V bistvu je največ odvisno od tega, kdo državo vodi. A jo vodi kakšna kuzla, capin ali nekdo, ki si je še pri petnajstih letih smrkelj s kolen brisal. In podobno. Lahko pa pogledaš obratno. Ker je severnokorejski Kim high school delal v Švici, bo Severna Koreja čez 10 let imela večji BDP na prebivalca kot Slovenija. Podobno je bilo na Kitajskem, kjer bil avtor sprememb Deng, sicer varovanec Ču En Laj-a. Slednji pa je izhajal iz mandarinske familije.

Ali če gremo po primerjavo še na drugo stran. Največje ameriške in angleške banke imajo v svojih upravnih odborih poleg ekonomistov z diplomami s prestižnih univerz tudi, za nas nepredstavljivo, umetnostne zgodovinarje najvišjega ranga. Murgle so to pretvorile v to, da banko lahko vodi vaški učitelj zemljepisa.

Po drugi strani pa se je v zadnjih 20. letih svet, v katerem recimo Facebook razmišlja o svoji digitalni državi, tako spremenil, da svoboda otresanja z gobcem, ki vsake štiri leta rezultira v obkroževanju nekih imen, ne igra nobene vloge.

Edina vloga, ki je temu načinu še ostala, je manipulacija. To je vse, kar je Slovenija od tako imenovane demokracije dobila. Je pač zamudila tisto tehnološko obdobje, ko je demokracija še nekako funkcionirala. To je bilo obdobje v svetu, ko ekspertno upravljanje še ni splošno delovalo, amapk je bilo doma samo v Ameriki.

Izvoz ameriške demokracije je bil zato resnično uspešen samo v obdobju, ko so Američani prevzeli vpliv v neki državi tako, da so izločili najbolj sposobne posameznike in jim s pomočjo ameriške izobrazbe podelili razliko med nacionalno in ameriško ekspertnostjo. Ta novo nastala intelektualna diaspora pa si je potem nadela masko demokracije. Tako je nastal videz, da demokracija deluje.

Nastane vprašanje, zakaj je moč tega izvoznega artikla Amerike št.: 1 pričela pešati. Odgovor je enostaven. Zato, ker so neka povsem druga okolja dosegla enako ekspertnost vodenja znanosti in družbe, kot jo je dotlej samo Amerika več kot sto let imela.

Jebe se stotinam milijonov Kitajcev ali kak lokalni politikantski pocar misli malo tako ali malo drugače. Linija kitajske Partije je bila ves čas jasna. Vsi, čim prej, čim več. In v okviru tega ni nobenega prostora za vaško politikantstvo in za sedenje in modrovanje s FDV-jevsko pametjo pod Najevsko lipo.

Na Kitajskem se je torej zgodilo to, kar je bil Milan Kučan, zaradi repe, ki jo ima v glavi, nesposoben napraviti. Zanimivo pa je, da je možakarja, kolikor je ves čas deloval proti Ameriki, na koncu le zadela Amerika, vendar s kitajske strani.

Je pač tako, da ko enkrat pri petnajstih letih fasaš brisanje smrklja s kolen, se tega nikoli več ne iznebiš in ti v sodobnem svetu, kjer je treba znati misliti, tudi trije slovenski doktorati ne morejo pomagati.

Uriah Heep.