V poznih 80. letih prejšnjega stoletja v času preoblikovanja sozdov v delniške družbe in tozdov v družbe z omejeno odgovornostjo, sem po nalogu »družbe matere« napoten v veliko trgovsko družbo »hčer«, odgovoren za kadre, organizacijo in nagrajevanje. Prva ugotovitev, delavci so doma fušali, da se vse kadilo. Kako naprej? Izdelali smo sistem variabilnega nagrajevanja, med drugim tudi nagrado za vsaki posel oz. za stranko, ki jo katerikoli delavec privabi v podjetje. Delavci so dobivali nagrado od vsakega izstavljenega računa, ki je imel njihovo oznako. Za vsako naslednjo stranko, so se zvišali odstotki stimulacije za že pripeljane stranke...Po domače, sistem nagrajevanja jih nikoli ni "puščal" na miru. Delo je zacvetelo, prihodki so v kratkem času zrasli, tudi plače delavcev...Vsi delavci v podjetju so postali komercialisti, prodajali so zjutraj, popoldan, za šankom, na maši...Nekateri delavci so, na moje veliko veselje, presegli mojo plačo ter na veliko jezo direktorja tudi njegovo plačo. Neizobražen in po partijski črti nastavljen direktor nikakor ni dojemal, da delavci z dobro in natančno določeno stimulacijo, po kriterijih, ki so vnaprej znani, delajo tudi za njega, mene, skupne službe in družbo »mater«. Na upravnem odboru je zminiral sistem (posledično tudi podjetje!), češ, delavci imajo previsoke plače, tudi naključne stranke prepričujejo, da ob odpiranju delovnega naloga ali nakupa v trgovini povejo, da jih je pripeljal ta in ta...res, bilo je nekaj lukenj v sistemu nagrajevanja, vendar nepomembnih. Pomembno je bilo zaupanje delavcev...do ukinitve prodajne stimulacije in strmega padca prihodkov, kot bi jih z nožem odrezal. Direktor je bil »ponosen« na veliko znižanje stroškov, upravni odbor mu je podelil nagrado...Zanimivo, večina podjetij s katerimi danes poslovno sodelujem ni dojemljiva za "ustvarjanje" komercialistov iz svojih delavcev. Marsikateri podjetnik se ne zaveda, da dobra volja, energija in želja za zaslužkom njegovih delavcev, ostaja neizkoriščena. Le sistem je potrebno ustvariti.