Včeraj sm gledal dokumentarc o Pučniku. Koliko so tega človeka prepljuvali, ko je bil še živ in aktiven v politiki, ne morš verjet...Samo zato, ker je Slovencem v obraz in direktno povedal, kaj morajo narediti, da bodo uresničili svoje sanje. Samo zato, ker si je upal biti med hlapci svoboden. Nič ni pomenilo, da ga je Partija v 60-ih zapirala, diskreditirala, izganjala, poniževala... Nič ni pomenilo, da je bil samorastnik, svobodomislec, borec, upornik, disident... Nikomur ni bil dolžan popolnoma nič, vse je zgradil sam, s svojo voljo, upornostjo in znanjem. Ampak Slovenci, ki ljubijo povprečkarstvo bolj kot vse drugo, ga niso cenili. Še več, zaradi vsega tega so ga mnogi celo odkrito sovražili. Ker je bil boljši od njih. Ker jim je pokazal ogledalo: v njem so lahko videli, kako majhni, prestrašeni in patetični so oni sami. Pljuvali so ga in zmerjali, tako kot v 60-ih, tako tudi v 80-ih in 90-ih. Zanje je bil fašist, revanšist, šovinist. Nikoli človek. Vsa pritlehnost in zahrbtnost govedarske podalpske zlobe se je izkazala v načinu, kako so tretirali Pučnika, ko je bil še živ in aktiven.

Ampak ko je umrl, so mu ti isti govedarji kmalu podelili priznanje. Ko je umrl, mu je še Mladina napisala epitaf. Ko je umrl, so iz lukenj previdno prilezli njegovi bivši pljuvatorji, diskreditatorji, usmrajevalci, omalovaževalci, zastrupljevalci, foušljivci in kar je še te tipične podalpske podrastne golazni... Zdaj, ko je bil mrtev in njim nenevaren, Pučnik naenkrat ni več zgledal tako slab. Zdaj, ko je bil čisto zares hin, ko ga ni bilo več treba nenehno mučiti, zapirati in nasilno tišati, so mu bili nekateri celo pripravljeni priznati, da je bil človek. Tisti najbolj velikodušni so se počasi začeli celo strinjati, da mu pa res morda gre tudi kakšna majhna zaslugica, ampak čisto majhna, pri osamosvojitvi in demokratizaciji naše drage wukoyebine. Ampak šele, ko je umrl. Ko ni bil več nevaren.

Zakaj to pišem tule ? Ker je bilo v Bajukovem primeru zelo podobno. Ko je bil financ minister, so ga hoteli utopiti v žlici vode. In gotovo je bil tudi najbolj osovraženi slovenski premier vseh časov. Ampak zdaj, ko je daleč stran, ko nihče sploh ne ve več, kje je in kako živi, ko ni več nevaren slovenskemu povprečkarstvu - zdaj ga je podalpska golazen naenkrat vzljubila. Seveda. Mi ljubimo tiste, ki jih ubijemo. Ampak šele potem, ko jih ubijemo.

Ta narod je bolan v glavo.

[Miran77]
Včeraj sm gledal dokumentarc o Pučniku. Koliko so tega človeka prepljuvali, ko je bil še živ in aktiven v politiki, ne morš verjet...Samo zato, ker je Slovencem v obraz in direktno povedal, kaj morajo narediti, da bodo uresničili svoje sanje. Samo zato, ker si je upal biti med hlapci svoboden. Nič ni pomenilo, da ga je Partija v 60-ih zapirala, diskreditirala, izganjala, poniževala... Nič ni pomenilo, da je bil samorastnik, svobodomislec, borec, upornik, disident... Nikomur ni bil dolžan popolnoma nič, vse je zgradil sam, s svojo voljo, upornostjo in znanjem. Ampak Slovenci, ki ljubijo povprečkarstvo bolj kot vse drugo, ga niso cenili. Še več, zaradi vsega tega so ga mnogi celo odkrito sovražili. Ker je bil boljši od njih. Ker jim je pokazal ogledalo: v njem so lahko videli, kako majhni, prestrašeni in patetični so oni sami. Pljuvali so ga in zmerjali, tako kot v 60-ih, tako tudi v 80-ih in 90-ih. Zanje je bil fašist, revanšist, šovinist. Nikoli človek. Vsa pritlehnost in zahrbtnost govedarske podalpske zlobe se je izkazala v načinu, kako so tretirali Pučnika, ko je bil še živ in aktiven.

Ampak ko je umrl, so mu ti isti govedarji kmalu podelili priznanje. Ko je umrl, mu je še Mladina napisala epitaf. Ko je umrl, so iz lukenj previdno prilezli njegovi bivši pljuvatorji, diskreditatorji, usmrajevalci, omalovaževalci, zastrupljevalci, foušljivci in kar je še te tipične podalpske podrastne golazni... Zdaj, ko je bil mrtev in njim nenevaren, Pučnik naenkrat ni več zgledal tako slab. Zdaj, ko je bil čisto zares hin, ko ga ni bilo več treba nenehno mučiti, zapirati in nasilno tišati, so mu bili nekateri celo pripravljeni priznati, da je bil človek. Tisti najbolj velikodušni so se počasi začeli celo strinjati, da mu pa res morda gre tudi kakšna majhna zaslugica, ampak čisto majhna, pri osamosvojitvi in demokratizaciji naše drage wukoyebine. Ampak šele, ko je umrl. Ko ni bil več nevaren.

Zakaj to pišem tule ? Ker je bilo v Bajukovem primeru zelo podobno. Ko je bil financ minister, so ga hoteli utopiti v žlici vode. In gotovo je bil tudi najbolj osovraženi slovenski premier vseh časov. Ampak zdaj, ko je daleč stran, ko nihče sploh ne ve več, kje je in kako živi, ko ni več nevaren slovenskemu povprečkarstvu - zdaj ga je podalpska golazen naenkrat vzljubila. Seveda. Mi ljubimo tiste, ki jih ubijemo. Ampak šele potem, ko jih ubijemo.

Ta narod je bolan v glavo.

V bistvu je se malo bolj ogabno: od najbolj zagrizenih levakov zadnje case poslusam, da je bil Pucnik, ubogi revez deziluziran, v resnici zrtev Janse, ki ga je spravil v prerani grob.

Za bruhati ogabno je ziveti v tem butalskem rdecem sekretu Sloveniji.

Ta narod je bolan v glavo.

Ta narod ni bolan v glavo. Sem štejem tudi sebe. Je pa res, da še ni dojel neumnosti, ki mu jih komunisti nabijajo v glavo že od ustanovitve OF. Temu se reče pranje možganov in v času vladanja KGB celo zastraševanje drugačemislečih in spreminjanje naše lastne države v državo represalij. Samo državljani se morajo vprašati, ali je to še njihova država ali so jim jo prvorazredni ukradli.