Če bi parafrazirali Franka Patricka Herberta ameriškega pisca znanstvene fantastike, bi rekli, da skrivnost nadzornikov in direktorjev državnih podjetjih ni problem, ki ga je treba rešiti, ampak resničnost, ki jo je treba doživeti.

Za direktorje družb v lasti države se določi fiksni del plače, variabilni del pa je odvisen od uspeha. Npr. nek % od dobička ali kakorkoli drugače. In % od več je seveda več. S tem rešiš tudi uravnilovko in vso to filozofijo, kako dobri managerji nočejo dleati v državnih podjetjih.

Dobro napisano. Kam bi zaposlili vse te veljake DUTB,ki so plačani zato, da molčijo. Gospodarstveniki jih še pogledajo ne, ker so izguba in sramota za pravno državo. Morda jih lahko izvozimo v Bosno, da bodo bošnjake učili pravičnosti. Stanovski kolegi, ki mislijo, da so edini, ki so se usposobili za poklic prava brez vrednosti. Človek jim je tuj, denar pa igrača.

Samo državno lastništvo ni zadosten razlog za omejitev plače. Ključni faktor bi morala biti opredelitev, kje in kako podjetje pridobiva prihodke. Če je monopolist ali je večina prihodkov ustvarjena na domačem trgu, potem velja Lahovnik. V kolikor pa družba v državni lasti prihodke pridobiva pretežno na tujem trgu, potem ta omejitev nikakor ne more veljati! Samo za primer, kakšno leto, dve nazaj. Elan je bil v državni lasti, praktično vse prihodke pa je dosegel zunaj-omejitev plač je bila super krivična, etc.

Zagovorniki drzavnega/javnega lastnistva so za ohranitev pridobitev socializma. Zakaj imajo torej direktorji teh podjetij kapitalisticne place?