Ne vem če se najbolje razumeva. Slovenskim novodobnim poslovnim
priučencem ( Bavčar, Šrot,...) so svetzovale ravno te ekonomsko
strokovne "sive eminence" o katerih sem pisal v obdobju ko so bila
ta podjetja še javna last ( čas tik pred privatizacijo ali takoj an
začetku privatizacije). Samo ta del gospodarstva, ki deluje na
odprtem trgu se je kolikor toliko po lastni inerciji posaniral
predsem iz razloga da so se po lastniško prevzemnih kalvarijah
našli kolikor toliko normalni domači ali tuji lastniki, ki so
stvari spravili v red. Tista podjetja ki niso imela te sreče so
danes največ po zaslugi sivih eminenc ali v stečaju ali
likvidaciji. Slovenska rak rana je njen javni sektor, točneje
upravljanje s tem javnim sektorjem. In pri upravljanju tega
javniega sektorja ponovno naletimo na te iste sive eminence, ki so
cca 20 let nazaj tedaj zavozile velik del tedaj še v družbeni lasti
realnega sektorja. Odgovorite mi kje je logika da je v javnem
setorju ( tu imam v mislih predvsem tisti del javnega sektorja ki
je povsem servisne narave) ob vsesplošni digitalizaciji in
avtomatizaciji še vedno zaposlenega cca 20% administrativnega
osebja. Najboljši primer je zdravstvo in UKC v katerem je
zaposlenih več vodji takšne in drugačne adminstracije kot pa
strokovnih vodij. in podobna zgodba je v vseh ostalih segmentih
tega tako imenovanega javnegsa sektorja. To pišem zato ker bi
država samo z odpustitvijo tega viška ljudi privarčevala dve
tretini denarja, ki ga sedaj porabijo ti ljudje in ga dobijo iz
javnofinačnih blagajn ( račun je preprost; to so ljudje ki "delajo"
za cca povprečno plačo, če bi bili ti ljudje poslani na zavod za
zaposlovanje bi pa to isto državo stali zgolj tretino ( socialna
nadomestila) in bi lahko države dve tretini tega privarčevanega
denarja porabila za programe, ki jih ta javni sektor izvaja. Ampak
tu pridemo do jedra problema. Kdo so ti "administartivci" v javnem
sektorju? Večinoma gre za tako ali drugače povezane osebe z lokalno
ali pa državno politiko. Za kako hud problem gre vam najbolje
govori izjava z vaše strani malo osovraženega Colariča ko je od
Kovačiča prevzemal Krko. On je tedaj dejal da bi bilo v Krki če
države ne bi bila solastnik 30% manj zaposlenih v tem podjetju v
tistem trenutku. In vsi ti adminstrativci so zavedno ali nezavedno
nadaljevanje sistema totalne kontrole, ki ga je uspostavila po
drugi svetovni vojni v družbi UDBA in se je izrodil do te mere da
je važna, edina kvalifikacija, samo še ideološka pripadnost
posametznika vse v službi političnega kontrolfrikovstva. Da je pa
naša družba še vedno ujetnik te strukture ljudi je pa že pred
osmaosvojitvijo potrdil ustanovitelj tedaj kao novonastale
Slovenske kmečke zveze Ivan Oman z izjavo: Ni važno kaj zna važno
je da je naš. Ta izjava govori vse o njemu in iz katerega brloga
prihajajo njegovi mentorji in da je bila cela zgodba večinsko,
morda se najde kaka izjema, zgolj farsa, predstava za narod ali kot
so zapisali ob neki aferi v tedanjem Smeltu: Psi lajajo, karavana
gre dalje.