[kajulci]
Ok, in kaj je narobe s promocijo lokalne hrane?

Nič, če ne gre za prazne nacionalistično-socialno-blut-und-boden marnje. Nič, če ti lokalni pridelovalci znajo ljudem dopovedati, da res znajo, da delajo, se trudijo, iščejo rezerve, sinergije, napredek, sodelujejo. Eee, tukaj me sodeželani (enotni pri zahtevah, skregani pri odgovornostih in krivdi) ter premnoga skupnoskledarska politikantska trobila ne prepričajo.

Bolj ko jih gledan, bolj se mi zdi, da bi jih večina živela v svojih mikro rezervatih pod spomeniško-državno-domačijskim varstvom, ljudstvo pa naj to plačuje s 50-100% in več pribitki na cene. Ne gre pozabiti, da mora velik del tega ljudstva stalno dvigati produktivnost in kvaliteto, spuščati cene ter investirati, da svojo robo lahko prodaja v svet. Na drugi strani pa imaš take domačijske zgodbe, kakršno je na kratko orisal Črt tukaj (strupene palčke vrhniškega Krpana dodaj po lastni presoji): forum.finance.si/?m=...101&single

Če ostanem pri čebelarjih, temu stebru najbolj slovenske najbolj zdrave hrane. Zaradi zgodbe o strupenih palčkah in neverjetnega tiščanja samih nedolžnih glav v pesek sem si kar spodobno ogledal stran čebelarske zveze - novice, izobraževanja itn. Nikjer nisem našel nobenega opozorila čebelarjem o ponudbi sumljivih/nedovoljenih sredstev. Live and let die!

Tudi v testu, ko dam na eno stran vage število propadlih ali skrajno ogroženih zadružnih zgodb v deželi, na drugo pa število uspešnih vzdržnim poslovanjem in razvojem, naša deželna prehranska gospoda dobi zelo podpovprečne ocene.

In drugo, Avstrija je polna napisov "kupujte domače". Pri vsej tej gonji ki se jo greste na tem forumu proti lokalni hrani, me je to fajn začudilo, ko sem to prvič videla v Avstriji in se spraševala, kako to da se v to nihče ni spotaknil.

Glej, draga Kajulci. Avstrija tudi ima kaj prodajati in zna tržiti tudi drugje (glej primer Kotanyi vs. Maestro v deželi). Že nekaj let z zanimanjem spremljam poreklo korenja v lokalnem Mercatorju. Dvorni dobavitelj kilskih zavitkov je bila dolga leta neka majhna firma iz Komende, poreklo njihovega korenja praviloma Avstrija in Italija, ob redkih prilikah pa še Francija, Nizozemska, celo V.B. in Izrael (ali nekaj podobno eksotičnega). Slovensko korenje je Mercator samo včasih prodajal rinfuzo, a je bilo bolj krmežljave oblike in manj opranega izgleda, cena pa za cca 50% višja. T.i. bio korenja nisem gledal. Zadnjih nekaj mesecev je veliko, če ne kar večina korenja hrvaškega porekla, dobavitelj hrvaški, redna cena pa malo višja kot prej. Alora, vsem se očitno nekaj splača pridelovati, Slovencem pa večinoma samo preprodaja.

Sicer pa lokalna hrana ni nikakršna bedarija. Če ti ni všeč kupovati lokalno, je pač ne kupuj, a ne? Eni imamo raje svežo lokalno in smo za to pripravljeni plačati več, eni pa imate raje postano uvoženo in ste za to pripravljeni plačati manj. Vse ok, konkurenca pa to. Oglaševati je menda dovoljeno karkoli, tudi drago domačo zelenjavo, ali?

Draga moja, če oglaševanje plača proizvajalec/prodajalec, ni problema. Ko pa gre denar za pranje možganov iz domačijsko upravljanih javnih korit kot dopolnitev očitno precej jalovo izkoriščenih subvencij, pa ta zabava ni več zabavna. Ker upravljalci skupnega denarja niso dobro opravili svojega dela (spodbujanje konkurenčnosti, skrb za napredek, preprečevanje škodljivih dejanj na trgu itn.), razmetavajo z vedno novimi logotipi in parolami. Kje so te buče učenosti, da bi vsaj posegle na trg zaradi očitnega dampinga pri vrsti mlečnih izdelkov?

