Izbrani forum: Glavni forum

Izbrana tema: SCS (Shehui Xinyong)

Strani: 1

anon-514918 sporočil: 2.327
[#2776489] 26.05.19 07:17
Odgovori   +    4
In 2014, China’s State Council published an outline for establishing a social credit system by 2020. The concept of social credit, shehui xinyong, (社会信用 体系) is not lucidly defined in any official state documents. But, its primary motivations are based on economic development and social management. Presently, the credit system accrues personal data and shares this information with government departments. It is unclear on how the aggregation of data is being used for automated and computational analysis. Yet, it is clear that the social credit system is organized as a set of apparatuses providing rewards and punishments grounded on compliance in the economic and social arena.


Genilano. Gre za kitajski elektronski antikorpucijski sistem.

Navedena kritika sicer aludira na znani spor izpred več let o družbeno (državno) potrebnem naboru podatkov, ki je, med med Google in Ameriškim Kongresom, nastal, ko se je pojavil prvi Googlov samovozeči avto, vendar pa je v zvezi s tem, do danes jasno samo to, da ni nič jasno in da je vse lahko karkoli.

Kar se tiče splošne zavoženosti Slovenije, je glede na kitajski "The concept of social credit", ki je očitno že dolgo bil v zraku, jasno, da je Tone Rop po vrniti z uradnega izleta, predstavnikov slovenske korupcije in organiziranega kriminala, na Kitajskem, lahko izjavil le, da tam ni ničesar primernega za nas. Ker je od tega minilo že precej časa, bistvenega pa se v Sloveniji ni spremenilo nič, se javlja vsaj ultimativna potreba po natančni opredelitvi, v čem obstoji občutna razlika med tem, kako ta sistem, ki sedaj preko akcije Trumpa vstopa v neobveščeno svetovno javnost, lahko Amerika in/ali Slovenija, razumeta v poltičnem smislu.

Pomen nujnosti izdelave razumne efektivne razlike politične razmotritve ne gre toliko v smeri domnevno digitalno-družbene grožnje s strani Kitajske, kolikor v smeri razumevanje sebe in lastne akcije skozi nastajanje serije mirror effectov, brez ustreznih odzivov s strani slovenske politke do dejanj.

V tem smislu je treba najprej razumeti prostor delovanja sebstva kot odprtega družbenega intervala. Ni nobenega dvoma o tem, da je v določenem trenutku, tako oblast v Ameriki kot na Kitajskem, tak družbeni interval odprla in anonimnemu sebstvu zagotovila po eni strani konstitutivno pozicijo in po drugi strani učinkovito in trdno družbeno varovalo.

Če pa primerjamo Tien An Men in Goli otok, je očitno, da gre za primer of outrageous disproportionality. Tien An Men v zgodovinsko-sociološkem smislu pomeni družbeni nesporazum, ki žrtve, s strani oblasti, zavedno omejuje na minimum, medtem ko je Goli otok sredstvo politike, ki je enako osnovnemu namenu delovanja hitlerjanskih koncentracijskih taborišč.

V nekdanji Jugoslaviji (FLRJ/SFRJ) tako, po nastali brezizhodnosti leta 1948, nastane v okviru edine dovoljene stranke, konflikt med poltiko in družbenim sporazumom, ki rezultira v večkratnih poskusih odpiranja prostora sebstvu, v, s strani vladajoče partije, kontroliranih družbenih intervalih. Etape teh poiskusov so znane. Vodili so jih: B. Kidrič, M. Djilas, B. Kraigher in S. Kavčič. Kljub temu, da so vsi ti poiskusi bili zavrti s strani najvišjega vrha edine vladajoče stranke, pa analiza pokaže, da je bila zavora vedno sprožena kot posledica široke korupcije v sami Zvezi komunistov in tudi širše. Hkrati to sproži probleme vzpostavitve vrednosti kulta osebnosti kot družbenega surogata potrebe po sprotni družbeno-tehnološki rekonciljaciji.

Jugoslavija se tako do Titove smrti razvija v tem osnovnem družbenem razmerju (podobno velja za Kitajsko) in popolnoma zanemari tehnološki aspekt razvoja družbe. Se pravi, če pogledamo na nivo teorije, hkrati, ko, v tem času, bedaki in lopovi na jugoslovanskih in slovenskih univerzah predavajo Marxa, ga hkrati še jebejo v glavo, in to, ne da bi zraven predavali še Friedmana ali Hayeka, amapk to počnejo zgolj z vidika novega birokratizma oziroma refevdalizacije sistema. Zato je cilj kučanovskih opic v Sloveniji ves čas popolnoma jasen:

sistem mora živeti od tega, da slovenskega delavca v proizvodnji stalno najmanj dvotretjinsko krade. S tem sta v končni meri podprta dva osnovna elementa kučanovskega fašističnega in apartheid sistema, ki delavcu (in seveda tudi inženirju) 1)preprečujeta izstop iz politično začrtanega tehnološkega kroga in 2) zagotavljata vodilnim kučanovskim opicam varstvo pred konkurenco.

