Pod imenom "Urša Plut" je v jezikovne priročnike že sredi prejšnjega stoletja prišla napačna raba trpnika s povratnim zaimkom "se". Fran Milčinski je v nekem humoristične spisu napačno zapisal "Išče se UršO Plut", namesto pravilnega trpnika "Išče se UršA Plut". Jezikoslovec Anton Breznik je na napako opozoril in v kasnejših izdajah je bila napaka popravljena, napačni rabi pa je ostalo ime Urša Plut.

Kot sem že nekajkrat zapisal, ta trpnik uporabljamo s povratnim zaimkom "se". Pravilo pravi:

Beseda, ki je bila v aktivnem stavku predmet, v takih stavkih postane osebek.

Brez posebno poglobljene razlage bom napisal nekaj primerov in mislim, da bo vsakdo, komur je do lepega in pravilnega jezika, hitro zapopadel.

Aktiv: Našel sem ključe [koga ali kaj; predmet v tožilniku].
Pasiv, pravilno: (>) Našli so se ključi [kdo ali kaj; osebek].
Pasiv, napačno: (X) Našlo se je ključe [koga ali kaj; osebek v tožilniku?? Nekaj ne štima.].

(>) Rečemo: Izgubil se je pes. Našla se je mačka. Hiša se dolgo gradi.
(X) Ne rečemo: Izgubilo se je psa. Našlo se je mačko. Hišo se dolgo gradi.

V nekaterih primerih marsikdo že po posluhu reče prav, čeprav se ne poglablja v pravilo. Tako na primer zlepa nihče ne bo napačno vprašal ...
(X) "Ali se dobi še kakšnO štrucO?"; večina bo pravilno vprašala
(>) "Ali se dobi še kakšnA štrucA?"

Malo "težji in umsko zapleteni" so stavki v podrednih zvezah, kjer je osebek izražen že v glavnem stavku in ga v odvisnem sploh ni treba niti navajati, kaj šele poudarjati:
(X) Zakon je slab, saj se (X!) ga zlorablja.
(>) Zakon je slab, saj se zlorablja. (Zakon [kdo ali kaj] se zlorablja).

Nekaj "velezmede" nastane tudi pri zanikanih stavkih (zaradi pravila o rodilniku):
(X) TO bolezen se zdravi z antibiotiki. -- TE bolezni se ne zdravi s čajem.
(>) TA bolezen se zdravi z antibiotiki. -- TA bolezen se ne zdravi s čajem.

Specifičnih primerov je še več, zavoljo jasnosti bi moral vsakega zelo nazorno utemeljiti, saj za marsikoga pravilna raba zveni tako "čudno in narobe", da je ne uporablja. Napaka je pri vsakdanji rabi jezika res tako strašno razširjena, da se je marsikdo niti ne zaveda in se je pripravljen spričkati na žive in mrtve češ, da kakor govori, je prav, kar pravim jaz, pa narobe. Dokler mu pod nos ne pomoliš nekaj slovnic, pravil in jezikovnih priročnikov. A še tisto ne zaleže kaj prida. Napako dela naprej, ker mu zveni "jako domače in bolj prav".

Seveda se lahko vprašamo, ali ni navsezadnje vseeno, kako tvorimo in vežemo take stavke, saj se na koncu vsi nekako in za prvo silo prav razumemo? -- Morda razumljivost takih stavkov ni kaj dosti manjša, vendar so pri pravilni rabi preprostejši, jasnejši, smiselnejši in predvsem dostopni logični analizi**, kar ima pri kulturnem jeziku nedvomno težo.
(** Le spomnim: trivij sestavljajo retorika, gramatika in dialektika oz. logika).


Ob priliki pa še kakšno globokoumno razdreva. :)