V takem primeru bi bilo najbolje, če bi država Hrvaška nehala glumiti in bi zadevo nacionalizirala. Bi rekla, da vsem poreže recimo 50% terjatev. Nato pa bi za preostalih 50% izdala obveznice z daljšo ročnostjo. Nato bi imenovala menedžersko ekipo in ji naložila, da zadevo spuca. Nato pa bi očiščeno zadevo prodala in iz dela delno poplačala te izdane obveznice in tako znižala državni dolg.

To kar se gredo sedaj je kr en cigu migu. Lahko Simona po trepalnicah skače, ampak to kar je sedaj je čisti šmorn. Ki je praktično nerešljiv. Država se vmešava, a denarja ne bi dala. Ene bi polno poplačali, druge, ki so nekaj mesecev prej dajali kredite pa čisto porezali. Od dobaviteljev se pričakuje, da še naprej dobavljajo blago, a hkrati se od njih pričakuje, da bodo skoraj v celoti porezani. Pa vmes še geopolitične igrice ameriških, britanskih in ruskih igralcev. Ravno zato ker je toliko interesov, je to eden redkih primerov kjer je primerno, da se v polno vmeša država. Alternativa pa je, da se gre v stečaj. Vmesne variante z ad hoc zakoni in rešitvami, ki jih nihče ne razume, še manj pa strinja, so bolj slaba izbira.