... morajo člani NS delovati izključno v korist družbe, in ne njenih posameznih delničarjev, pa čeprav bi ti bili po njihovem (ali, še pomembneje, našem) občutku še tako pomembni, kot je država.

Tole je navečji shit našega socialnega kapitalizma, kar smo si lahko zamislili.
Torej, dajmo družbo v roke izbrancem (tudi direktorju in "političnemu" NS), nikakor pa ne lastniku - kapitalistu.

Se pravi direktor dela v korist družbe (v kolikor ne samo v svojo), NS dela v korist družbe. Kdo sploh dela v korist lastnika? Zakaj bi sploh bil potem pri nas lastnik? NS bi moral imeti uporavo na vajetih, ne pa da ji drži špago.

Niti načrtni proti tajkunski zakon se bi mogel narediti hujše razlastitve kapitala.
Se prekleto čudim, da s takimi sploh še dobimo kakšno tujo investicijo.

Ker nisem delničar NLB me plača njenega predsednika uprave in članov uprave zanima prav toliko kot plača direktorja Revoza ali Sberbanke, torej me ne zanima, pa vendar ta nadzorni svet, ki ni slika nove lastniške strukture banke bi iz etičnih in moralnih razlogov moral zavrniti odločanje o plači uprave, ki naj jo spremeni novi nadzorni svet. Sicer, novi nadzorni svet bi ne glede na poslovne rezultate moral zamenjati upravo, ki je na eni strani bila vazal slovenske politike, na drugi pa, ker ni poskrbela za sklic nove skupščine in izvolitev novega nadzornega sveta. Kar se pa jabolk tiče bom raje obiskal kmeta na vasi ali tržnici in kupil staro sorto neškropljenih na pogled grdih jabolk kot lepa zlati delišes ali topaz, 50 krat škropljena le bohsigavedi s čem. Zdi se, da je čas, da v upravo NLB sedejo novi od slovenske politike neškropljeni člani uprave.

Skrb za družbo ni največji shit našega socialnega kapitalizma, pač pa je to čisti kapitalizem.
Najprej si odgovoriva na vprašanje, kaj pomeni skrb za družbo? Družbe so običajno (razen projektnih) ustanovljene za nedoločen čas, kar pomeni, da poslujejo trajno. Če želijo trajno poslovati morajo imeti odlično proizvodnjo in jo neprestano nadgrajevati, morajo imeti odličen marketing, morajo imeti odličen razvoj in seveda primeren dobiček, ki bo zadovoljil lastnike (ni nujno izplačilo dividend). Poleg tega mora imeti zadovoljne kupce, zaposlene, dobavitelje in lastnike. Morda bi moral dodati še zadovoljne banke, sindikate, novinarje in politike. Kdor koli od naštetih bo nezadovoljen, bo pomenil potencialno grožnjo obstoju družbe. Vse to zadovoljstvo ni možno brez dobrega managementa (običajno direktorja in nadzornega sveta).
Če bi management delal samo v korist lastnika, bi kaj hitro prišli do absurdne situacije. Recimo, da management zniža izdatke za vzdrževanje opreme, šolanje in usposabljanje zaposlenih, stiska dobavitelje, kupcem ne priznava reklamacij in jih slabo servisira, zmanjša izdatke za marketing in R&R. Garantiram, da bo imela družba vsaj štiri leta visoke dobičke in dividende, vendar pa bo tedaj zrele za odpad. Si to kot lastnik res želiš?

Plačilo vodij podjetij je zahtevna tema. Avtor prispevka je korektno predstavil problematiko, vendar se je omejil samo na plačo ne pa na nagrajevanje dobrega vodenja podjetja. Običajno so nagrade participacija na dobičku. Seveda imamo evropsko prakso, kjer je ta simbolična in običajno omejena na maksimalen delež glede na plačo. V tem primeru je bitka za plačo podvržena zakonitostim navedenih v prispevku avtorja. Če pa vzamemo kot izhodišče za razpravo ameriško nagrajevanje, ki je precej širše in lahko pomeni tudi dva ali tri-kratnik osnovne plače, potem se srečamo s situacijo, ko osnovna plača pomeni le prehodni kredit ali avans na izplačilo nagrade. Posebej še takrat, ko se menedžerjeva participacija na dobičku sprosti šele v primeru, ko dobiček preseže stopnjo, ki jo zahtevajo lastniki. V takem primeru je popolnoma jasno, da mora menedžer najprej pokriti stroške svoje plače (začasni kredit), in zagotoviti lastnikova pričakovanja, preden lahko sam participira na dobičku. Takrat tudi odpadejo težave na katere opozarja avtor. Seveda noben sistem ni vsemogočen, na kar kaže tudi primer Enron.