Omenjeni Aleš Koršič je s svojim delovanjem povzročil največ škode Rokometnemu klubu Koper, njihovim rokometašem in vsem rokometnim klubom, ki se iz dneva v dan prebijajo skozi posamične tekme, tako, da si morajo sami igralci plačati tako hrano kot pijačo. Ko bi ne bilo njihovih staršev in ljubiteljev rokometnega športa ter posameznih junaških sponsorjev bi lahko že zaprli vrata. Ne glede na vse lovorike, ki so si jih priborili v Rokometnem klubu v Kopru, je za Alešem Koršičem nastal potop, ki si ga marsikdo še dandanes ne zna predstavljati. Ob tem je potrebno vedeti, koliko rokometnih klubov, mladinskih pogonov, bi lahko preživelo s tem denarjem, saj so njihovi letni proračuni od nekaj tisoč € pa vse do nekaj deset tisoč €. Ponekod se cedi med, ponekod pa niti denarja za nove teniske nimajo, pa še torbe za opremo, morajo financirati njihovi starši. Ponekod veliko postorijo tudi drugi prostovoljci, ki vozijo celotne ekipe na tekme, samo, da bi otrokom omogočili njihov normalen razvoj ter privzgojili ljubezen do tega čudovitega športa. In potem pridejo takšni Aleši Koršiči, ki izničijo ves vloženi trud entuziastov, ki se s tem ukvarjajo že celotno življenje, ki jim še na misel ne pride, da bi storili takšno sramoto, kot si jo je privoščil kot povezana oseba in predsednik kluba. Ravno predsednik bi moral skrbeti za gospodarno ravnanje z denarjem in zagovarjati pošteno in transparentno poslovanje, na tak način, da bo ostalo še kaj denarja za zanamce. Takšni v Italiji končajo pri vsem znanem Coroneu v Trstu.