Nisem mogel verjeti svojim ušesom, ko sem pred letom na vrhu gospodarstva poslušal kako Lidija Jerkič nasprotuje omejitvi prispevkov (socialnio kapici), pa čeprav gre za ukrep ki je v korist izključno delavcu. Možnosti so:
- ne razume
- sovraži zaposlene z višjimi prihodki
- dela za nekoga tretjega
- vse od naštetega

No, lepo sedaj vsi besedičijo. Ko bo pa čas za to, da se dejansko nekaj sprejme in spremeni tudi za lažje poslovanje podjetij, bo pa konec ljubezni. In že danes vemo, da bodo tisti, ki bodo potegnili krajšo, delodajalci. Delodajalci pa bodo to potem prenesli na delavce. In to mislim na delavce v zasebnem sektorju.

Najhuje pa je, da tudi če bodo delavci v zasebnem sektorju to mirno gledali in še več delali, da ne bo nič boljše. Ker apetiti nenormalno obsežnega javnega sektorja so nepotešljivi.

Včeraj sem gledal oddajo Agrument na Planet TV. Šokiran in zgrožen. Kakšni človeški izmečki ala Pikalo, Györkös, vodstvo UKC Ljubljan itd. se to svaljkajo po pomembnih funkcijah. In to so ljudje, ki pišejo zakone, pravilnike ter jih izvajajo, pa ki kadrirajo po javni upravi. Nam določajo smer. To drugega kot razpad sistema ne more biti. Ja, so veliki sistemi, z ogromno denarja. Zato ne morejo kar propasti z danes na jutri. Se pa že vrsto let dogaja huda erozija, ki je iz leta v leto večja. Sistem postaja vedno bolj degenerativen. Nima več imunskega sistema. Ni sposoben izločati nesposobnih, pokvarjenih, škodljivih. Zato se v teh sistemih počasi ruši tudi tisto, kar je včasih delovalo rutinirano in zanesljivo. Kaj ima to veze s sindikati in delodajalci? Brez posegov v javni sektor prestrukturiranje, davčna razbremenitev itd. ni mogoča. In še, ker je v resnici v Sloveniji javni sektor tisti, ki ima škarje in platno v rokah ter določa koliko prostora za dihanje ima zasebni sektor.

No, pustimo se presenetiti.

Jerkičeva ne želi razumeti, da so njeni razredni sovražniki sindikati javnega sektorja, ki jih predstavlja Šarčeva vlada. Slovenija je razdeljena na dva razreda, in sicer na vladajoči del z zaposlenimi v javnem sektorju, ki so po Marxu družbena nadgradnja, v drugem spodnjem delu je materialna baza družbe oz. delavci v gospodarstvu, tudi člani njenega sindikata, ki vzdržujejo to preveliko in privilegirano družbeno nadstavbo.

Člani njenega sindikata bi morali končno dojeti, da so člani raznih sindikatov javnega sektorja njihovi razredni sovražniki, kajti vsakič, ko sindikati javnega sektorja za svoje člane izsilijo večji delež BDP, manjši delež ostane članom njenega sindikata, ki na koncu vedno plačajo vse davke, prav vse, tudi višji davek na dobiček in davek na nepremičnine bodo, saj so preprosto na dnu prehranske verige in dobijo le tisto kar pade z bogate javnosektorske mize, ki je sam vrh prehranske verige.