[huxtable]
Stara sem 55 let. Teden dni po 50. rojstnem dnevu sem izgubila službo, delala sem seveda v gospodarstvu. Kljub močni življenjski energiji, vidnim priznanjem iz preteklega dela in veliki želji po delu, je iskanje službe za moj letnik, posebno za ženske, znanstvena fantastika. Ne rečem, da nisem dobila službe: 1 mesec v trgovskem centru kot zadnji "zamorc", nekaj mesecev v telefonskem studiu, kjer imajo sistem koncentracijskega taborišča. Vse seveda za določen čas,

Tole je res katastrofalni scenarij. Ampak pomisli - vecjo stabilnost dela si dobila sele, ko si odprla s.p. Zakaj? Paradoksalno zato, ker nisi potencialno dolgorocno breme za delodadajalce (sicer v tem primeru stranke), ker tvoje "pravice do dela" ne zagovarja sindikat, ampak moras za to poskrbeti sama s tem, da dobro delas.

Kaj je torej narobe? V prizadevanju, da bi cimmanj starejsih izgubilo sluzbo, je ta zmesana drzava tako divje "zascitila" starejse delavce, da se jih delodajalci enostavno bojijo zaposliti, sploh ce je na razpolago mlajsa alternativa. Rezultat te *zascite* si izkusila zal na svoji kozi in verjetno bi, ce pogledas nazaj, rajsi imela manj zascite pa vec delovne dobe, a je tako?

Zal vecina delavcev, kaj sele sindikalistov, tega ne razume. Da se ljudi ne da scititi tako, da otezujes odpuscanje, kajti delodajalec bo ze nasel nacin, da de odpusti, mu bo pa to povzrocalo vec dela in stroskov, novih zaposlitev pa za taksne ljudi ne bo.

Vso sreco na podjetniski poti.