj in zadaj stiri trakove backyarda - v sloveniji na takem placu stoji ena dvainpol do trinadstropna hisa, okoli so brajde in ziva meja, pa locena garaza za dva avta, pa vrt z gredicami, pa malo sadnega drevja, pa morda se kak peskovnik za froce.

Na otoku, (mislim da tudi v beneluksu) je gostota poselitve visoka ze skoraj 100 let, zato je nacin gradnje drugacen, ker izvira iz te gosto naseljene tradicije. Blokov skoraj ni, ker so navajeni vrstnih his s katerimi racionalizirajo kvadraturo parcele.

Skoraj nihce ne kupi parcele in gradi v svoji reziji; parcela je tisto, kar res veliko stane, pri gradnji pa ni balkanskega amaterizma, in v lastni reziji te bo stalo vec, in ker nimas pojma bos sto stvari zajebal. Nadzornik ki tak posel res obvlada stane toliko kot cela hisa, in je bolj pametno da nadzira projekt gradnje 10 his, kot pa da vsak dan cepi pri tvoji eni sami hiski in gleda kako polamaterski cimrman ne zna postaviti okvirja vrat v steno. Zato zemljo kupujejo developerji, ki gradnjo pocenijo z ekonomijo obsega, in ki jih izvajalci del ne smejo nategniti, ker to ni njegova prva in zadnja bajta, ampak je v poslu ze 30 let in bo se trideset let, in ga izvajalec potrebuje se veckrat. Iskalec nepremicnine pa hiso kupi na trgu (vedno je tudi dovolj novih), svoj cas pa koristno porabi za svojo poklicno dejavnost, ki ima seveda veliko vecjo dodano vrednost kot razpravljanje o novih touchscreenih na avtih v zastonjski prilogi cajtnga z dosegom 50K bralcev. Za Slovenca, ki zivi v druzbi amaterizma, pa je seveda povsem racionalno, da svoj cas porablja z nacrtovanjem gradnje lastne nepremicnine, ker slovenski trg nepremicnin in ponudba izvajalcev del dejansko je tako obskuren in cudaski, da bo prisel ceneje in bolje skozi, kot ce bi opravljal svoj job in gradnjo pustil tistim ki naj bi bili profesionalci.

V UK revnejsi podezelci in mescani zivijo v vrstnih hisah, zadaj pa je v isti sirini dolg vrt. Bogastvo se loci po sirini in dolzini celega projekta: lahko je pred vhodom samo plocnik in avto na ulici, zadaj pa 5m sirok in kakih pet do osem metrov dolg vrticek - in tudi cela vrstna hisa ni siroka vec kot pet metrov, z zidovi se na obeh straneh stika s sosedi. klasicen angleski velemestni slum. Bogatejsi podezelci in mescani (za oboje velja isto - ne kot v nemskem ali slovenskem prostoru, kjer so mescani v blokih, dezelani pa na parcelah!) pa imajo zelo urejeno vrstno hiso ali dvojcek, na elitni lokaciji in z obilnim sprednjim parkingom in vcasih celo sprednjim dvoriscem z malo zelenja, zadaj pa zelo dolg in kakih 8 ali se vec metrov sirok pas, kjer je angleski okrasni vrt s kamnitimi potkami, drevesi, fontanami, pavilijonckom, svasta. Pri polovicki morda celo s potjo ob eni strani s katero se z avtom pride na zadnje dvorisce...

Samostojna ("detached") hisa z zemljo okoli in okoli je tukaj znak resne bogatije - obstaja veliko fejk "samostojnih" his - ki so v bistvu zabite v vrstna naselja, in ce bi hisa lepo bila s stenami od soseda do soseda, bi imel 30m2 vec bivalnega prostora, ampak je zaradi znj spremenljivk hisa ostala locena s svojimi zidovi - zasebnosti nimas nic vec, prostora imas manj, izgube ogrevanja so vecje. "Prave" samostojne hise so vecinoma na podezelju in imajo okoli sebe za cca 3 slovenske klasicne parcele prostora. Tukaj biti na podezelju v samostojni hisi predstavlja velik luksuz, take hise so vecinoma cez pol milijona. Samoumevno je, da ce imas toliko denarja, verjetno en clan druzine ne dela nic drugega kot se svaljka okoli hise in skrbi za estetiko in kvaliteto bivanja, nadzoruje vrtnarje pri njihovem delu in podobno. Sem mel takega soseda... gospa je zjutraj odlaufala svoj krog, in potem z novim RangeRoverjem peljala deco v solo, in potem je nesrecni avto stal doma, dokler ni spet sla po deco. Gospod je vozil nekega biznis class bmwja in je sel zjutraj in prisel zvecer. Vedno vsi nasmejani in preserni.

