Pravila varčevanja se naučimo počasi ali pa takoj ko ni prihodkov. Ob plačilu položnic ostane 700,00€ petčlanska družina ne more varčevati. Jih pa ali nauči življenje ali pomanjkanje denarja kako z razporejanjem omenjene vsote pridobiti največ. Pred 25 leti sem prehajal iz čekov na kartice. Glava me je bolela še 2 leti potem. Pred 10 leti sem ukinil vse kartice. Torej porabim samo toliko kot je v žepu. Še PIN kode za bankomat nimam. Ko je danes vse postalo drago se z kopico reklam prebijam iz meseca v mesec. Pri hrani sem znižal porabo za 40% s tem da kopujem takrat ko je ceneje pri konkurenci. Kupim po malo in tako grem večkrat na zdrav sprehod. Bistvo nakupov pa je da če nekaj ni iz akcije ne kupim nekaj drugega. Raznolikost hrane je ostala ista kot prej. Tukaj pride do izraza samodisiplina človeka. IP storitve sem uspešno znižal za 80%. Telefonija Bob in klasična antena, saj so dosegljivi vsi slovenski programi. Bomo pa nekaj gledali kasneje kot bi drugače. Namesto treh avtov imamo samo še dva. Ukinili smo časopis in reviji. Še vedno ne morem prišparati nič, a sem družini zagotovil enako eksistenco kot prej. Še vedno kdaj kaj spečemo ali gremo na krajši izlet.
Teško je in še težje bo. Pa srečno vsem, ki še toliko nimajo kot imam jaz.

Pravila varčevanja se naučimo počasi ali pa takoj ko ni prihodkov...

Temeljno pravilo kapitalizma je: trošenje. Zato je varčevanje tabu tema. O varčevanju ne poučujejo v nobeni šoli. V službi je govora o varčevanju edino takrat, ko je treba znižati plačo. Delavcu. Vodstvo ima pa tako ali tako individualno pogodbo.
Če eden od staršev ostane brez službe, mora manjkajoči dohodek dopolniti. Peče kruh, obdeluje vrt, zašije obleke, kuha doma...
Taka družina ima lahko skoraj vse kot ostali, zatakne pa se pri kulturi, koncertih... A je kar nekaj zastonj prireditev po vaških domovih, ki niti niso tako slabi. Knjižnica je skoraj zastonj. Kolo odtehta marsikaj.
Vse se uporablja dokler še deluje in se ne menja zaradi modnih muh. Čaja trenutno raste po okolici ogromno, le pobrati ga je treba. Pa še bi se našlo.
Me veseli, da znamo.
Resnična kriza je edino: ubit duh v človeku.