Moje izkušnje iz Münchna skozi 10. zgodb, ki so ali pa niso reprezentativne glede "švabskih gospodinj".

1. zgodba: Model želi nove smučarske čevlje. V trgovini seveda nimajo dovolj dobrih, ampak kolega od kolega od kolega ima dostop do dobavitelja reprezentanci in mu zrihta ta najboljše, najdražje, tekmovalne. Gre za en teden v Dolomite, smučal je z njimi manj kot 10 minut. Z razlogom si jih zapnejo 20 sekund pred startom in odpnejo 20 sekund po cilju. Ampak so pa najboljše.

2. zgodba: Igram tenis ligo za lokalni klub, gostujemo po Bavarski. Pridem na teren in v precej primerih pride nasprotnik v najnovejši Federer/Nadal/... opremi (najnovejši tipa trenuten turnir, ne sezona). Vnaprej vem, da bom zmagal, ta ni prišel švicat....

3. zgodba: Ženi kupi za darilo za drugega otroka Rolex. Sam ima že dva. "Ker imajo vsi moji kolegi tudi. To pač moraš imeti."

4. zgodba: Trachten (neke sorte narodna noša) se ne sme nositi prevečkrat, ker greš večkrat na Oktoberfest in podobno, jih rabiš nekaj kompletov. Cene kompletov tudi do nekaj 1000 EUR.

5. zgodba: Moja boljša polovica se v službi nekaj pogovarja o avtih in vsi v smeh, ko pove, da njen vozi deset let starega Opla. "Haha, das ist so ostdeutsche." Vozni park je nor, če statistika tega ne kaže, je to zaradi nas gastarbajeterjev in čefurjev.

6. zgodba: V Münchnu je skoraj nemogoče dobiti normalno restavracijo brez rezervacije, pogosto dneve ali celo tedne vnaprej (kar Bavarcem precej ustreza, saj jim je spontanost tuja in jim rezervirati nekaj za tri tedne vnaprej ni stres, ampak udobje).

7. zgodba: Ob sobotah se po Kaufingerstrasse (nakupovalna ulica) komaj premikaš, na teden sprejmem po 10 in več paketov spletne prodaje za sosede, dostavni kombiji so pomemben del prometa.

8. zgodba: Skoz so vsi nekje. Nekje kot Gardsko jezero, Istra, Mallorca, ZDA, Tajska, Argentina...nekje. Pri začetnih 30 dnevih dopusta in njihovih plačah, je to seveda lažje.

...skratka...potrošnja tu je povsem nekaj drugega kot jo poznamo mi. Ni še Amerika, gre pa v to smer.

Od kje potem pride stereotip o "švabski gospodinji"..

9. zgodba: "Zusammen oder getrennt?" (skupaj ali narazen) je prva fraza, ki sem se jo naučil. Slišiš jo vsakič, ko si v restavraciji, baru in želiš račun. Tudi če si z ženo. Bila z mojo na večerji s poročenim parom. Plačala sta narazen. Tako so navajeni tega, da so vprašali to kolegico, ki je bila z 8-letnim sinom. Mi čefurji se ful norca delamo iz tega, ni jim jasno, zakaj.

10. zgodba: Najetje tenis hale z zimsko sezono je prišal 137,8 EUR, že prej smo pobirali smo po 140. vsak smo dobili nazaj 2,2 EUR. In to jim je nekaj najbolj normalnega. Nismo kupili piksne žog. Kovance smo premetavali.

BONUS ZGODBA: Kot pravi Balakanc sem seveda dal za rundo. Napaka. Kaj je sedaj to? Zakaj? Kako se to vrne, ali so mi sedaj dolžni. WTF...zakaj si nam to naredil.
Zdej si za runde dajemo samo še z Italijani, Slovaki, Grki, Iranci,

...čefurji smo bolj za "Zusammen"..saj veste, navajeni od doma "pa to je vse naše" :)

[Gustl]
Moje izkušnje iz Münchna skozi 10. zgodb, ki so ali pa niso reprezentativne glede "švabskih gospodinj".

1. zgodba: Model želi nove smučarske čevlje. V trgovini seveda nimajo dovolj dobrih, ampak kolega od kolega od kolega ima dostop do dobavitelja reprezentanci in mu zrihta ta najboljše, najdražje, tekmovalne. Gre za en teden v Dolomite, smučal je z njimi manj kot 10 minut. Z razlogom si jih zapnejo 20 sekund pred startom in odpnejo 20 sekund po cilju. Ampak so pa najboljše.

