[1357]
Daj ne bluzi. Ali pa si eden od v tedanjem času "svetih" državnih bankirjev, ki so podeljevali kredite na podlagi političnih priporočil. "Velikih treh" gradbincev in tajkunov že od samega začetka ne bi smeli kreditirati na tak način na kakršen so se kreditirali. Tajkuni so se šli z bankami novodobne lombardne posle ( zastava premoženja ki se kkupuje s kreditom kot garancijo za povračilo kredita), bankirji ste bili pa "slepi" in niste videli teh poslov ter jim odobravali za dolgoročne naložbe ( odkupio delnic njihovih lastnih podjetij v fazah privatizacije) kratkoročne kredite. Farbaj koga drugega, mene ne boš in ne moreš, vsaj ne s tako otročjimi izgovori. Kje ste bili bankirji, ko si ej novodobna politična drhal ( levi in desni) na prehodu milenija omislila "nacionalni interes po slovnsko" da mora v slovenskih rokah ostati vse živo, ki tudi pod razno ni potrebno za normalno funkcioniranje države ( trgovska podjetja, pivovarne, gradbena podjetja,.......) Janševa vlada je med drugim dobila mandat 2004 tudi zato da ustavi norijo "nacionalnega interesa po slovensko" pa tega ni storila, vse kar je storila je zamenjala par direktorjev po politični pripadnosti ( kadre nasprotnih političnih opcij je zamenjala s sebi lojalnimi kadri) nič pa ni storila da bi počistila "kontaminiran kader" tedaj še večinsko državnih bank, ki so bile glavni motor te norije imenovne "nacionalni interes po slovnesko".

1357 ... odd numbers, odd beliefs, odd thinking

Ponavljam: Krivda o kateri pišem leži na bankirjih. Torej se strinjava - bili so slepi. Jebemti seveda. Drugič me vsaj citiraj, ko me v odgovoru kritiziraš. Če tlačiš zraven še politiko mi pa odgovori:

1. Katera politika je imela interes poskrbeti za Bavčarjevo krajo Istrabenza, če se je sporekel celo z matično LDS? Katera politika je imela interes podpirati Binekof model privatizacije, če so pri njem sodelovali samo managerji Merkurja? Ali pa Rigelnikove rabote? Kateri politik je bil povabljen na gradbeniške orgije v dvorec Zemono ali v Fužinski grad? Koga v politiki so potrebovali razni Darkoti Horvati, Racmani, Zvonovi, Grepi, Valanti, Bohoriči, komplicirane hobotnice finančnih holdingov...? Nobenega. Golf so igrali tajkuni skupaj z bančnimi direktorji, LDS pa je bolj obvladala tenis.

2. Zakaj levica bojkotira Logarjevo parlamentarno preiskavo? Tam zaslišujejo prave krivce o katerih pišem jaz. Ti so tisti, ki so bili podpisani pod kredite. Ne vem zakaj pizdiš name. Nihče od zaslišanih bančnikov ni kompromitiral politike, niti se na njene prisile in sugestije ni skliceval. Mutili so sami s svojimi povezavami in pretežno udbovskimi lobiji. V NLB so bili vsi direktorji mahoma sinovi prvoborcev ali vsaj preverjeni CK kadri. Glavni ekonomist pa še vedno odštekani Franjo Štiblar. Skoraj ves izvršni in direktorski kader je skadriral isti udbovec. Voljčev oče je bil prvoborec, Kramar pa zemčo in prijatelj Drnovška. Za Sigmo v NLB je bila torej kriva NOB, hehe.

3. Ja lombardni krediti so tudi slabi in neustrezno zavarovani posli o katerih govorim. Fake bančništvo. Kje si mi našel očitat lombarde, če vemo, da so smrdeli do neba in to že skoraj 20 let (evo, 18 pa res) ponavljam na tem forumu.

