Izbrani forum: Glavni forum

Izbrana tema: Ocenjevanje velikosti črne luknje v bankah

Prikaz samo enega sporočila - znotraj teme...

Brane sporočil: 2.077
O tem sem že pisal
forum.finance.si/ind...905&single

O usodi nekaj milijonov ljudi bodo odločale metode, ki jih ni še nihče videl.
Kakšne porazdelitve vejretnosti bodo upoštevane, iz katerih situacij in ekonomij so bile pridobljene (očitne ne iz slovenskih, ker ignorirajo ekspertno znanje BS in njihove podatke). Napake so že samo zaradi napačnih verjetnostnih porazdelitev lahko nekaj odstotne, to pa pri teh številih hitro pomeni milijardo €.
Skratka ti mladci bodo prinesli meter, ki ga še nihče ni videl, ki meri z natančnostjo decimetra in potem pametovali koliko centrimetrov je dolga neka stvar.
In to operacijo bodo izvajali pri živem slovenskem telesu.
Bog nam pomagaj.

forum.finance.si/ind...882&single

V zadnjih petih letih smo naredili veliko raziskav (nekaj človek let), ki se ukvarjajo s podobnimi problemi. Dejanski problemi nastopijo takrat, ko teorija npr. LNH pravi, da imaš npr pri 50.000 vzorcih- scenarijih doseženo natančnost, ki jo je možno doseči, ta natančnost pa vsebuje 3% napako. 3% napaka pa pomeni v našem primeru 1 milijardo € več ali manj kapitala.
Zato sem v enem od prejšnjih sporočil zapisal, da bodo mladci iz EU z metrom, ki ima označene zgolj decimetre, merili na centimeter natančno.

forum.finance.si/ind...113&single

Vse banke v Sloveniji imajo v svojih knjigah naslednje vrednosti danih kreditov
15,565 milijarde € danih kreditov podjetjem
1,404 milijarde € finačnih podjetjem (lizingi, holdingi...)
2,292 milijarde € danih kreditov tujim podjetjem
19,261 milijarde € skupaj danih kreditov

To ni vsota vrednosti na pogodbah s temi komitenti.
Vsota vrednosti na pogodbah je:
23,735 milijarde €
- 4,474 milijarde € slabitev
19.261 milijarde € vrednost kreditov
Banke so ocenile zaradi zamujanja pri plačevanju obresti ali glavnice ali morebitnih insolvenčnih postopkov, da lahko, da nekaj od tega denarja ne bo vrnjenega (4,474 milijarde €) zato ne vrednotijo kreditov po tistem, kar piše na pogodbah, ampak po tej nižji vrednosti. To je njihova interna ocena, banke stranke še vedno terjajo za pogodbeni znesek z obrestmi vred. Slabitve niso "primanjkljaj" kot si ti napačno predstavljaš, ampak zgolj previdna oziroma realna ocena izterljivosti.

Merilo za slabe terjatve bank je zamujanje s plačili obresti ali glavnice za več kot 90 dni. (če nekdo zamuja za 90 dni še ni rečeno, da od njega ne boš več nič dobil)
Od nominalnih 23,735 milijarde € kreditov jih zamuja 7,544 miliarde €. Pomembno pa je vedeti, da so banke za te, ki zamujajo že oblikovale slabitve (4,474 milijarde €) V svojih knjigah imajo za te zamude šteto, da so vredne samo
7,544 milijarde € (zamude)
-4,474 milijarde € slabitve
3,070 milijarde €
Zato tudi nimajo v svojih knjigah vrednosti kreditov 23,735 milijarde € ampak 19,261 milijarde €

