Prikaz samo enega sporočila - znotraj teme...

huxtable sporočil: 8
Stara sem 55 let. Teden dni po 50. rojstnem dnevu sem izgubila službo, delala sem seveda v gospodarstvu. Kljub močni življenjski energiji, vidnim priznanjem iz preteklega dela in veliki želji po delu, je iskanje službe za moj letnik, posebno za ženske, znanstvena fantastika. Ne rečem, da nisem dobila službe: 1 mesec v trgovskem centru kot zadnji "zamorc", nekaj mesecev v telefonskem studiu, kjer imajo sistem koncentracijskega taborišča. Vse seveda za določen čas, ker imajo kot "dobri zaposlovalci" tudi zelo veliko fluktuacijo, saj stalno menjajo kader, da se izognejo kakršnimkoli obveznostim. Vendar kljub težkim delovnim pogojem in kljub temu, da je tako delo veliko pod nivojem znanja in zmožnosti, stisneš zobe in delaš. Delaš za preživetje, nikakor pa ne z veseljem. Vsi te gledajo kot potencialnega invalida in nekako manj vredno delovno silo, ker si pred tem odgaral že svojih 30 let. Namesto tega bi vsak tak delavec kolektiv lahko obogatil z izkušnjami in modrostjo, ki jo taka oseba nedvomno ima. Danes ne dobiš niti spoštovanja. In potem pogodba spet poteče, poteče tudi nadomestilo na zavodu, kjer si prisiljen zviševati statistiko. In končno! Dobim službo, ki je sicer še vedno na nižji stopnji zahtevnosti, vendar je v primerjavi s prejšnjima dvema v vseh pogledih boljša. In glej ga zlomka - čez slabo leto ukinejo oddelek in vsi zaposleni pristanemo na Zavodu za zaposlovanje. Kot da se prekletstva zavoda, ko si enkrat tam, nikoli več ne moreš rešiti. Spet sem kakšno leto starejša, kriza se poglablja, služb ni niti za mlajše, za "starejše" pa sploh ne. Mi smo pozabljeni in odpisani, v tej družbi popolnoma odveč. Nihče nas ne potrebuje, smatrajo nas za parazite. Napisala sem preko 1000 prošenj in v dobrem letu sem bila povabljena celo na dva razgovora za službo. Ti razgovori so bili narejeni po sistemu "tekočega traku", saj nas je bilo povabljenih okrog 100. Seveda v takem sistemu nimaš nobenih možnosti. Kako preživeti? Marsikomu zmanjka volje do življenja, čemur se tudi ni čuditi. Zadnja postaja je Center za socialno delo, kjer milostno in ponižno zaprosiš za denarno socialno pomoč in si nakoplješ na glavo Demoklejev meč vpisa zastavne pravice na stanovanjce, ki si si ga z velikim odrekanjem kupil in še danes odplačuješ kredit. To je druga nočna mora, kako vsak mesec plačati kredit, še kakšno položnico in morda tudi kaj pojesti. To je stvarnost starejših oziroma oseb srednjih let, ki smo, ne po lastni krivdi, ostali brez zaposlitve.
Kaj pa pokojnina? Ne, ker manjka še nekaj let, po novem ZPIZ-2 pa še nekaj več. Ali v takih razmerah sploh dočakaš pokojnino, če pa jo, si že popolna, od vseh stresov načeta razvalina.
Če pa to nočeš postati, se podaš še na morda zadnjo avanturo (kar to početje v naši državi nedvomno je) in odpreš s.p. Ne bom opisovala vseh fizičnih, psihičnih in finančnih naporov, da prideš do tega, da firmico končno odpreš in željno čakaš na prve stranke. In nepopisno veselje, ko jih dobiš in ko jih pride še več. Delaš res z veseljem. Še lepše je, ko vidiš, da so zadovoljne in da se tudi vračajo. Do tukaj vse lepo in na penzijo sploh ne pomisliš, saj je nekaj najlepšega in izpolnjujojčega, če delaš nekaj, kar te veseli in si tudi sam svoj gospodar. Vendar - konec meseca je potrebno sešteti, odšteti in izračunati, kaj vse je najprej treba plačati - prispevke, davke, stroške... In na koncu zopet gledaš ali je kaj ostalo tudi za v lonec...
Malo bolj sem se razpisala, ker sem želela prikazati, da je krivično ljudi ocenjevati samo po letih in jih zaradi let gledati skozi prizmo parazitov, hipohondrov in lenuhov. Namesto kategoriziranja ljudi po letih bi morali stremeti k povezovanju in medgeneracijskem sodelovanju, saj le tako lahko skupaj napredujemo in bogatimo drug drugega. Vsi mi, "starejši", smo tudi vaše mame, žene, sestre, ki smo in še vedno, prispevamo tudi k vašemu lepšemu jutri, za katerega močno upamo, da kmalu zasije z vsem žarom.