Zanemarjaš tudi, da je za kriminalne rabote potreben motiv. In motiv je bilo čim več posla, čimveč tveganja za čimvišji donos. Ker so temu donosu prilagajali nagrade. Dokler je šlo navzgor. V bankah so vedno nagrajevani komercialisti, uprava in top managerji - vsi tisti, ki forsirajo posel. Ne pa risk managerji, notranja revizija, pravniki in sektorji za razno problematiko, ki posel kvečjemu zavirajo. V bankah je vedno tudi nekaj normalnih, a slednji v konjukturah vedno izgubijo "pravo na glasanje". Zato banke vsakih nekaj let izgubijo več kot so kadarkoli zaslužile.

Ko odgovoriš na to, greva pa lahko še naprej.

[mimoidoci]
> [1357]...Zakaj levica bojkotira Logarjevo parlamentarno preiskavo? Tam zaslišujejo prave krivce o katerih pišem jaz. Ti so tisti, ki so bili podpisani pod kredite. Ne vem zakaj pizdiš name. Nihče od zaslišanih bančnikov ni kompromitiral politike, niti se na njene prisile in sugestije ni skliceval. Mutili so sami s svojimi povezavami in pretežno udbovskimi lobiji. V NLB so bili vsi direktorji mahoma sinovi prvoborcev ali vsaj preverjeni CK kadri. Glavni ekonomist pa še vedno odštekani Franjo Štiblar. Skoraj ves izvršni in direktorski kader je skadriral isti udbovec. Voljčev oče je bil prvoborec, Kramar pa zemčo in prijatelj Drnovška. Za Sigmo v NLB je bila torej kriva NOB, hehe.

Vse si povedal, sedi, odličen.

[FIN-311684]
> [mimoidoci]
> > [1357]
Zakaj levica bojkotira Logarjevo parlamentarno preiskavo? Tam zaslišujejo prave krivce o katerih pišem jaz. Ti so tisti, ki so bili podpisani pod kredite. Ne vem zakaj pizdiš name. Nihče od zaslišanih bančnikov ni kompromitiral politike, niti se na njene prisile in sugestije ni skliceval. Mutili so sami s svojimi povezavami in pretežno udbovskimi lobiji. V NLB so bili vsi direktorji mahoma sinovi prvoborcev ali vsaj preverjeni CK kadri. Glavni ekonomist pa še vedno odštekani Franjo Štiblar. Skoraj ves izvršni in direktorski kader je skadriral isti udbovec. Voljčev oče je bil prvoborec, Kramar pa zemčo in prijatelj Drnovška. Za Sigmo v NLB je bila torej kriva NOB, hehe.

Vse si povedal, sedi, odličen.

Zajebavaš?

[mimoidoci]
> [FIN-311684]
> > [mimoidoci]
> > > [1357]
> Zakaj levica bojkotira Logarjevo parlamentarno preiskavo? Tam zaslišujejo prave krivce o katerih pišem jaz. Ti so tisti, ki so bili podpisani pod kredite. Ne vem zakaj pizdiš name. Nihče od zaslišanih bančnikov ni kompromitiral politike, niti se na njene prisile in sugestije ni skliceval. Mutili so sami s svojimi povezavami in pretežno udbovskimi lobiji. V NLB so bili vsi direktorji mahoma sinovi prvoborcev ali vsaj preverjeni CK kadri. Glavni ekonomist pa še vedno odštekani Franjo Štiblar. Skoraj ves izvršni in direktorski kader je skadriral isti udbovec. Voljčev oče je bil prvoborec, Kramar pa zemčo in prijatelj Drnovška. Za Sigmo v NLB je bila torej kriva NOB, hehe.
>
> Vse si povedal, sedi, odličen.

Zajebavaš?

Če bi vsaj zajebaval? Problem je, da Mesec ob tiho podporo malo zabitega Šarca (meni se zdi zabit!?) uvaja štiblarmencingerijanski državni teror nad gospodarstvom.

"Tam zaslišujejo prave krivce o katerih pišem jaz. Ti so tisti, ki so bili podpisani pod kredite. Ne vem zakaj pizdiš name. Nihče od zaslišanih bančnikov ni kompromitiral politike, niti se na njene prisile in sugestije ni skliceval."