Skratka banke imajo za tisto, kar bi lahko šlo narobe, oceno, da bo vrnjeno približno polovico. ZAto so imele tudi banke izgube v zadnjih letih, ker so prilagajale vrednost svojih terjatev oceni stanja v gospodarstvu in izvrševanja plačevanja obresti. Ta denar ni nikamor izginil, tako kot nikamor ne izgine denar, če si kupil KRKG po 100 € danes pa je vredna na borzi 53 €. Gre za pojem vredna - vrednotenje, po koliko bi lahko unovčili, če bi morali unovčiti.
Ker za bančne terjatve ni borze, kakor za KRKG, se lahko nekja "strokovnajkov" dela pametne koliko so te terjatve vredne. Velja ocene vrednotenja med pesimistično in optimistično se lahko razlikujejo za 30%. To so sedaj tisti stres testi, o katerih si nekaj slišal.
Toda tudi, če bi se ti stres testi razlikovali od slovenskih vrednotenj za 1/3 bi bilo treba oblikovati namesto 4,5 milijarde € slabitev 6 milijard € slabitev. Kar je razlika 1,5 milijarde €.
Največ, kar bi bilo teoretično možno je, da bi rekli, da so vse zamujene terjatve vredne natančno nič. Ker je za teh 7,544 milijarde € kreditov že oblikovanih 4,474 milijarde € slabitev PREOSTANE ŠE 3,070 MILIJARDE €.
Na koncu je treba še upoštevati, da imajo banke v slovenski lastni približno 2/3 tržni delež tako, da je razpon dodatnih slabitev ustrezno manjši.
SKRATKA SLOVENSKE BANKE BI, ČE BI BILI STRES TESTI TUJCEV 30% DRUGAČNI OD SEDANJIH VREDNOTENJ, MORALE OBLIKOVATI OKOLI 1 MILIJARDO € SLABITEV.
Maksimalna možna slabitev, če bi ocenili, da so vse zamujene terjatve z zavarovanji vred vredne nič, pa 2 milijardi €. Več kot to ne gre, četudi si nekateri to močno želijo.


Profesor Masten pa je danes objavil poljudno razlago teh problemov:

www.siol.net/priloge...uknje.aspx


Te dni cela Slovenija trepeta pred objavo rezultatov ocenjevanja kvalitete aktive slovenskih bank.

To se bo zgolj še stopnjevalo v naslednjih tednih, ko naj bi bili znani rezultati za našo največjo banko NLB. Poleg ocene, ki jo bo dobila vlada za (ne)izpeljane ukrepe, bo prav ocena kapitalske luknje v bankah odločilna za to, ali bo Slovenija primorana zaprositi za mednarodno finančno pomoč ali ne. Grožnja nikakor ni prazna, saj tudi s strani Banke Slovenije slišimo, da se preučujejo vse možnosti.

Danes bom pisal o procesu ugotavljanja velikosti kapitalske črne luknje v bankah. Glede tega se moramo zavedati, da ne gre za proces merjenja, temveč proces ocenjevanja. Kot vsako ocenjevanje je tudi to podvrženo napaki ocenjevanja. Pri tem trdim, da je ta napaka ocenjevanja lahko zelo velika. Tako velika, da so možne ocene, ki krožijo v javnosti, da bo za dokapitalizacijo bank potrebnih več milijard in bo zaprosilo za pomoč neizogibno, do ocen, da je s strani vlade predvidenih 1,2 milijarde čisto dovolj, in nam za pomoč ne bo treba zaprositi.

Seveda si nikakor ne želimo, da bi bila tako pomembna stvar, kot je prošnja za pomoč, odvisna od napake ocenjevanja. Zato bom danes navedel nekaj izračunov in številk, ki naj bodo v oporo pri presojanju zanesljivosti ocen velikosti črne luknje v bankah.

