Takrat, ko je se bilo dovoljeno deliti ljudi na normalne in nenormalne, je psihologija imela naslednje kriterije za ugotavljanje normalnosti: odnos do dela, odnos do denarja, odnos do spolnosti. Merilo je bilo odgovoren odnos do teh treh postavk. Danes je Pahor salabajzer, ki pravi, da je vsako delo castno, Angleco bi bilo treba lincat, ker je nekaj skup spravila, se huje, je, da si upa govoriti o normalni spolnosti. Kam smo prisli?

Ok zdej si v debato vrgel še spolnost. V bistvu dobro razmišljanje :)

Hm lej, moraš vedeti, da kar velik delež Slovencev očitno želi, da se dosega neka enakost in poskrbi za napake neodgovornoravnanje drugih za ceno, da to plačujejo bolj uspešni "prasci".

Te zadeve so lahko banalne:
1. Ok spolnost, pa recimo neplanirane nosečnosti, izvenpartnersko življenje in na koncu neplačevanje preživnin. Strošek ima: DRŽAVA.
2. Študiranje zadeve za katero veš da boš nezaposljiv, neresno študiranje kjer neopravljene obveznosti niso kaznovane s penali (kot tudi resnost ni nagrajena z nižjim plačilom šolnine če bi jo imeli) to se prevede v dolgotrajen študij, svaljkanje po raznih društvih, itd. Strošek ima: DRŽAVA
3. Delo, ja recimo neresno delo v kolektivu, izsiljevanje plač na ceno tega da se razmerja podrejo (javni vs. zasebni, razmerja znotraj javnega - šolniki vs. zdravniki). Strošek ima: DRŽAVA

In na koncu pridemo do tematike tega članka:"Kateri predsedniški kandidat je najbolj bogat?"
Ljudem se zdi fajn če imajo revnega predsednika, ker tak ne izstopa preveč in ne kvari občutka solidarne socialne države, kjer se za manj sposobne poskrbi na račun bolj prodornih. Takih trdih prerazdeljevalcev je lahko cca 300.000-400.000 (četudi je volilnih upraivčencev 1.713.532 volivcev) in imaš že problem.