Poglejmo za začetek nekaj primerov iz državne NLB in LB.

Pride ženska lokalnega politika na šalter v banki in ima s seboj kupček položnic v skupni vrednosti okoli 15.000 mark. Blagajničarka najprej preveri stanje in ugotovi, da na računu ni več kot 50 mark v tolarski protivrednosti in to pove stranki. Ženska odgovori, seveda jih ni več kot 50, zato pa imamo delnice, ki bodo vredne več kot 100.000 mark. Potem spet bagajničarka: Morate pa prej delnice prodati, da boste plačala račune. Ženska politika: ste vi zmešana, da bomo sedaj prodali delnice, ko niso še nič vredne. Vi odpišite teh 15.000 mark od vrednosti 100.000 mark, kot je bil vaš direktor mojemu možu povedal, da bodo delnice čez pet let vredne in bo banka takrat izplačala samo 85.000 mark. Epilog: banka je odpistila blagajničarko, ker se je neprimerno vedla do komitenta.


V kreditnem oddelku sedi možakar kao podjetnik in ima v rokah papirje, iz katerih je jasno razvidno, da po nobenem normalnem postopku v banki ne more dobiti kredita. Zahtevek je prozoren, poleg tega je možakar stalno v nekih težavah. Zanimivo je, da možakar začne pogvor v prepričanju, da je ves postopek samo rutina. ko pa se izkaže, da ni, pričnje rjoveti in klicati direktorja. Ta pride, ves narejeno zaskrbljen in se prične ukvarjati z uslužbenko, zakaj noče ugoditi stranki. Pri tem drastično preceni pomen te stranke za banko. Ko uslužbenka vpraša direktorja, kje so vse te garancije, ki jih navaja, bančni direktor pobesni in prične groziti uslužbenki in posredno tudi njenemu možu, ki je delal v drugem podjetju, da bo poskrbel, da bosta oba ostala brez službe. Uslužbenka odobri kredit, se pravi doda podpis na osnovi ustnih zagotovil direktorja. Zadeva seveda gre v maloro in pride na sodišče, ki ugotovi, da uslužbenka ni upoštevala bančnih navodil. Navedbo groženj sodišče zanemari in banka odpusti uslužbenko. Isti direktor ima v času, ko se to dogaja, pisarno v bližini pisarne, v kateri druga uslužbena več kot deset let sistematično krade banko s pomočjo parske izravnave pri anuitetah za več kot 10.000 kreditnih partij. Ne direktor, ne notranja kontrola nikoli ničesar ne opazijo, dokler zadevna uslužbenka sama sebi ne zamoči zadeve, ko od druge uslužbenke zahteva knjiženje določenih zbirnih nalogov za pretekli mesec. Ko se prične preverjati, kakšni nalogi sploh so to, se počasi zadeva začne odvijati. Direktor skliče vse delavce in pove, da je bila banka napadena in da morajo biti vsi tiho, če nočejo dobiti knjižice. Na koncu pa doda, saj veste, da poznam Kučana. Ko pride zadeva na sodišče, slednje niti malo ne posumi, da bi bilo z direktorjem in notranjo kontrolo v banki karkoli narobe.

Stranka pride v banko in pove, da bi rada trgovala s tujimi vrednostnimi papirji. Najprej dve uri odpirajo skrbniški račun. Potem sledi pogovor o naložbeni politiki, pri čemer stranka ugotovi, da ji uslužbenec NLB razlaga to, nekaj dni pred tem brala v Financah. Ker teče pogovor tudi o elektronskem trgovanju, stranka misli, da je provizija podobna kot pri Ameritrade ($9). V resnici je provizija za prvi posel, ki ostane edini, 20 krat večja.

