Se deloma strinjam, vendar rešitev je lahko preprosta. Vse razvite države predpišejo, da ne sme nobeno podjetje preseči 50% tržnega deleža; niti ne samo, niti ne s seštevanjem deležev v kapitalsko ali kakorkoli podjetniško povezani skupini podjetij.

Torej rešitev je enostavna, vendar še ne pomeni končne rešitve, ker danes se soočamo z oligopolom 3 do 10 podjetij. Tu, na tej ravni (ko ima vsaka povprečno 15 do 20% share-a) se delajo napake. Torej, konkurenčna zakonodaja tu ne pomaga.

Drug problem pa je, da so tudi nekatera oligopolna podjetja med seboj povezana preko verige 100 podjetij in je njihovo povezanost ekstremno težko dokazati.

Tukaj pada ideja o močnejši konkurenčni regulativi. Ne bo prinesla vidnega uspeha.

[]
Se deloma strinjam, vendar rešitev je lahko preprosta. Vse razvite države predpišejo, da ne sme nobeno podjetje preseči 50% tržnega deleža; niti ne samo, niti ne s seštevanjem deležev v kapitalsko ali kakorkoli podjetniško povezani skupini podjetij.

Torej rešitev je enostavna, vendar še ne pomeni končne rešitve, ker danes se soočamo z oligopolom 3 do 10 podjetij. Tu, na tej ravni (ko ima vsaka povprečno 15 do 20% share-a) se delajo napake. Torej, konkurenčna zakonodaja tu ne pomaga.

Drug problem pa je, da so tudi nekatera oligopolna podjetja med seboj povezana preko verige 100 podjetij in je njihovo povezanost ekstremno težko dokazati.

Tukaj pada ideja o močnejši konkurenčni regulativi. Ne bo prinesla vidnega uspeha.

Vsi ti recepti so brezveze, ker dejansko v praksi ne prinesejo rezultatov. Saj ze clanek govori o tem, da bodo tudi skodo placali dobavitelji.

Kako bi zadeva izgledala v idealnem, "divjem" kapitalizmu: volkswagnu bi konkretno padel trzni delez. Ta trzni delez bi zlahka prevzeli drugi proizvajalci, ki bi se jim na ta racun povecala potreba po dobaviteljih, in bi nekdanji dobavitelji volkswagna dobavljali njim.

Takoj ko pa je vw too big to fail, pa dobis socializem za bogate.