Zakaj imamo v Sloveniji podivjani javni sektor? Zaposleni v javnem sektorju so ustvarili svoj idealistični svet, ki je v njihovem življenjskem okolju in idealistični miselnosti pretrgal zvezo med snovjo in duhom, med materialno bazo in družbeno nadgradnjo. Ustvarili so središče svoje filozofije in si obenem z njo ustvarili tudi orodje svoje moči npr. grožnje s stavko. Od tud ni več daleč do idealističnega moraliziranja in govoričenja, skratka do velikih sodobnih prevar in samoprevar. Poslušajmo le Štruklja ali Koprivnikarja! Ta javnosektorski idealizem je jedro slovenskega konservativizma in vseh njegovih socialnih izrazov ter pomeni zanikanje človekove osebe in napredka. Javnosektorska Platonova votlina projicira samo sebe na zaslon in vidi samo sebe, in zato se gospodarstvo s Štrukljem ali Kuštrinom pa tudi s Cerarjem ali Mramorjem sploh ne more pogovarjati.