Osnovna dilemo, ki jo poskuša g. Bunta razrešiti, je naslednja: je treba za prehod na velik delež OVE in e-mobilnosti 1) zelo veliko vlagati v krepitev omrežja ali pa 2) bodo potrebna vlaganja v omrežja veliko manjša, če bodo reforme šle v smeri upravljanja s porabo (DSM). Bunta pravi, da je 2) pot boljša, cenejša in prinaša manjši pretres za sistem, kot scenarij 1). Njegova poanta je pomembna predvsem zato, ker klasični energetiki (npr. teševci/ljudje iz Vidmarja) nasprotujejo celotnemu projektu energetske tranzicije s sklicevanjem na previsoko ceno reform. Če je cena tranzicije obvladljiva, kot dokazuje avtor, se bo treba začeti pogovarjati o dveh energetskih tabujih: zapiranju TEŠ-a pred letom 2054 in ne izgradnji gigantskega NEK II.

[Dejansvet]
Osnovna dilemo, ki jo poskuša g. Bunta razrešiti, je naslednja: je treba za prehod na velik delež OVE in e-mobilnosti 1) zelo veliko vlagati v krepitev omrežja ali pa 2) bodo potrebna vlaganja v omrežja veliko manjša, če bodo reforme šle v smeri upravljanja s porabo (DSM).

Seveda, ker ljudje bodo toplo pozdravili moznost, da jim elektro odklaplja porabnike. Da ne morejo vec prati kadar hocejo, ampak samo takrat, ko jim operater to moznost vklopi.

Pa kaj vas je zdrava pamet povsem zapustila? Je kdo naredil kaksne analize, ali to sploh gre skozi, mislim, druzbeno, psiholosko? To je tako kot javni promet, kot da bi se neki prdci sedaj odlocili, da gremo vsi na javni promet, ker drzava oziroma centralni dispecerski center bolje ve, kam usmeriti avtobuse, da ne bo gnece?

Ekoloski falangisti, ki bi spreminjali druzbo ze na delu. Ker jim na trgu to ne uspe, bi prisilo.