Vidimo torej, da Kučanova banda Ljubljanske banke nikoli ni organizirala za opravljanje posla, ampak samo za delovanje kriminala. Seveda ni bilo kaj dosti drugače v drugih državnih bankah. Ker noben ekonomist ne na univerzi, ne v Banki Slovenije in ne v državnih bankah v zvezi s financami nikoli ničesar zares ni znal, je seveda jasno, da so vse državne banke, in Banka Slovenije še danes, živeli samo od kraje komitentov in davkoplačevalcev.

Šlo je doker je šlo, vendar pa problem danes ni samo v bankah pokradeno in zapravljeno, ampak tudi škode iz uničenih karier ljudi, ki pri kriminalu in korupciji Milana Kučana niso hoteli sodelovati. Me zanima, če ima Šarčeva vlada nekaj sto milijonov evrov v rezervi, da te škode plača. Kajti, če jih ne bo, ne bo videla konca mandata in verjetno tudi ne konca leta. Kajti v ozadju so še druge dosti težje zgodbe. V eno je vključen tudi aktualni predsednik republike. Ko je na začetku svojega premierstva motovilil po svetu in iskal denar za potrebe birokracije in korupcije je očitno za kredit, ki ga je dobil navajal neresnične podatke z garancijo Banke Slovenije. Ko je bil kredit odobren, je bil ocenjen z B1b1, tri tedne kasneje, ko so na vladi in parlamentu stekle procedure, ga je Moody's takoj uvrstil med junk. V NLB pa je bilo prepovedano o tem govoriti.

Sicer pa, zgodbic o državni NKB je brez konca. Konec je samo laganja, da jih ni. Sedaj pa prihaja plačevanje računov za nazaj. Šarec bo naredil zelo pametno, če bo vnaprej pripravil dinarčke.

Uriah Heep.

[UriahHeep]
"Tam zaslišujejo prave krivce o katerih pišem jaz. Ti so tisti, ki so bili podpisani pod kredite. Ne vem zakaj pizdiš name. Nihče od zaslišanih bančnikov ni kompromitiral politike, niti se na njene prisile in sugestije ni skliceval."

Poglejmo za začetek nekaj primerov iz državne NLB in LB.

Pride ženska lokalnega politika na šalter v banki in ima s seboj kupček položnic v skupni vrednosti okoli 15.000 mark. Blagajničarka najprej preveri stanje in ugotovi, da na računu ni več kot 50 mark v tolarski protivrednosti in to pove stranki. Ženska odgovori, seveda jih ni več kot 50, zato pa imamo delnice, ki bodo vredne več kot 100.000 mark. Potem spet bagajničarka: Morate pa prej delnice prodati, da boste plačala račune. Ženska politika: ste vi zmešana, da bomo sedaj prodali delnice, ko niso še nič vredne. Vi odpišite teh 15.000 mark od vrednosti 100.000 mark, kot je bil vaš direktor mojemu možu povedal, da bodo delnice čez pet let vredne in bo banka takrat izplačala samo 85.000 mark. Epilog: banka je odpistila blagajničarko, ker se je neprimerno vedla do komitenta.


V kreditnem oddelku sedi možakar kao podjetnik in ima v rokah papirje, iz katerih je jasno razvidno, da po nobenem normalnem postopku v banki ne more dobiti kredita. Zahtevek je prozoren, poleg tega je možakar stalno v nekih težavah. Zanimivo je, da možakar začne pogvor v prepričanju, da je ves postopek samo rutina. ko pa se izkaže, da ni, pričnje rjoveti in klicati direktorja. Ta pride, ves narejeno zaskrbljen in se prične ukvarjati z uslužbenko, zakaj noče ugoditi stranki. Pri tem drastično preceni pomen te stranke za banko. Ko uslužbenka vpraša direktorja, kje so vse te garancije, ki jih navaja, bančni direktor pobesni in prične groziti uslužbenki in posredno tudi njenemu možu, ki je delal v drugem podjetju, da bo poskrbel, da bosta oba ostala brez službe. Uslužbenka odobri kredit, se pravi doda podpis na osnovi ustnih zagotovil direktorja. Zadeva seveda gre v maloro in pride na sodišče, ki ugotovi, da uslužbenka ni upoštevala bančnih navodil. Navedbo groženj sodišče zanemari in banka odpusti uslužbenko. Isti direktor ima v času, ko se to dogaja, pisarno v bližini pisarne, v kateri druga uslužbena več kot deset let sistematično krade banko s pomočjo parske izravnave pri anuitetah za več kot 10.000 kreditnih partij. Ne direktor, ne notranja kontrola nikoli ničesar ne opazijo, dokler zadevna uslužbenka sama sebi ne zamoči zadeve, ko od druge uslužbenke zahteva knjiženje določenih zbirnih nalogov za pretekli mesec. Ko se prične preverjati, kakšni nalogi sploh so to, se počasi zadeva začne odvijati. Direktor skliče vse delavce in pove, da je bila banka napadena in da morajo biti vsi tiho, če nočejo dobiti knjižice. Na koncu pa doda, saj veste, da poznam Kučana. Ko pride zadeva na sodišče, slednje niti malo ne posumi, da bi bilo z direktorjem in notranjo kontrolo v banki karkoli narobe.

