Korupcija je strašna stvar. To je vedel davno že Jaroslav Hašek in tule sem pretipkal njegovo zgodbico , malo še sebi v veselje, da jo lahko kadarkoli preberem, malo pa v napotek bodoči KPK, kje se vse se še da JJ pod prste (ali kam drugam ) pogledat:

KORUPCIJSKA AFERA MAGISTRATNEGA PRAKTIKANTA BACHURE

Magistratni praktikant Bachura je bil mlad, neizkušen človek, ki ni vedel, da na magistratu preži na ljudi njegove vrste na tisoče nevarnosti in da je potreben trden značaj, če noče podleči in se zaplesti v kakšno korupcijsko afero - s svojimi predstojniki ali tudi brez njih.
Magistratni praktikant Bachura ni vedel, da hidra mamona preži in čaka, kako bo požrla nežne duše magistratnih praktikantov, kakor je pogoltnila že sive lase mnogih občinskih veljakov.
Toda nobene velike korupcijske magistratne afere, ki so vznemirile javno mnenje, ni mogoče primerjati z afero praktikanta Bachure.
Danes se skorumpirani Bachura potika po svetu kot Judež, zakaj on je tisti, ki je znova vrgel v umazanijo in blato čisto na zastavo magistrata, da, lahko bi rekli, da se je celo podelal nanjo.
Da bi se torej dodobra seznanili s to gnusno afero, moramo začeti na Mali Strani.
Na Mali Strani je v mreži ulic starinskega sloga gostilna gospoda Šelivega.
Gospod Šedivy je bil eden tistih velikih starih dobričin, ki jim niso bili mar zdravstveni predpisi praškega magistrata in so nemara cela desetletja speljevali cevi za zračenje skozi pisoar ali moško stranišče.
Gostje se niso nikoli pritoževali, kajti pivo je bilo dobro in v pisoarju je bilo zmerno temno.
Ta pisoar, ki ima v korupcijski aferi praktikanta Bachure pomembno vlogo, ni imel nobenega okna, ki bi gledalo v dvoriščni jašek, nobene odprtine, ki bi prepuščala vsaj malo božje svetlobe v mračni , vlažni prostor, da bi bila temna kamrica svetlejša in bolj vesela.
Toda tisti, ki so hodili tja na pivo, so bili popolnoma zadovoljni. Konservativna Mala Strana v svoji kamniti otrplosti ni protestirala, tako da bi bil tega gospod Luboš Jerabek gotovo vesel.
A prišel je čas, ko je vrvež sodobnega življenja planil tudi v pisoar gospoda Šedivega.
Gradbena komisija je ugotovila obe strašni stvari. Cevi za zračenje , ki so vodile v pisoar (takoj predano zdravstveni komisiji) , in nerazsvetljeni pisoar brez odprtine za zrak.
In tako se je zgodilo, da se je magistratni praktikant Bachura kot zapisnikar gradbene komisije prvič seznanil z gospodom Šedivym.
Z zaničljivim pogledom je sledil vsem gibom gostilničarja, ki je zagrizeno in izzivalno trdil, da vse slavne komisije sploh še ni bilo na svetu, ko so ljudje v tem pisoarju že opravljali malo telesno potrebo, pa je bilo tudi tako dobro. Za to ni potrebno, da človek vidi, samo da je odtočni jarek, to zadostuje; vrata pisoar ima, to pa je precej velika odprtina za zrak.
»Le mirno kri,« so mu rekli,« da ne boste razžalili uradne osebe. Ali mislite, da je prijetno gledati pisoarje?«
Potem so mu naročili, da mora narediti luknjo v zid in vstaviti v pisoar okno; ker pa gre za spremembe v prostoru, ki spada h gostinski obrti, mora predložiti načrte in vložiti prošnjo, da sme narediti luknjo v zid.
To je bilo dopoldne. Popoldne je prišla zdravstvena komisija. Ta mu je naročila, da mora speljati skozi odprtino, ki jo bo naredil, cevi v dvoriščni jarek.
Mislil je, da se mu bo zmešalo. Narediti mora luknjo v zid, tak je odlok, hkrati pa mora predložiti načrt in prositi za dovoljenje, ali sme narediti luknjo v zid in iz zdravstvenih razlogov speljati cevi za zračenje v dvoriščni jarek, kamor gledajo okna vseh stranišč iz vseh hiš.
Vso noč ni spal in zjutraj je šel k zidarskemu mojstru, da bi mu naredil načrt za okno. S posredovanjem nekega poklicnega pisoarja je napisal prošnjo, naj slavni magistrat te načrte, ki se tičejo pisoarja, v najkrajšem času odobri in mu dovoli vstaviti okno v pisoar, za kar obljublja, da se bo na stara leta nravno vedel.
Minili so trije tedni, prošnja pa ni in ni bila odobrena.
Gostilničar Šedivy se je torej odpravil na magistrat,da bi zahteval hitrejši postopek. V gradbenem referatu je našel samo praktikanta Bachuro, kajti drugi so bili nasproti v restavraciji Pri Korintih na malici že od devete ure. Zdaj je bilo ravno dvanajst.
»Kaj želite?« je dostojanstveno vprašal praktikant.
»Prihajam, mladi gospod, zastran tistega mojega pisoarja, veste pisoar Šedivega z Male Strane, saj se gotovo spominjate.«
»Da, spominjam se, »je zviška rekel Bachura,«mislim, da se spominjam. Kaj pa pravzaprav hočete?«
»Veste , minili so že trije tedni in ne bi škodilo, če bi stvar hitreje rešili, moji gostje se zdaj veselijo tistega okna kakor otroci, pri nas se namreč nikoli nič ne zgodi, to pa je dogodek.«
Bachura se je spomnil, da je prošnja že zdavnaj rešena in da leži tamle v predalu. Samo dati bi jo moral. Toda predstojnik oddelka mu je rekel:« Niakr je ne pošiljajte, tale gostilničar naj kar malo počaka, ja, magistrat mora ljudi krepko držati na vajetih.«
Nekaj časa je molčal, potem pa je resno rekel:
»No , bomo videli, kaj se da storiti.«
Čez štirinajst dni je bil gostilničar Šedivy spet tam in Bachura mu je spet resno in naduto rekel:
»No , bomo videli, kaj se da storiti.«
Kak teden dni po tem zadnjem obisku je šel Bchura neuradno po Františkovem obrežju.Imel je zmenek z neko gospodično, ki je bila vsa srečna, da ima gospoda z magistrata.
Bilo je prelepo popoldne, toplo in jasno. Bachura se je ustavil pri kiosku s sodavico, si dal naliti kozarec malinovca in kozarec limonade s sodo in šel spet dalje, hrepeneč po deklici, s katero se bo kmalu sestal.
Na obzorju Hradčany, Petrin v zelenju, razcveli kostanju na otoku. Toda sredi vse te lepote ga je začelo zvijati v trebuhu. Preden je šel Bachura z doma, je pojedel kozarec jogurta, narodne jedi poraženih Bolgarov, malinovec in limonada pa sta dokončalaneizbežni proces v črevesnem labirintu magistratnega praktikanta.