Neposredni odgovori na sporočilo št. 2312321

Strani: 1

anon-255405 sporočil: 148
Zadnja sprememba: anon-255405 14.01.2014 23:29
To kar si opisala je žal resen problem te družbe, saj se na starejše gleda kot nebodigatreba. Lani mi je kolega iz japonske, ko sva se pogovarjala o tem koliko časa bo še delal in kdaj pojde v penzijo rekel, da upa da ne pojde nikoli. Pri njih je delo najvišja vrednota in ljudje delajo do smrti. Seveda primerno sposobnostim, vendar družba vkjučuje vse v delo. Zato tudi živijo dolgo, ker so aktivni. Pri nas pa se zdi kot da je cilj življenja penzija in to čim prej. Sprejemamo razne neumne birokratske ukrepe, ki prepovedujejo odpuščanja ljudi po 55-tem letu, vendar to povzroča samo to da so ljudje po 55 letu nezaposljivi.
Ko bomo razumeli da mora ves sloj družbe delati (vsak po svojih močeh) bomo napredovali.

Enako velja za skandinavce. Nikjer nisem videl starejših stevardes kot na Finnair-u :-).

Problem pa je, ker poleg precej neumnih politikov v tej državi precej škode naredijo še sindikati in podobna navlaka socializma.
bc123a sporočil: 46.853
[huxtable]
Stara sem 55 let. Teden dni po 50. rojstnem dnevu sem izgubila službo, delala sem seveda v gospodarstvu. Kljub močni življenjski energiji, vidnim priznanjem iz preteklega dela in veliki želji po delu, je iskanje službe za moj letnik, posebno za ženske, znanstvena fantastika. Ne rečem, da nisem dobila službe: 1 mesec v trgovskem centru kot zadnji "zamorc", nekaj mesecev v telefonskem studiu, kjer imajo sistem koncentracijskega taborišča. Vse seveda za določen čas,
Tole je res katastrofalni scenarij. Ampak pomisli - vecjo stabilnost dela si dobila sele, ko si odprla s.p. Zakaj? Paradoksalno zato, ker nisi potencialno dolgorocno breme za delodadajalce (sicer v tem primeru stranke), ker tvoje "pravice do dela" ne zagovarja sindikat, ampak moras za to poskrbeti sama s tem, da dobro delas.

Kaj je torej narobe? V prizadevanju, da bi cimmanj starejsih izgubilo sluzbo, je ta zmesana drzava tako divje "zascitila" starejse delavce, da se jih delodajalci enostavno bojijo zaposliti, sploh ce je na razpolago mlajsa alternativa. Rezultat te *zascite* si izkusila zal na svoji kozi in verjetno bi, ce pogledas nazaj, rajsi imela manj zascite pa vec delovne dobe, a je tako?

Zal vecina delavcev, kaj sele sindikalistov, tega ne razume. Da se ljudi ne da scititi tako, da otezujes odpuscanje, kajti delodajalec bo ze nasel nacin, da de odpusti, mu bo pa to povzrocalo vec dela in stroskov, novih zaposlitev pa za taksne ljudi ne bo.

Vso sreco na podjetniski poti.

Strani: 1