Za nas, ki se nismo hoteli vdinjati Tito-Kučanovi partiji in smo zato bili vedno državljani drugega reda, nikoli "mi", je Roška pomenila drobec upanja, da bo konec prikritega totalitarizma, v katerem smo živeli. Po enaidevetdesetem letu, pa si nismo mislili, da bo priviligirana kasta komunizma, čez 25 let uzvajala lustracijo nad tistimi, ki se zavzemajo za demokracijo za vse. Kajti socialistična demokracija, po Titu in Kučanu, je bila samo za tiste, ki so zagotavljali obstoj povojnega sistema.