Ocena črne luknje čez palec


Potencialne velikosti črne luknje na prvo žogo ni težko oceniti. Vzemimo za kredibilen zadnji podatek o obsegu slabih posojil v našem bančnem sistemu v višini 7,5 milijarde evrov. Teh slabih posojil je nadproporcionalno več v bankah v večinski domači lasti. Denimo, da jih je 5 milijard. Teh 5 milijard moramo nekako sanirati. Ali je torej črna luknja 5 milijard? Ne. Po podatkih Banke Slovenije iz maja 2013 je dobrih 40 odstotkov slabih posojil že oslabljenih. To pomeni, da so bile zanje že narejene rezervacije. Posledično se lahko 2 milijardi odpišeta v celoti, ne da bi to imelo vpliv na poslovni rezultat bank. Ostanejo torej 3 milijarde. Je torej 3 milijarde črna luknja? Je, če predpostavimo, da so zavarovanja za 5 milijard slabih posojil v domačih bankah ničvredna in da hočemo po sanaciji imeti banke popolnoma brez slabih posojil. Ne ena ne druga predpostavka nista realistični. Če predpostavimo, da so zavarovanja vredna le četrtino nominalne vrednosti slabih posojil (kar je 1,25 milijarde od 5 milijard), potem postane hitro očitno, da je velikost črne luknje v domačih bankah največ 1,75 milijarde evrov. Če obenem upoštevamo, da iz bilanc ni treba izločiti vseh slabih posojil, potem je črna luknja še manjša. V bankah stabilnih zahodnih držav se ta delež giblje med 3 in 4 odstotki. Zakaj bi moralo biti pri nas 0 odstotkov?! To pa so že zneski črne luknje, zaradi katerih prošnja za mednarodno finančno pomoč ni potrebna.

Umetnost in znanost obremenitvenih testov


No, seveda, predstavniki Evropske centralne banke in Evropske komisije bi mi rekli, da moja osnovna predpostavka, da je v domačih bankah 5 milijard slabih posojil, ne drži. Da jih je mogoče bistveno več. In da je ugotoviti ravno to cilj pregleda aktive bank. Če jih je bistveno več, se moj izračun sesuje, in se spet odpre možnost potrebe po mednarodni finančni pomoči. Imam odgovor tudi na to.

Obseg slabih posojil in s tem povezan primanjkljaj kapitala bank se ugotavlja s t. i. obremenitvenimi testi. Obremenitveni test ima naslednjo logiko. Predpostavimo, da gre v naslednjih nekaj letih vse k vragu, in poglejmo, ali imajo banke v teh razmerah še vedno dovolj kapitala za normalno poslovanje. Če ne, imajo preveč slabe aktive in jih je treba dokapitalizirati.

"Ko gre vse k vragu" je t. i. stresni makroekonomski scenarij obremenitvenih testov. Z njim se predpostavijo ekstremna, vendar verjetna (!), gibanja ključnih makroekonomskih spremenljivk (BDP, potrošnja, brezposelnost, obrestne mere …) in nato oceni, kako se takšna ekstremna ekonomska situacija prenese v poslabšanje bančnih bilanc.

Kaj je ekstremna, vendar verjetna, makroekonomska stresna situacija? Uzanca obremenitvenih testov je, da je to negativni makroekonomski scenarij, ki se zgodi s 5-odstotno verjetnostjo.

Negativni, stresni scenarij, ki naj bi se zgodil z verjetnostjo 5 odstotkov, sta v trenutnih obremenitvenih testih določili Evropska centralna banka in Evropska komisija. Ti scenariji niso javni in jih na žalost ne moremo javno komentirati. Je pa res, da je mogoče slišati marsikatero govorico v zvezi s tem. Večina jih vsebuje dvoje. Prvič, da se za Slovenijo do leta 2015 predpostavljajo zelo ekstremni stresni scenariji in, drugič, da se mnenja domačih institucij pri tem ne upošteva prav veliko.

Slednje me ne preseneča. Banka Slovenije je prvi obremenitveni test bančnega sistema pripravila šele v letu 2012. Štiri leta po začetku krize. Zlahka si predstavljam podcenjevanje, ki jim ga servirajo naduti uradniki ECB in EK. O prvem pa se da povedati nekaj tudi na bolj znanstveni osnovi.