Stranka pride v banko in pove, da bi rada trgovala s tujimi vrednostnimi papirji. Najprej dve uri odpirajo skrbniški račun. Potem sledi pogovor o naložbeni politiki, pri čemer stranka ugotovi, da ji uslužbenec NLB razlaga to, nekaj dni pred tem brala v Financah. Ker teče pogovor tudi o elektronskem trgovanju, stranka misli, da je provizija podobna kot pri Ameritrade ($9). V resnici je provizija za prvi posel, ki ostane edini, 20 krat večja.

Vidimo torej, da Kučanova banda Ljubljanske banke nikoli ni organizirala za opravljanje posla, ampak samo za delovanje kriminala. Seveda ni bilo kaj dosti drugače v drugih državnih bankah. Ker noben ekonomist ne na univerzi, ne v Banki Slovenije in ne v državnih bankah v zvezi s financami nikoli ničesar zares ni znal, je seveda jasno, da so vse državne banke, in Banka Slovenije še danes, živeli samo od kraje komitentov in davkoplačevalcev.

Šlo je doker je šlo, vendar pa problem danes ni samo v bankah pokradeno in zapravljeno, ampak tudi škode iz uničenih karier ljudi, ki pri kriminalu in korupciji Milana Kučana niso hoteli sodelovati. Me zanima, če ima Šarčeva vlada nekaj sto milijonov evrov v rezervi, da te škode plača. Kajti, če jih ne bo, ne bo videla konca mandata in verjetno tudi ne konca leta. Kajti v ozadju so še druge dosti težje zgodbe. V eno je vključen tudi aktualni predsednik republike. Ko je na začetku svojega premierstva motovilil po svetu in iskal denar za potrebe birokracije in korupcije je očitno za kredit, ki ga je dobil navajal neresnične podatke z garancijo Banke Slovenije. Ko je bil kredit odobren, je bil ocenjen z B1b1, tri tedne kasneje, ko so na vladi in parlamentu stekle procedure, ga je Moody's takoj uvrstil med junk. V NLB pa je bilo prepovedano o tem govoriti.

Sicer pa, zgodbic o državni NKB je brez konca. Konec je samo laganja, da jih ni. Sedaj pa prihaja plačevanje računov za nazaj. Šarec bo naredil zelo pametno, če bo vnaprej pripravil dinarčke.

Uriah Heep.

Take pravljice in v podobnem slogu je pred 15 leti pisal enfrice

To je edina realnost, ki so jo slovenski kao bankirji kdajkoli poznali. Sicer bi bile banke polne denarja, ne pa v konstantni izgubi. Na koncu jih je država morala prodati, ker nobena diplomirana opica v njih ni ničesar uporabnega znala.

Uriah Heep.

