Članek lepo opiše stanje sprijaznjenosti glavnih akterjev (te) politične unije, imenovane EU, pri čemer je temeljno vodilo odločanja predvidljivost s kančkom pahorjanske populistične nepredvidljivosti ter všečnosti, v pravnem vsakdanjiku pa se udinjajo(mo) vedno bolj prozaičnemu (skoroda na birokratsko dišečemu) načelu previdnosti.

Načelo previdnosti je skoroda maksimum pravnopolitičnega izraza "tehtne volje".

Torej, da poenostavim: Imamo Evropo dveh hitrosti, in to v vsaki državi članici: Javna uprava vs zasebni sektor. Dve hitrosti, dva dokaj različna načina razmišljanja. V tem so si že mnoge države EU podobne... in vedno bolj gre to...