Makroekonomski stresni scenariji bi se morali načeloma narediti v okviru enovitega makroekonomskega modela slovenskega gospodarstva. Pri tem pa ne na Banki Slovenije, ne na ECB in ne na Evropski komisiji nimajo ustreznega modela, ki bi bil ocenjen na slovenskih podatkih. (Kar seveda ne pomeni, da takega modela v Sloveniji ni.) Ob odsotnosti ustreznega modela si na ECB in drugod pomagajo s parcialnimi modelčki posameznih makro spremenljivk in poskušajo oblikovati ustrezne stresne scenarije. Osnovni problem tega pristopa je ravno v njegovi parcialnosti, saj ne zajame soodvisnosti med spremenljivkami, za katere želimo oblikovati stresni scenarij. Iz klasične statistične teorije v tem primeru sledi, da lahko zelo hitro oblikujemo stresni scenarij, ki tveganja precenjuje. Je torej preveč ekstremen, da bi bil realističen. Povedano drugače, analitik si dela utvaro, da oblikuje scenarij z verjetnostjo 5 odstotkov, dejansko pa je scenarij manj verjeten. To za našo vajo ocenjevanja črne luknje v bankah pomeni, da se precenjuje obseg slabih posojil in s tem obseg črne luknje.

Verjetnost ekonomske katastrofe


Na srečo obstaja literatura, ki nam lahko nekaj pove o realističnosti ekstremnih makro scenarijev. Robert Barro in Tao Jin sta 2011 v Econometrici objavila članek o porazdelitvi ekonomskih katastrof. Za definicijo ekonomskih katastrof uporabita kumulativne padec bodisi BDP bodisi zasebne potrošnje za več kot 10 odstotkov v obdobju 5 let. Na voljo pa imata podatke za približno 30 razvitih držav v obdobju več kot 100 let, kar pomeni, da so vključene tudi obe svetovni vojni ter velika svetovna depresija. Zares ekstremni dogodki, torej. V njuni analizi je historična verjetnost kumulativnega padca BDP ali zasebne potrošnje za najmanj 10 odstotkov v obdobju 5 let reda velikosti 3,8 odstotka. Večji padci, ki bi se celo zgodili še v krajšem času, pa so še manj verjetni.

Skratka, če se ta trenutek v Sloveniji delajo stresni testi bank, ki kot stresni scenarij uporabljajo možnost padca BDP ali zasebne potrošnje do leta 2015 za 10 odstotkov ali celo več, in se pri tem trdi, da gre za scenarij, ki se lahko zgodi z verjetnostjo 5 odstotkov, potem nam znanstvena literatura najvišje ravni pravi, da takšnim testom ne gre zaupati, saj so narejeni na šibkih strokovnih osnovah. Čisto možno namreč je, da se zaradi metodoloških pomanjkljivosti pri njihovi sestavi kot 5-odstotni predstavljajo scenariji, ki imajo dejansko bistveno nižjo verjetnost in s tem kršijo osnovno predpostavko, da gre za ekstremen, vendar verjeten scenarij.

Recenzija scenarijev obremenitvenih testov


Mediji so prejšnji teden objavili, da bomo za izvedbo pregleda aktive bank tujim svetovalnim družbam plačali 21 milijonov evrov. Četudi bodo velik del tega zneska plačale banke, se moramo zavedati, da te banke saniramo z davkoplačevalskim denarjem. Torej bomo teh 21 milijonov plačali sami.

Ne trdim, da se, vendar če se pri tem za podlago uporabljajo stresni scenariji, kot sem jih opisal zgoraj, potem lahko sklenemo, da se bo obseg črne luknje v bankah precenil, s tem bo precenjena tudi potrebna dokapitalizacija naših bank in na trge poslan napačen signal finančnemu stanju države. Da nas bo to prisililo v prošnjo za finančno pomoč, je samoumevno. Odgovornost za to pa bo v ECB in Evropski komisiji in v bančni črni luknji.
Zato je prav, da se takoj javno objavijo osnovni makroekonomski scenariji obremenitvenih testov in podvržejo recenziji mednarodne ekonomske stroke. Ko bodo enkrat objavljeni rezultati obremenitvenih testov, bo za nas lahko prepozno.