[UriahHeep]
Lombardni krediti so bili šele posledica razmerij, ki so se formalno pravno določila ob privatizaciji, dejansko pa so bila ta razmerja, na CK ZKS, v Kučanovi pisarni, zasnovana že veliko let prej in v fazi stand by čakala nanjo. Pri tem je najprej prišlo do delitve pravnikov. Kučan je torej najprej izvedel selekcijo pravnikov na tiste, ki so bili za in na one, ki so bili proti njegovim privatizacijskim projektom. Pri tem je Kučan imel kar nekaj težav, bistveno več kot z ekonomisti, med katerimi že takrat skoraj ni bilo takega, ki bi v resnici kaj znal in so samo vedrili pri oblasti. Šinigoj je bil ena redkih izjem. Tisti, ki so bili proti Kučanovim zamislim, na strani države niso imeli več kaj iskati. To je bila prva faza uveljavljanja Kučanovega projekta vladavine organiziranega kriminala v Sloveniji in je sledila obvezi Milana Kučana, dani direktorjem v času afere Zdrave sile, v kateri so borci in direktorji še bili na isti strani in so Kučana družno hoteli po dveh letih zabrisati s položja šefa CK ZKS. Stranski produkt tega in hkrati Kučanov rezervni scenarij je bila tudi afera JBTZ, ki je v začetni fazi služila nevtralizaciji stanja v sami ZKS, ki je bila s Kučanom nezadovoljna. V bistvu je afera JBTZ bila Kučanov projekt, kako zamotiti članstvo ZKS, da se to ne bi ukvarjalo s tem, o čemer so člani na terenu govorili, da se Kučan ukvarja. Kučan je s svoje strani taktično to dobro izpeljal, saj je vedel, da mora stopiti v povsem nov prostor in ga medijsko razširiti, kolikor je možno, da ta prostor prekrije prostor kritike, ki ga je znotraj ZKS bremenila. S tega vidika vloga enega od članov četverice, subordinacijsko takrat najbolj izpostavljenega, ni najbolj jasna, saj naklučij niti na borzi ni, kot misli Mencinger, kaj šele v okviru oblastne politike. Vendar pa je zadeva z vmešanjem Bavčarja, krenila po povsem drugi smeri, kar so sicer na koncu plačali Primorci z izgubo Istrabenza, Kučan pa se je bil v tistem času znašel v situaciji, ko je moral imprvizirati. Nobene trdne podlage ni bilo več, kamor bi svojo rit položil. Njegovo edino upanje so bili direktorji, ki bi bili pripravljeni krasti družbeno premoženje. To pa so bili skoraj vsi, saj so konec koncev vsi bili člani ene in iste lopovske politične organizacije. Na tem mestu pa je treba poudariti, da ZKS do prihoda Kučana na čelo Partije leta 1986 v pretežni meri niti ni bila kriminalno in korupcijsko nastrojena organizacija, le kvaliteta vodenja in organizacije je bila nezadostna in izzivom časa neprimerna. Korupcija in organiziran kriminal se na slovenski levici pričneta s prihodom Milana Kučana na čelo CK ZK Slovenije leta 1986.

Začne se zakulisno in asimetrično delovanje trojčka Kavčič, Šinigoj, Kučan. Ko umre Kavčič, je bolj ali manj jasno, da bo Šinigoj izgubil. Vseeno pa je partijsko-aparatčijski pogrom, ki ga je bil Kučan proti Šinigoju v javnosti izvedel, potem ko se je udeležil pogreba Staneta Kavčiča, presenetil in prvič izza sten CK ZKS, pokazal, kakšni so dejanski lopovski interesi Milana Kučana.

To je obdobje, ko večini ljudi čas teče v prazno. Veliko jih je prepričanih, da bo z osamosvojitvijo veliko bolje in da se bo Slovenija hitro pričela približevati Avstriji, skoraj nihče pa ne ve, kako bi se to v praksi doseglo. Zlasti ne tisti, ki so za to bili najbolj poklicani, to je, vodilni bančniki, ostali finančniki in politiki. Ker v vodilnih ekipah, ki so se z državnimi sredstvi silile postati elita, ni bilo nikogar, ki bi o takratnih vodilnih trendih v svetu imel kakšno čisto, so se vsi skupaj posvetili kraji družbene lastnine. Jasno, da je pri tem zmagoval Milan Kučan, ki je v tem času za seboj že imel najmočnejši in tudi že povsem lopovsko orientiran in temu primerno konsolidiran aparat.


