Kakšnih egotripov? Kdo lahko sploh odgovarja, če otrok zboli? Kdo odgovarja, kadar zbolijo cepljeni otroci v okolju, ki beleži nad 90%, 95% precepljenost?

Razumi, da cepljenje nikomur ne daje zagotovila, da ne bo zbolel. Tega ne trdijo niti zdravniki niti sami proizvajalci cepiv. Kot so ti že pojasnili (in priporočam, da prebereš celo poglavje v knjigi), cepljeni posamezniki ne morejo ščititi necepljenih pred boleznijo, pa če se stokrat cepijo. To je preprosto nemogoče; še sami niso zaščiteni. In meni se zdi zelo sebično in zelo narobe, če se milo izrazim, da kdorkoli pričakuje, da bom dovolila vbrizganje škodljive brozge - raznih dokazano toksičnih snovi, ostankov živalskih tkiv, za katere ne more nihče zatrditi, da niso okuženi še s čim drugim, tako in drugače obdelanih virusov, bakterij, gensko spremenjenega materiala, tudi človeških zarodkov... - v svojega popolnoma zdravega otroka, in to zaradi nikoli dokazane in že stoletja sporne podmene o precepljenosti in čredni imunosti, ki naj bi ščitila celotno populacijo (in to kljub očitnim dokazom, ki jih sicer lahko vidiš že, če se ozreš naokoli, ni treba biti imunolog, da ta podmena preprosto ne funkcionira).

Otrok bo zbolel, če bo to "dopustil" njegov imunski sistem. Za dober imunski sistem so odgovorni starši otroka, ki skrbijo za pravilno prehrano in način življenja. Če bo imel otrok močan imunski sistem in če bodo starši otroka pravilno negovali, bo potek bolezni pri otroku hiter in brez komplikacij, četudi bo zbolel. Večina bolezni, proti katerim cepijo, je zlasti ob ustrezni negi itak neproblematična, in starši moramo razumeti, da bolezen ni noben bavbav; nasprotno, naravno prebolela bolezen lahko pospeši psihični in fizični razvoj otroka in tudi krepitev imunskega sistema.

Tako na koncu pridemo do tega, da so za zdravje in dobrobit otroka v bistvu odgovorni njegovi starši. Ne drugi otroci in ne njihovi starši, ne zdravniki in ne družba. Ampak za to, da si odgovoren starš, je treba nekaj narediti - zbirati informacije, se izobraževati, spraševati, razmišljati, neodvisno vrednotiti različne podatke, sprejemati informirane odločitve, skratka, sprejeti to odgovornost z vsem, kar prinaša. Potem lahko dejansko kaj narediš. In ne pričakuješ več, da bodo tvojo odgovornost prevzemali drugi.