Seveda vsi najemniki niso biseri. Velikokrat zamujajo s plačili, ne plačujejo stanovanjskih stroškov, uničujejo pohištvo ... A naša sogovornika zatrjujeta, da nista takšna.

Tale fenomen je v ekonomski teoriji dobro znan in tudi obdelan, rece se mu "The market for lemons":

en.wikipedia.org/wik...for_Lemons

Za kaj gre? Zaradi dolocenih razlogov, v originalni formulaciji nastopajo sicer avti, razlogi so pa tehnicni, udelezenci na trgu ne morejo do dobrih informacij o kvaliteti izdelka, ki se prodaja na trgu. Ker med izdelki obstajajo "limone", torej na zunaj ekvivalentni izdelki, ampak bistveno slabse kakovosti, so kupci prisiljeni domnevati, da so vsi izdelki slabe kakovosti, ker je rizik, da po nesreci zadenes "limono" prevelik. Zato je recimo trg za rabljene avte podcenjen, ker nikoli ne ves, kdaj bos nabasal na "limono", torej avto z mnogimi skritimi napakami, zato je to tveganje ze vsteto v ceno.

Tu je situacija podobna: stanodajalci ne vedo, kateri najemniki so zaupanja vredni, in nimajo nacina, da bi to preverili, zato so, zaradi lastne ekonomike, prisiljeni domnevati, da so vsi neresni, slabi placniki, unicujejo stanovanja, in tako naprej. Se bolj pomembno pa je, da nimajo dovolj vzvodov, da ce na "limono" res naletijo, lahko popravili napako (odpoved pogodbe). Zato se sklepajo pogodbe po defaultu za eno leto, zato se v stanovanje daje odpadno pohistvo (za katerega ni skode tudi ce ga najemniki unicijo) in tako naprej.

Se vec, do trga limon prihaja po malem tudi v obratni smeri: niti najemniki ne morejo biti ziher, da ni njihov stanodajalec "limona", torej nekdo, ki bo postavljal nerazumne zahteve, jih nadlegoval v stanovanju, na njih valil investicijske stroske in tako naprej. Zato gredo v najem le v skrajni sili.

To je slika popolnoma disfunkcionalnega trga limon. Resitev je razmeroma preprosta:

- grajenje bonitete najemnikov in najemodajalcev, kar pa je dolgotrajen proces, a se niti se zacel ni (recimo v ZDA v ta namen uporabljajo kreditni rating - credit score - najemodajalec je lahko ob nekom, ki ima visok rating precej bolj pomirjen in z njim dela precej bolj v rokavicah, da nizjo najemnino, boljse pogoje, itd.)

- bolj razumna moznost sankcij, za kar pa rabis delujoc in predvsem pravicen (ne pa "socialen") pravni sistem. Ce limone ne mores fuknit iz stanovanja zato ker je limona, potem pac ne bos nikomur dal dolgorocne pogodbe. Tako pac je.

[bc123a]
> Seveda vsi najemniki niso biseri. Velikokrat zamujajo s plačili, ne plačujejo stanovanjskih stroškov, uničujejo pohištvo ... A naša sogovornika zatrjujeta, da nista takšna.

Tale fenomen je v ekonomski teoriji dobro znan in tudi obdelan, rece se mu "The market for lemons":

en.wikipedia.org/wik...for_Lemons

Za kaj gre? Zaradi dolocenih razlogov, v originalni formulaciji nastopajo sicer avti, razlogi so pa tehnicni, udelezenci na trgu ne morejo do dobrih informacij o kvaliteti izdelka, ki se prodaja na trgu. Ker med izdelki obstajajo "limone", torej na zunaj ekvivalentni izdelki, ampak bistveno slabse kakovosti, so kupci prisiljeni domnevati, da so vsi izdelki slabe kakovosti, ker je rizik, da po nesreci zadenes "limono" prevelik. Zato je recimo trg za rabljene avte podcenjen, ker nikoli ne ves, kdaj bos nabasal na "limono", torej avto z mnogimi skritimi napakami, zato je to tveganje ze vsteto v ceno.

Tu je situacija podobna: stanodajalci ne vedo, kateri najemniki so zaupanja vredni, in nimajo nacina, da bi to preverili, zato so, zaradi lastne ekonomike, prisiljeni domnevati, da so vsi neresni, slabi placniki, unicujejo stanovanja, in tako naprej. Se bolj pomembno pa je, da nimajo dovolj vzvodov, da ce na "limono" res naletijo, lahko popravili napako (odpoved pogodbe). Zato se sklepajo pogodbe po defaultu za eno leto, zato se v stanovanje daje odpadno pohistvo (za katerega ni skode tudi ce ga najemniki unicijo) in tako naprej.

Se vec, do trga limon prihaja po malem tudi v obratni smeri: niti najemniki ne morejo biti ziher, da ni njihov stanodajalec "limona", torej nekdo, ki bo postavljal nerazumne zahteve, jih nadlegoval v stanovanju, na njih valil investicijske stroske in tako naprej. Zato gredo v najem le v skrajni sili.

To je slika popolnoma disfunkcionalnega trga limon. Resitev je razmeroma preprosta:

- grajenje bonitete najemnikov in najemodajalcev, kar pa je dolgotrajen proces, a se niti se zacel ni (recimo v ZDA v ta namen uporabljajo kreditni rating - credit score - najemodajalec je lahko ob nekom, ki ima visok rating precej bolj pomirjen in z njim dela precej bolj v rokavicah, da nizjo najemnino, boljse pogoje, itd.)

- bolj razumna moznost sankcij, za kar pa rabis delujoc in predvsem pravicen (ne pa "socialen") pravni sistem. Ce limone ne mores fuknit iz stanovanja zato ker je limona, potem pac ne bos nikomur dal dolgorocne pogodbe. Tako pac je.

*****

Ampak rešitev pa ni preprosta, za naše bebce je nadvse nerazumljiva in nesprejemljiva. Pri nas ni razumevanja za egoiste, ki se divje spravijo nad najemnika, ki jim je mirno uničeval inventar in jih ni hotel motiti s plačevanjem najemnine.