Kadar morata oba delati za doseganje svojega zivljenjskega standarda, nima nobenega smisla kupovati hise za pol milijona in je vzdrzevati, vidis jo pa le ob poletnih vecerih ko je se dovolj svetlo - preostali cas pa si v sluzbi. Anglezi nimajo fetisa na suzenjstvo svoji lastni hisi, selijo pa se cca trikrat v zivljenju. Najprej sredi dvajsetih - od doma. prisparajo kakih 5 jurjev, starsi primaknejo 10, in je 15 za downpayment, in se kupi kiska za kakih 100 - 120K. Potem v tridesetih, ko je ta hiska v vecini odplacana, se jo uporabi za downpayment in zamenja z bistveno vecjim obrokom kredita za resno hiso v rangu 150 - 400K (odvisno od poslovne uspesnosti para), kjer je dovolj sob, da ima vsak froc svojo (dokler so stari manj kot pet ali sest let so lahko skupaj), da je delovna pisarna, in da ima moz svoj man cave s posteljo, kamor se lahko tudi ponoci umakne pred zeno, ce je spil prevec pirov in zdaj smrdi in smrci.

Potem se se angleza selita ko otroci grejo - downsizing in zbiranje additional retirement funds. Nazaj v manjso hiso, vcasih kar v "retirement neighbourhood", kredita ni vec, lep kos denarja od vecje hise ostane, spet odvisno od poslovne uspesnosti. Najbolj uspesni imajo dve veliki bajti, najmanj uspesni pa so se od starsev odselili v najem in ostali v najemu do smrti.

Najemniski trg je izredno dodelan in raznovrsten. Vse kar sem zgoraj opisal, je mozno dobiti tudi v najem. Najvec je seveda najcenejsega srota, ker je return on investment najvecji, ce kupis vrstno hisko v slumu za 60 jurjev in jo oddajas za 450 - 500 funtov na mesec. Ta racunica nekako laufa do cca 120 jurjev vrednih hisk v razlicno "deprived" okoljih, ko pa cena raste nad to mejo, pa najemnine ne uspejo slediti. Tudi davek na nakup (stamp duty) se zacne pri meji 125 jurjev - do sem je zastonj, potem pa progresivno raste. Socialna drzava pa te fore. Investicijski nakup drazje hise se povrne predvsem s tem, da je morebitno narascanje vrednosti bolj v skladu s splosnim trgom: medtem ko trg raste, slum utegne ostati slum, in lahko nastane se hujsi slum. Hkrati so seveda slumi potencial za veliko rast, ce se zacnejo izboljsevati. Google: gentrification. Drugi plus drage bajte je najemnik za 1500 funtov na mesec - to je bolj zanesljiv placnik in dela manj sranja, kot tri sirotinje, ki ti vsaka placuje 500 - ampak slej ali prej bo tak kupil nekaj svojega, medtem ko siromakov ne zmanjka.

Sam sem imel zelo zelo hude tezave z iskanjem spodobnega najemniskega bivalisca, ki sprejme psa. Veliko tezje kot v Sloveniji. Pes je namrec v Angliji ravno tako luksuz in z njim izrazas svoj socialni polozaj... Sirotinje ki si ga omislijo, imajo ponavadi pitbula neznanega izvora, nevzgojenega, nezdravljenega, recept za probleme. Zato landlordi dopuscajo zivali vecinoma samo v razritih podrtijah. Clovek ki je kupil rodovniskega setra ali nemsko dogo in je zival vzgojena in kulturna... je najbrz prej poskrbel za svoj lastniski dom, preden razmetava 200 funtov na mesec za psa. Razen ce je prisel s Slovenije, jebemti.

Zanimivo je, da kljub veliko vecji gostoti poselitve anglezi v resnici zivijo na precej vecji kvadraturi od slovencev - zaradi racionalnosti. Povprecni Slovenci imajo trinadstropne hise na parcelah - zivijo pa v 90% samo v eni etazi. podstresja so prazna, ali cakajo na fiktivno odrasle otroke, ki si bodo gotovo zeleli ziveti nad glavami svojih starsev, spodnje etaze pa so ponavadi polne razne ropotije in projektov, vcasih garaz za avte. V slovenskih blokovskih stanovanjih "dvosobno" pomeni kuhinja, kopalnica in dve sobi. "Trosobno" ima se dnevno sobo zraven, spalnico za odrasle in eno sobo v katero stlacimo froce. V Angliji "dvosobno" recejo "two bedroom" in to pomeni dve spalnici v zgornji etazi, pa kopalnica je tudi zgoraj (britanski otok je raven in je zgodovinsko bilo fajn, da voda z wcja in kopalne kadi odteka iz visine :-)). Spodaj je dnevna soba ("reception room" temu recejo) in kuhinja z jedilnico, marsikdaj tudi locen WC. Angleski spodnji sloj zivi v takih dvospalnicnih in trospalnicnih vrstnih hiskah, ki bi jim v Sloveniji v opisu dodali eno sobo. V "enosobnih" (kar bi v sloveniji bilo dvosobno) zivijo samo pakistanci in imigranti. V garsonjerah pa zivijo samo #metoo studentke kulturne antropologije, ki bodo zdaj zdaj iz kelnarije preskocile v pisanje tedenske kolumne za Guardian, samostonije.

