Večkrat beremo srcedrapajoče zgodbe o revežih - delavcih, ki iz stečajne mase niso dobili kar so pričakovali. V bistvu bi morali spremeniti stečajno zakonodajo in sicer tako, da bi se delavci iz stečajne mase poplačali predzadnji, torej le pred lastniki. Absolutno prednost bi morali imeti upniki – dobavitelji, ker tudi oni imajo svoje delavce, ki so pošteno opravili svoje delo, ki jim ga podjetje v stečaju ni plačalo. Ne zavajajmo se, tudi delavci podjetja v stečaju so prispevali svoj delež k neplačevanju upnikov in ni treba jokati nad njihovo usodo. V Lipici bi morali prvo poplačati vse svoje dobavitelje in šele tedaj so na vrsti delavci. Ne pozabimo, tudi dobavitelji imajo zaposlene delavce.

Mah, to ni ravno tako izi. Res pa je, da bi lahko terjatve delavcev podjetja v stečaju izenačili s terjatvami dobaviteljev. Razliko za delavce pa itak krije jamstveni sklad... no, še prej plača delavcem in potem vstopi v postopek...

... sicer bi pa morali imeti urejeno podobno tako kot v Avstriji, kjer v sklad za odpravnine in druge izdatke prispevajo vsi delodajalci... če obstaja solidarnost med delodajalci.

Pač, neka oblika prispevka države in solidarnih delodajalcev bi bila najboljša za reševanje tegob delavcev, ki ne dobijo iz stečajne mase nič. Pač, logika zavaoravnja rizikov.

Oziroma krije vse država, če ima dovolj denarja... pač stvar debate in izračunov.

Ampak pri nas se take resne debate dogajajo v krogu treh, štirih vedno istih ljudi, katerim načeluje ne ravno uravnovešena pravnica dr. Plavšak.