Na drugi strani, na Hrvaškem, je Tudjman v tistih časih Hrvate miril z besedami:
Sad će stići priznanje, sad će,...,

Kučan pa je potiho in skrito že veliko prej miril rdeče direktorje z drugačnimi besedami:
Samo malo še tovariši, samo malo, pa boste lahko lastninili po mili volji. Vse je že pripravljeno, zakonodaja je napisana, samo politično ne smemo zajebati.

V tem času vsi kasnejši glavni akterji kraje stoletja še niso bili jasni. V politiki je bil poleg Šinigoja za Kučana najbolj problematičen Janša. Po smrti Kavčiča je namreč ta dvojica, formalno še v okviru iste stranke, za Kučana predstavljala največjo nevarnost za to, da slovensko gospodarstvo ne bi še naprej ostalo abnormalno. Da bodo varuhi kučanovske abnormalnosti Rigelnik, Gaspari, Školč in Rop, se izkristalizira šele po razbitju Demosa. V tem času Milan Kučan še miri svoje pajdaše, prestrašene, da zaradi oblasti Demosa ne bodo mogli krasti, kar so si zamislili, z idejo, da se Demos da razbiti. Milan Kučan v teh pogovorih ugotavlja, da Demosa ne bo težko razbiti, saj da se veliko njegovih članov prodaja za nekaj večerij, za sinovo kariero pa vsi.

Drugo na kar Kučan takrat opozarja kot na dober element, je spremenjen položaj Šinigoja na levici. Kučan namreč poudarja, da je Šinigoj, ki ni bil za tak projekt privatizacije, kot so ga Kučanovi banditi imeli v načrtu, dokončno odpadel. Kučan svojim dobesedno reče: Ko bo Šinigoj enkrat v banki (Komercialna banka Nova Gorica), ga bomo s pomočjo Banke Slovenije zlahka zrezali. V prihodnje moramo v Sloveniji paziti in narediti vse, da do priložnosti ne bodo prihajali taki ekonomisti, kot sta Šinigoj in Bajt, sicer smo opleli, saj nekaj takih primerkov lahko povsem zavede ljudi in jih naredi odvisne od mantre, ki jo predstavlja sodobni kapitalizem in njegov tehnološki razvoj. Koncept, ki ga v Sloveniji gradimo, je drugačen in temelji na kontroli razvoja in razdelitve sredstev. To je politika, ki jo morajo v temelju voditi državne banke, podjetja in sindikati, Banka Slovenije pa v celoti podpirati.

Vsebina tega Kučanovega traktata je dejanska podlaga političnega in ekonomskega sistema, ki ga Slovenija zadnjih 30 let ima. Seveda razvoj ni šel v smeri, kot si jo je bil Kučan primitvno zamišljal. Najbolj je Kučan, kot zadrt lokalni aparatčik omejenega uma, ki se je po nesreči previsoko povzpel, podcenil družbeni pomen financ, IT sektorja in ostale visoke tehnologije. Intelekt mu pač do tam nikoli ni nesel. Na tak način je Milan Kučan s pomočjo korupcije in organiziranega kriminala čvetočo socialistično državo spremenil v kapitalsitčno krepanino, v kateri še uradniki lahko živijo samo od tujih kreditov. Seveda ni krivda v kao kapitalizmu, ki je nastal, ampak v njegovem sistematičnem omejevanju za osebne potrebe kučanovskih lopovskih riti.