Nasproti Hradčanov stoji na nabrežju majhna hišicav parku. Hišica majcena, vendar pomembenjša od vseh okoliških hiš.(»Pogosto zmore majhna pastirska koča več kot tabor, v katerem se je bojeval Žižka,« se spomnim vsakič , ko grem mimo tiste hišice.)
Na njej sta dva napisa. Z otrošekag igrišča v parku berete: Za gospode, z nabrežja bolj diskretno : Za dame.
Bachura je planil noter kakor lev, kakor žejen Arabec v oazi k studenčku, kakor naborna komisija nad rekrute.
»Prvo ali drugo?« »Drugo,« je skromno, a hitro rekel Bachura.
Starka ga je pogledala in rekla:«Nekam znani se mi zdijo, mladi gospod.« Odtrgala je listek z bloka, Bachura je segel v listinico in ves prepaden vzkliknil:« To ni mogoče! Mislil sem, da imam še šestak.«
Starka ga je še enkrat pogledala in rekla počasi, tako da je postal Bachurov strašni položaj še neznosnejši:« A vejo , od kod jih poznam? Od svojega brata Šedivega, gostilničarja z Male Strane. Takrat sem bila doma, ko so bili oni pri nas s tisto komisijo zastran pisoarja. Kar naj vzamejo listek, pri njih ne bo izgubljen.«
Bachura je skočil v mali separe, in ko je srečen in vesel odhajal, je rekla starka:«Pa naj ne pozabijo, mladi gospod, naj no že enkrat rešijo bratovo vlogo zastran tistega pisoarja.«

Bachura je takoj naslednji dan, ne da bi šel vprašat predstojnika, poslal rešeno prošnjo za kolavdacijo načrtov, ki je ležala tam že pet tednov, gospodu Šedivemu in se zadovoljno oddahnil.
Vsako uro pred deveto uro je tisto majceno hišico na Františkovem nabrežju, kjer je zagrešil magistratni praktikant Bachura gnusno korupcijsko afero, obiskal gospod magistratni svetnik Stanek, da bi se pogovoril z ženico in izvedel, kaj pravi javnost o magistratnem gospodarstvu, kajti ženica iz javnega stranišča je bila zanj glas ljudstva. To je bil pač njegov konjiček.
»Ja, blagorodje, tele korupcije so se nalezli že najnižji,« je klepetala starka,« ja, če človek dovoli, da se ljudje z magistrata brezplačno podelajo, grejo stranki takoj na roko, kot na primer pri mojem bratu...«
In je podrobno povedala gospodu svetniku celo gnusno korupcijsko afero magistratnega praktikanta Bachure.

Zdaj sedi na Bachurovem mestu že drug praktikant. Bachuro so po končani disciplinski preiskavi, kjer so mu dokazali, da se je dal v primeru gostilničarja Šedivega podkupiti, odpustili z magistrata.
Danes se potepa po Evropi kot Judež in nazadnje so ga videli v Hamburgu, ko je sumljivo zrl v črne vode kanala.
Nekdo je slišal njegov samogovor:« Ko bi bil dobil vsaj abonma za vse leto!...Ja, ja! Male tatove obešajo...«