Z gnusom se spomnim enega poročanja TVS o težavah vipavskih sadjarjev. Ker jim breskev menda nihče ni hotel odkupiti po njihovi ceni, so našli za žalostinke vedno pripravljeno Mojco Dumančički je domnevno obupanega kmeta vprašala nič manj kot, če bo zdaj posekal (sadovnjak). Si predstavljaš?! Da bi ista šla v Revoz, ko so delali samo in komaj s slabe 1,5 izmene, in bi direktorja čisto resno vprašala, če bodo zato fabriko kar požgali!? P***a!

Nekaj dni nazaj sem imel spet eno razodetje o slovenski prehrambni industriji. V Leclercu sem za poskušnjo vzel kos domačega sira po akcijski ceni 6,49 EUR. Doma ugotovim, da izgleda kot maasdam, diši kot maasdam, ima okus kot maasdam, zato na njem seveda piše Dolinar. Grem guglat in vidim, da ima mlekarna Celeia na svoji spletni strani opis Dolinarja, ki niti ni enak v vseh treh jezikih (sl/hr/an), je pa opis okusa v angleščini silno podoben opisu maasdama. Slučajno najdem še omembo, da so Dolinarja nekoč klicali Luka. Potem so najbrž kreativni savinjski marketingarji ugotovili, da domačijska osebna imena ne palijo toliko kot domačijski zemljepisni pojmi. Dolina, prav res!

Ni mi bilo jasno, zakaj bi nek marketing v deželi majhnih snobov, ki imajo silno radi tuje zadeve in so vajeni gaude, edamca, ementalca ipd., zavrgel dobro znano ime Maasdam. Logični odgovor bi bil zaščita imena. Ampak na hitro nisem našel nobenega podatka o tem. Gouda Holland in Edam Holland ja, Leerdam (blagovna znamka) ja, Maasdam pa ne. Našel pa sem veliko razlag, da gre za sir, ki so ga Nizozemci pred cca 30 leti naredili za to, da bi imeli masovnega domačega konkurenta dražjemu ementalcu. Tehnološko in stroškovno je maasdam hitro zoreč in poceni sir, ki pa zaradi lukenj in okusa deluje precej nobel. To je dobro vedeti, ko pri nas vidiš maasdam po 12-16 EUR/kg, kar je sicer cenovni razred veliko bolj krasnih sirov iz Pomurja, Kobarida ipd. Ta teden bo francoski supermarket ponujal nizozemski maasdam po 5,99 EUR/kg, maasdamski Dolinar pa bo spet po 10+ EUR/kg.

Moja projekcija je, da bodo potem, ko bo izzvenela nalepka "višje kakovosti", v Arji vasi dodali kakšno novo domačijsko značko ali pa spet spremenili ime in embalažo. Čisto možno je, da bodo nekoč marketinški vetrovi zapihali tako, da bo Luka-Dolinar dobil ime Holandec, če bo odločal kdo s pobalinskim navdihom pa mogoče celo Luknjasti Holandec. Tako bo luknjasti sir v deželi dobil že tretje novo cesarsko oblačilo.

Hočem reči, da je pri vsej tej nenadni domačnosti hrane en ogromen kup spina, ki igra na najbolj osnovna človeška čustva (naci-lokal-retro-patriotizem), ima pa zelo malo prave substance (Vorspung-Durch-Technik-und-Wissenschaft-Nein-Dank e). To je logično v deželi/dolini, kjer agronomi diplomirajo z anketo o kislih kumaricah trgovske znamke, njihovi profesorji pa po/kljub propadu mnogih zadrug pisarijo domače naloge o deus-ex-machina ozadruženju klinično mrtvega trgovskega podjetja.