[brane]
> [sopranos]
> Ob naslednji krizi se bo Slovenija razletela kot hiša iz kart.


Kaj bo ob naslednji krizi je težko soditi, ker smo se iz Pahorjevih reakcij verjetno tudi nekaj naučili.

Res je, da davčne blagajne očitno ne prinašajo skoraj nič, ker je bil obseg "delo na črno", kot argument poplnoma napačno ocenjen. O tej neumni oceneni sem nekajkrat polemiziral in z izračuni pokazal, da je popolna fikacija.

Tretje pa je ocena letošnjega proračunskega gibanja, kjer Karel išče dlako v jajcu in daje bombastične naslove.

Za mene je najpomembnejša novica iz teh podatkov,

da je bil lani v dveh mesecih primarni primankljaj 190 mio € letos pa imamo presežek 37 mio. €, torej pozitivno razliko 227 mio. € (res pa je, da tako gledanje ne upošteva, da je decembra proračun nekaj založil za EU in že januarja del tega dobil nazaj)

daj bil lani proračunski primanjkljaj 489 mio. €, letos pa je 248 mio. €, tudi tu je razlika še večja 241 mio. €, ker tudi plačilo obresti letos nižje kot lani.

Številke morda izdledajo lepe. Ampak jaz sem pač pozoren na način kako se te številke dosega. Zato so vse te pozitivne številke samo utvara, ki se bo ob prvem močnejšem vetru razblinila.

Ljudje recimo so bili upravičeni do Zoisovih štipendij. Potem pa država z raznimi postopki zadeve zavlačuje ter tako prihrani nekaj eur. Ampak kaj se iz tega naučijo najbolj perspektivni ljudje? Da so pri nas na državnih funkcijah sami nategači. In taki ljudje bodo bolj dovzetni za imigriranje.

Imaš firme, ki so vložile precejšnje napore v razne razpise in bila tudi izbrana. Potem pa se podjetju ugotovi kao kršitev, ki je bila posledica nevestnega dela države in se jim dodeljena sredstva odvzame.

Država podpisuje podogdbe z občinami, potem pa skuša naknadno, protipravno in z grožnjami občine prisiliti v to, da bi se zadovoljile z nižjim zneskom, kot je bil zapisan v pogodbi.

Varčevanja v javnem sektorju pogosto izgledajo tako, da se ukinja določene aktivnosti - potrebne investicije, obnove, vzdrževanja itd.

Sedaj se vsa sredstva v bistvu usmerjajo samo v 4. sklope:
-plače
-transfer v pokojninsko blagajno
-plačilo obresti
-nakup materiala/subvencije/investicije - s tem, da se ta postavka reže. Skozi pridejo sami tam, kjer so zraven že zmenjeni kako bodo kradli. Ne gleda se na to kaj potrebujejo prebivalci in država.

Postavka za plače raste, prav tako za pokojnine in obresti.

Če pride do zmanjšanja davčnih prilivov, bodo zelo hitro nastopile težave. Varnostne zaloge pa ni nobene.

Državnih podjetij se ne prodaja, kar pa pomeni, da ni svežega denarja in novih znanj. Reform se ne izvaja. Cerar, Mramor, Erjavec in Židan skrbijo samo še za to kaj se bo pokradlo. In kako bodo podjetnike še bolj oželi. Zato v državi tudi ni optimizma in podjetja so pri investiranju veliko bolj previdna in zdržava kot bi bila pod drugačnimi pogoji.