[]
Se deloma strinjam, vendar rešitev je lahko preprosta. Vse razvite države predpišejo, da ne sme nobeno podjetje preseči 50% tržnega deleža; niti ne samo, niti ne s seštevanjem deležev v kapitalsko ali kakorkoli podjetniško povezani skupini podjetij.

Torej rešitev je enostavna, vendar še ne pomeni končne rešitve, ker danes se soočamo z oligopolom 3 do 10 podjetij. Tu, na tej ravni (ko ima vsaka povprečno 15 do 20% share-a) se delajo napake. Torej, konkurenčna zakonodaja tu ne pomaga.

Drug problem pa je, da so tudi nekatera oligopolna podjetja med seboj povezana preko verige 100 podjetij in je njihovo povezanost ekstremno težko dokazati.

Tukaj pada ideja o močnejši konkurenčni regulativi. Ne bo prinesla vidnega uspeha.

Vsi ti recepti so brezveze, ker dejansko v praksi ne prinesejo rezultatov. Saj ze clanek govori o tem, da bodo tudi skodo placali dobavitelji.

Kako bi zadeva izgledala v idealnem, "divjem" kapitalizmu: volkswagnu bi konkretno padel trzni delez. Ta trzni delez bi zlahka prevzeli drugi proizvajalci, ki bi se jim na ta racun povecala potreba po dobaviteljih, in bi nekdanji dobavitelji volkswagna dobavljali njim.

Takoj ko pa je vw too big to fail, pa dobis socializem za bogate.

Bla , bla. :)

Imamo že danes pravi kapitalizem.

Potrošniki so tisti, ki odločijo. In zanje (za 90%) je izpust NOx iz motorjev brezvezna zgodba v primerjavi z zanesljivostjo znamke, to je zgodbo, ki so jo vpijali 30 let. "Nemc je Nemc".

Potrošnik odloča, vse ostalo pa je marketing. Pozitivni ali negativni. V Evropi bo prevladal pozitivni za VW, na ostalih razvijajočih se trgih, sploh v USA, pa so pečeni. Šele nekje tle zadaj je pomembna zgodba za Nemce too big to fall. - 15 % tržnega deleža še ne bo konec sveta, ker imajo na rezervi mnoge znamke, ki se ne povezujejo v glavah ljudi z VW.

Zdaj, upam, da ti je jasno, zakaj so v USA sprožili to zgodbo.

Bo pa cena za reševanje zadrege velika. To je jasno. 30 mlrd eur? Od tega bodo država in dobavitelji prispevali pol.