[FesjtCook]

Spoštujem pa vztrajnost vrtičkarskih ortodoksov. Čeprav bi jo lahko kanalizirali v druge dejavnosti.

Včeraj pridem pozno zvečer domov. Scena: lep podeželski kraj na Štajerskem. Čas: nekje med 19:00 in 21:00.

In kaj ? Namesto, da bi se ljudje po napornem in uspešnem dnevu zleknili na klopco in uživali v čudovitem večeru, dobri družbi... O, ne. Ne v Sloveniji. Slovenci smo preveč pridni za kaj takega.

Ker tam zunaj divja vojna. Vojna ! Totalna medsosedska vojna med kosilnicami, traktorji, motornimi žagami, motokultivatorji...Vsak nekaj orje, žaga, kosi. Besno, doživeto, prizadeto, vsak hoče biti glasnejši od drugega. In čudoviti vonj greznice, ki jo naši vrli kmetovalci (čez dan zaposleni v Mercatorju, na SŽ, ali v kaki drugi paradržavni ustanovi) zlivajo po svojih vrtovih/njivah/veleposestvih, nam popestri življenje vsak drugi dan.

Fijuu...

Se pa še spomnim otroštva, ko je trava na našem vrtu med poletjem mirno zrastla do meter visoko, potem pa je prišel sosed s koso in jo tako lepo počasi, v enem popoldnevu, pokosil za hrano kravam. Nobenih kurčevih brnečih bencinskih kosilnic. Čebele (ja, takrat smo še dejansko imeli čebele) so se pasle med divjimi rožami, otroci so se bosonogi lovili po travnikih, da so jih ose sekale v podplate, koloradski hrošči so nam veselo žrli krompir, pa ga je bilo jeseni še vedno dovolj za dve ozimnici. In ko se je gnojilo, se je gnojilo z domačim gnojem, ne pa z greznico.

Pa kaj sem že hotel povedati ?

Vrtičkarstvo je slovenski fenomen, ki ga gre sicer do določene mere spoštovati, hkrati pa se človek dejansko vpraša, ali ga je res nujno potrebno jemati tako smrtno resno in v procesu zasmrajevati in zvočno onesnaževati našo lepo deželo.

Sem z vsemi štirimi pristaš velikih, specializiranih, samooskrbnih in samozadostnih kmetij, kjer lahko kmetje samo s svojim delom dostojno preživijo sebe in svoje družine, presežke pa svobodno prodajajo na trg. Vrtičkarska samooskrba z zelenjavo...to je pa bolj ali manj hobi, in tako ga naj človek tudi dojema.