Oglejmo si, kaj o tem, ob nekaj dodatkih, v teoriji navaja Heidegger:

Če pa se mora razlaga vedno že gibati v (politično) razumetem in se hraniti iz njega, kako naj obrodi znanstvene rezultate, ne da bi se gibala v krogu... Krog je po najelementarnejših pravilih logike circulus vitiosus...Kolikor tega faktuma kroga v razumevanju ne odpravimo, se mora historija zadovoljiti z manj strogimi možnostmi spoznanja. Dovoljeno ji (sicer) je, da to pomanjkanje do neke mere nadomesti z "duhovnim pomenom" svojih "predmetov"... Toda videti v tem krogu nekak vitiosum in se ozirati za potmi, da se mu izognemo,.., pomeni iz temelja napačno razumeti razumevanje. Ne gre za to, da razumevanje in razlago izenačujemo z določenim spoznavnim idealom. Ta je zgolj različica razumevanja...(Ker so pogoji izvršitve tisto, kar je bistveno), ni odločilno to, da izstopimo iz kroga, ampak da vanj (v)stopimo na pravi način.

To je tisto, česar Milan Kučan nikoli ni znal in je zato v zadnjih 30. letih Slovenijo okradel za več kot 250 milijard evrov. Vendar, če nek butelj nečesa ne zna, je to pač sporadičen družbeni pojav, ki mora v sodobni družbi vedno pomeniti zgolj in samo kolateralno škodo družbe, ne pa nekaj povsem dugega, namreč to, da butelj nastopa v vlogi šefa edine partije in v vlogi predsednika države in s teh mest vsem normalnim in sposobnih ljudem desetletja načrtno dela škodo.

Na drugi strani se danes tudi v Ameriki popolnoma jasno kaže, na katerem mestu v družbi je David zadel Goljata v ksiht. Izobrazba MBA je s pomočjo outsoucinga v Indijo in na Kitajsko, v zadnjih 30. letih, pokradla 90% tega, kar bi moral dobiti ameriški delavec. Kot nagrado ameriški družbi pa je ta ista MBA domov prinesla tehnološki zaostanek v primerjavi s komunistično Kitajsko. Tako, da ZDA kot velesila so v tem trenutku v resnici v bednem položaju in je Trump pravzaprav edini, ki jih iz te bede rešuje in to dela na, v tem trenutku, edini možen način.

V tem pogledu je zelo zanimiva razprava, ki jo Nobelovec Milton Friedman leta 1978 poudarjeno vodi na Utah State University. Očitno precej mešano publiko, ki se predavanja udeležuje, Friedman iritira z vprašanjem - Kdo je tisti, ki v Ameriki najbolj skrbi za delavca, in ob tem postavi še tri podvprašanja: lastnik, država ali sindikat. Po bravuroznem opisovanju načinov vplivanja vsakega izmed omenjenih treh, Friedman poda odgovor, ki je za večino publike kar se da presenetljiv. Milton Friedman namreč razloži, da sta samo varovanje konkurence in vzdrževanje vitke države tista dva elementa, ki lahko zagotavljata relativno konstanten in življensko kvaliteten položaj delavca.

Da je to popolnoma res, več kot 30 let kasneje pokaže, ravno tako Nobelov nagrajenec, Robert Shiller, na primeru, da cena izgradnje povprečnega delavskega stanovanja v Ameriki, glede na rast BDP, v povprečju konstantno pada, ne glede na to, da se z videza nominalnih cen kaže drugačna slika. Problem korenini v tem, ker je ta napredek glede na silovitost tehnološkega razvoja v zadnjih desetletjih bistveno premajhen.

Opazimo zanimivo podobnost, da slovenska "socialna država" v primerjvi s kapitalistično Ameriko daje precej kontroverzne rezultate. Eden bolj agregatnih se kaže iz poročil, ki prihajajo iz italijanske navtične industrije in njenih (italijanskih) finančnih povezav v Bejingu, in sicer, da so kitajski novi velebogataši v zadnjih 10. letih kupili samo pet procentov velikih jaht, od stotih, ki so jih napovedovali indeksi bogatenja privatnega sektorja na Kitajskem. Kitajska vlada je namreč uporabila neverjetno prefinjene, nevidne metode omejevanja razkazovanja bogastva ob kitajskih obalah.

Velik del revščine slovenskih delavcev namreč izhaja iz tega, da bi vsak rdeči direktorček rad imel vsaj malo jahtico, da sicer ne govorimo o tem, da se v vrednost stanovanja, ki je podlaga za obdavčitev, vračunava recimo kvaliteta opleska, ne pa recimo notranji ali zunanji bazeni ali privatna tenis igrišča.

Kot je videti je tudi Dušan Semilič rdeče direktorje zadnjih 30. let naravnost prosil, da bi delavce čim bolj okradli in si nezakonito prilastili delniško lastnino slovenskih samoupravljalcev. Če pa se kraje tukaj ni dalo izpeljati, je Milan Kučan takega rdečega direktorja poslal v Nemčijo, da je tam Nemce prosil, naj mu ukradejo to, kar je bilo v lasti slovenskega delavca.

Uriah Heep.

Strani: 1