Skratka ti anglezi jamrajo u sto mater, fali jim pa prav nic. Sirotinjam je drzava postavila "council houses", ene take jazbinskovine po anglesko, ampak to so pravzaprav cisto spodobne hise z dvema ali tremi spalnicami, ne tako kot nasa zeleznicarska stanovanja. V 65 milijonski drzavi spi na ulicah 3500 ljudi.

V Birminghamskem Vicu ali Bezigradu dobis polovicno hisko s tremi spalnicami za 130 - 170 jurjev, ali 700 - 900 funtov najemnine (odvisno od zrihtanosti, velikosti, mikrolokacije itd). V Birminghamskem slumu dobis vrstno hiso za 80 - 100 jurjev, al pa 500 - 600 najemnine. V bogatem naselju dobis svojo loceno hiso za 400 - 600 jurjev ali med dva in stirimi tisocaki najemnine - to najemajo top managerji, fuzbalerji, filmstarji in podobni. Studentje dobijo sobe od 350 do 500 z vsemi stroski vred.

Najemnistvo se deli na tri dele - zelo reven folk, folk z najemniskim lyfestylom, in imigrante. V Sloveniji je najem izkljucno posledica nedosegljivosti kredita - v sloveniji skoraj ne obstajajo ljudje, ki bi najemali iz razlogov zivljenjskega sloga, tukaj pa to sploh ni tako redko. Pravtako je v sloveniji vecina najemnikov mladih - ce nekdo najema pri stiridesetih "je z njim nekaj narobe" - ne pase v normalne okvircke slovenske druzbe. V Angliji to ni nic posebnega, clovek pri stiridesetih je komot najemnik ker se mu to pac osebno ustreza, ceprav ima 100 jurjev na racunu, ali pa ker je res siromak in mu drzava placuje tistih 500 funtov najemnine za hisko v slumu.

Nacin ohranjanja bogatih naselij in vasi je omejevanje prostorskih nacrtov - lokalci ne dovolijo, da bi nov developer kupil hektar ali dva zemlje in gor nabasal 200 vrstnih hisic (kar bi se njemu seveda daalec najbolj splacalo). Preprosto je dovoljeno zgraditi samo detached house in gradbena povrsina lahko zaseda najvec x% gradbene parcele. Ker sicer bi se sirotinje razpasle povsod, kam pa pridemo...

Seveda obstajajo tudi Birminghamske Murgle, ki niso zgolj Murgle, ampak so "Gated community"; cez cesto visoka zelezna vrata z znakom "Private road" in mozakarjem ki odpira in zapira pot v sosesko, da kaksen preplacan proletarec s svojim novim audijem ne bi zmotil pokrajine rolls royceov in bentleyjev in sproscenega sprehoda birminghamskih Kucanov. Vstopnina zgolj milijon in pol... kar je samo trikrat vec, kot cisto navaden zgornji sloj. Se dobro da obstaja London, kamor se lahko zaprejo oni, ki kupujejo bajte za 20 milijonov, in se res ne morejo vsakodnevno spopadati z ljudmi, ki so obogateli z delom.

Ko se clovek navadi te raznolikosti in tega odnosa do osebnih financ, prostega casa, bivalisca, profesionalizma pri svojem delu in pricakovanj pri ponudnikih raznih storitev, racionalnosti s prostorom... se mu zdi slovenija kot nek izmisljen svet, ki bi obstajal, ce bi se nam vsem skupaj kolektivno odfukalo in bi se kar odlocili da bomo s svojimi nevescimi rokami gradili grascine, pa cetudi 10 let, pa cetudi bomo zaradi tega v karieri zastali in imeli isto placo do penzije, ob upanju da bomo prav do penzije delali v tej isti firmi, po moznosti prav isto stvar... in najbrz bodo na oblasti pravtako isti ljudje, Stanovnik bo hrumel ko bom jaz ze po cevkah jedel in scal... Ne Tolkien ne Orwell si takega sveta nista uspela zamisliti.

Hvala bogu za Frana Milcinskega.