2. zgodba: Igram tenis ligo za lokalni klub, gostujemo po Bavarski. Pridem na teren in v precej primerih pride nasprotnik v najnovejši Federer/Nadal/... opremi (najnovejši tipa trenuten turnir, ne sezona). Vnaprej vem, da bom zmagal, ta ni prišel švicat....

3. zgodba: Ženi kupi za darilo za drugega otroka Rolex. Sam ima že dva. "Ker imajo vsi moji kolegi tudi. To pač moraš imeti."

4. zgodba: Trachten (neke sorte narodna noša) se ne sme nositi prevečkrat, ker greš večkrat na Oktoberfest in podobno, jih rabiš nekaj kompletov. Cene kompletov tudi do nekaj 1000 EUR.

5. zgodba: Moja boljša polovica se v službi nekaj pogovarja o avtih in vsi v smeh, ko pove, da njen vozi deset let starega Opla. "Haha, das ist so ostdeutsche." Vozni park je nor, če statistika tega ne kaže, je to zaradi nas gastarbajeterjev in čefurjev.

6. zgodba: V Münchnu je skoraj nemogoče dobiti normalno restavracijo brez rezervacije, pogosto dneve ali celo tedne vnaprej (kar Bavarcem precej ustreza, saj jim je spontanost tuja in jim rezervirati nekaj za tri tedne vnaprej ni stres, ampak udobje).

7. zgodba: Ob sobotah se po Kaufingerstrasse (nakupovalna ulica) komaj premikaš, na teden sprejmem po 10 in več paketov spletne prodaje za sosede, dostavni kombiji so pomemben del prometa.

8. zgodba: Skoz so vsi nekje. Nekje kot Gardsko jezero, Istra, Mallorca, ZDA, Tajska, Argentina...nekje. Pri začetnih 30 dnevih dopusta in njihovih plačah, je to seveda lažje.

...skratka...potrošnja tu je povsem nekaj drugega kot jo poznamo mi. Ni še Amerika, gre pa v to smer.

Od kje potem pride stereotip o "švabski gospodinji"..

9. zgodba: "Zusammen oder getrennt?" (skupaj ali narazen) je prva fraza, ki sem se jo naučil. Slišiš jo vsakič, ko si v restavraciji, baru in želiš račun. Tudi če si z ženo. Bila z mojo na večerji s poročenim parom. Plačala sta narazen. Tako so navajeni tega, da so vprašali to kolegico, ki je bila z 8-letnim sinom. Mi čefurji se ful norca delamo iz tega, ni jim jasno, zakaj.

10. zgodba: Najetje tenis hale z zimsko sezono je prišal 137,8 EUR, že prej smo pobirali smo po 140. vsak smo dobili nazaj 2,2 EUR. In to jim je nekaj najbolj normalnega. Nismo kupili piksne žog. Kovance smo premetavali.

BONUS ZGODBA: Kot pravi Balakanc sem seveda dal za rundo. Napaka. Kaj je sedaj to? Zakaj? Kako se to vrne, ali so mi sedaj dolžni. WTF...zakaj si nam to naredil.
Zdej si za runde dajemo samo še z Italijani, Slovaki, Grki, Iranci,

...čefurji smo bolj za "Zusammen"..saj veste, navajeni od doma "pa to je vse naše" :)

A nisi več na Financah? Sem kaj spregledal?

[Gustl]
6. zgodba: V Münchnu je skoraj nemogoče dobiti normalno restavracijo brez rezervacije, pogosto dneve ali celo tedne vnaprej (kar Bavarcem precej ustreza, saj jim je spontanost tuja in jim rezervirati nekaj za tri tedne vnaprej ni stres, ampak udobje).

Pred novim letom sva odkorakala v restavracijo pod mestno hiso na Weisswurst, pivo in preste, nobene rezervacije ni treba (mislim da se imenuje Ratskeller).

A tisto se steje kot pajzl? :)

Se moja anekdota:

Za razliko od berlina ama nobenega organiziranega zuranja zunaj. Nekaj so meli na placu kjer je sicer Oktoberfest, a je trebalo placati in vse karte ze zdavnaj razprodane.

Torej so ognjemet vzeli v roke fizikalci z robo iz hoferja/lidla. mili boze, se ob 00.30 so avti lahko vozili samo z meglenkami zaradi dima, ki bi ga lahko z nozem rezal. Po moje je slo v luft skupaj ene 10x vec denarja kot ga Jankovic da v LJ za ognjemet za na novo leto :)