Prikaz samo enega sporočila - znotraj teme...

mimoidoci sporočil: 5.985
[minuteman]
> [mimoidoci]
> Izraz REFINANCIRANJE KREDITA se uporablja pretežno pri PREDHODNEM POPLAČILU »še živega«, delno poplačanega (neugodnega) kredita,

Torej to pomeni, da tega kredita več ni in si odplačal tako glavnico kot obresti in to vseeno, če si denar dobil od drugega kredita ali pa napraskal od žlahte?

> ne pa kot PLAČILO zapadlega kredita z najemom novega, kar mora početi naša država.

Torej pride datum, ko mora naša država vrniti glavnico in obresti (a prej nič ne izplačuje anuitete? izplačuje samo obresti?) in ker ni druge možnosti najame nov kredit?

Kaj je torej razlika med obema možnostima, zgolj to, da se pri prvi kredit ukine (poplača) predčasno, pri drugi pa, da se to poplačilo zgodi tik pred zdajci, ko je rok za vračilo?

> Večina ljudi, tudi tu na forumu pa i šire, zadolževanje države zaradi poplačevanja starih kreditov narobe tolmači. Ti kot tutor za finančne zadeve pa tega tudi nisi nikoli razložil kakšnemu bozotu, ki misli in piše, da je novo zadolževanje z izdajo obveznic s kuponom 3,5% nadomestilo (še pred zapadlostjo) stare emisije z neugodnimi kuponi po 7%.
>
> Oziroma še drugače: Ogromno ljudi si predstavlja (z veliko levimi navijači sem osebno govoril), da se je naša vlada zadolževala zato, da je predhodno poplačala stare (neugodne) kredite z visokimi obrestmi in jih nadomestila z ugodnejšimi po nižjih OM. Na trgu obveznic se z neugodnim zadolževanjem ne moreš prešvercati s predhodnim poplačilom, tako kot se lahko v banki.

Aha, država torej vedno plača obresti, po katerih si je zadolžila, tudi če obrestna mera pada in postaja ugodnejša? A pri osebnem poslovanju pa ni tako?

> Lahko navedem razloge zakaj je tako.

In zakaj je tako?
V glavnem si vse pravilno komentiral. Naša država se zadolžuje pretežno z obveznicami, ki jih ne more predhodno odpoklicati (poplačati), njihova glavnica pa v celoti zapade v plačilo ob zapadlosti (bullet). V obdobju do zapadlosti glavnice izdajatelj (država) izplačuje le kupone (obresti). Če hoče lahko obveznice odkupuje na trgu in jih postopno umika, a pri tem plača vsakokratno tržno ceno, ki je enaka mnenju trga o neto sedanji vrednosti vseh bodočih denarnih tokov iz tega instrumenta, povečani za natečene obresti od plačila zadnjega kupona. Če je torej obveznica izdana pod slabimi pogoji, se jo pač odkupuje po tržnih cenah, ki vsakokrat izražajo dobrodušnost ob izdaji. Dobrodušnost je vsekakor prisotna tudi v primeru, če celo emisijo prodaš ilegalno in to enemu samemu kupcu (PIMCO).

Sicer pa: novo zadolževanje Čuferja je bilo predvideno za plačilo letos zapadle izdaje RS 65 (morda še katere?) in plačilu letošnjih kuponov iz vseh ostalih izdaj. Torej ne gre za reprograme »nerodno visoko obrestovanih« zadolžitev, ampak za plačilo zapadlih terjatev, ki so vrnile visoke obrestne kupone že predhodno. Tistih 26 mlrd EUR (nekaj takega) trenutnega državnega dolga, pa bi se moralo do konca leta vsekakor zmanjšati za navedena vračila.

Obveznica predstavlja sekuritiziran dolg, ki ima na trgu vsakodnevno izračunan fair value, kar pa ni praksa pri kreditu v banki. Banke pri nas vidijo le knjigovodsko vrednost preostanka nominale iz naslova kredita. V določenih pogojih (beri skoraj vedno) pristanejo na predhodna poplačila, še posebej pri zvestih in prijaznih komitentih, teh pa je ogromno. Seveda ob tem zaračunajo (ne izračunajo) določene penale, ki pa so lahko precej stran od fair value kredita, ponavadi v škodo banke, ki se pravilnega tržnega vrednotenja kredita za določen trenutek odkupa niti ne zaveda. Če je banka npr. pred 10 leti dala 12 letni kredit bi še 2 leti lahko kasirala 12 letno obrestno mero (in ne le dvoletne, ki je precej manjša), stranka ji pa tak kredit poplača po znesku preostale glavnice plus na oko ocenjenih penalov, po možnosti temelječih na dvoletni preostali zapadlosti. Obrestni inštrumenti so preveč »tricky« inštrumenti za družboslovce.

Ko torej zagovorniki novega zadolževanja govorijo o predhodnih poplačilih naših neugodnih kreditov, bodisi lažejo, bodisi razmišljajo v duhu domače bančne prakse pri kreditiranju, sigurno pa ne o mehanizmih na mednarodnih trgih dolga. Ko zahtevana stopnja donosnosti za obveznice RS (10y) pade iz 4,5% na 3,5%, PIMCO pač ne vrne tiste ilegalne novembrske emisije finančno nepismenemu slovenskemu izdajatelju po 100, po kolikor jo je verjetno kupil, ampak kvečjemu po 108,7, kar je za 150 mio EUR dražje.