Usoda slovenskega naroda je že od »Virantove plačne reforme« v rokah Štruklja in sindikatov javnega sektorja, ki predstavljajo 180 tisoč zaposlenih v JS, ki terorizirajo vse ostale. Cankar ni mogel vedeti, da bo 10% prebivalcev, birokratsko dobro organiziranih, prevzelo oblast v državi in totalno kontroliralo življenje v državi. Če bi uporabili Kohlove besede in ne preveč poveličevali krščanske demokrate, ki jih je leta 1990 v DEMOS – u bilo veliko, lahko tudi mi napišemo, da krščanski demokrati v raznih strankah niso leta 1990 zgradili Slovenijo zato, da bi jo pustili v rokah povampirjenih socialistov, ki jih predstavljajo Štrukelj in sindikati javnega sektorja. Ampak zgodilo se je prav to. Danes ni države v EU, ki bi tako kot Slovenija trpela pod patologijo naraščajočega terorja javnega sektorja, ki se je postavil na vrh prehranjevalne verige. V Sloveniji bi se pravzaprav vse stranke, leve in desne, krščanske in ljudske, morale dvigniti in stopiti skupaj in na volitvah premagati patološko usmerjene stranke motenega centra, ki jih kontrolirajo sindikati javnega sektorja. Leto 2018 bo odločilno.

Delavci v gospodarstvu in upokojenci morajo dojeti, da so zaposleni v javnem sektorju postali novi privilegirani razred, ki je pod vodstvom Štruklja in sindikatov javnega sektorja razredni sovražnik delavcev v gospodarstvu in upokojencev. Proti razrednem sovražniku se je potrebno boriti, za začetek na prihajajočih volitvah. V Sloveniji klasične marksistične razredne delitve na kapitaliste in delavce ni, ker preprosto kapitala ni. Razredni sovražnik delavcev iz gospodarstva in upokojencev je v javnem sektorju.