Ta povzetek polpreteklega dogajanja je seveda bistveno drugačen, kot ga lahko preberete v znani knjigi, ki prikazuje Kučanovo življenje, vendar pa je treba poudariti, da je po besedah ljudi, ki zadevo poznajo v nulo, avtor te knjige v gimnazijskih letih doživljal precejšnje travme, ko so ga sošolci bojda uporabljali kot metlo za čiščenje stopnišča. Najraje v dežju. Seveda človek, ki gre v mladostniških letih skozi taka psihična stanja po Freudu kasneje v življenju pristane na kar koli, da doseže fiktivno maščevanje.

Uriah Heep.

Hvala za lepe misli.

No pa pojdiva lepo po vrsti.
Pod 1. Omenjaš tajkune in kdo jih je ustvaril. Vsi vemo kdo in zakaj. Ampak leta 2004 je Janša na volitvah dobil mandat od ljudi da tem rabotam naredi konec. Pa ni naredil konec tem tajkunskim zgodbam temveč je začel proizvajati svoje,"desne" tajkune. Ko si že omenjal Bavčarja, za njega se itak nikoli ni vedelo čigav je, ne pred osamovojitvijo, ne med osamosvojitvijo in ne po osamosvojitvi. Edino kar je bilo pri njemu kristsalno jasno je to da sadež ne pade daleč od drevesa in je on samo nadaljeval družinsko tradicijo, svojega očeta in brata, ribarjenaja v kalnem.
Pod točko 2 si omenjal Logarjevo komisijo. Logarjeva komisija, tako kot je bila zastavljena ni mogla narediti ničesar, pa ne zaradi bojkota levice ampak zaradi svojega prvotnega namena, ki ni bil spraviti kriminalce za zapahe z razodetjem umazanih poslov ampak zgolj in samo nabiranje cenenih političnih točk preko tv šova imenovanega prenosi sej Logarjeve komisije.
To se navezuje na točko ena. Ko je Janša začel ustvarjati svoje tajkune 2004 je s tem Logarjeva komisija postala brezpredmetna ker Janševi novonastali tajkuni nimajo kaj dosti manj masla na glavi pri bančni luknji kot jo imajo "oldboysi" in njihovi nasledniki.

Epilog točk 1 in 2: Igor Akrapovič je v intervjuju v Financah povedal recept kako preprosto rešiti problem. Vsak kredit ima svojo kreditno mapo v kateri so shranjeni vsi dokumenti, na teh dokumentih pa podpisi odgovornih oseb, ki so te dokumente pripravljali in odobravali. Tako da se iz kreditnih map teh slabih kreditov točno ve kdo je krivec in odgovorna oseba da je do teh in takšnih anomalij prišlo. Ampak tem ljudem, ne na operativni ne na projektivni ravni in ne na odobriteni ravni se ni zgodilo ničesar, vsaj ne v treh največjih bankah; NLB, NKBM in A banki,ki so pridelale 75% bančne luknje.

Pod točko 3 ti pa lahko odgovorim zelo na kratko da v tistem času poslovanje večinsko državnih bank ni zanimal praktično nikogar ker jih je politika smatrala kot bankomat za svoje potrebe ( bilance so bile narejene tako da je vse izgledalo idealno, delile so se nagrad upravam in dividende lastnikom( večinoma državnemu proračunu). Če bi bilo drugače, se vse te stvari ne bi dogajale, ki so se zgodile.
Na koncu pa še dve besedi o lombardnih kreditih, pogruntavščini Medičejcev. Podeljujejo se praktično samo v dveh primerih ali da ima stranka dejsnko mnogo več kurantnega premoženja, ki ni zajeto v garancijo kredita, kot je vrednost danega kredita zavarovanega s stvarjo, ki bo kupljena iz tega kredita ali pa da ima banka interes poceni priti do neke stvari, do katere ne bi mogla priti po normalni poti po taki ceni in podeli kreditojemalcu s povprečno ali slabo oceno tak kredit, da mu lahko kasneje ko pride do problemov pri povračilu kredita to stvar odvzame in s tem formalno poplača kredit sama pa pride do premoženja, ki jo zanima pod ugodnimi pogoji ali celo do premoženja do katerega po redni poti sploh ne bi bila zakonsko upravičena.