Kaj je v Sloveniji radikalno in postaja normalno? Začelo je z radikalnimi zahtevami Štruklja in sindikatov javnega sektorja, ki zahtevajo radikalno spremembo pri delitvi BDP, seveda v dobro zaposlenih v javnem sektorju in na škodo zaposlenih v gospodarstvu, torej radikalen rop podjetnikov in nekaj sto tisoč zaposlenih v gospodarstvu. Ta radikalizem se nadaljuje z Meščevo javno izrečeno obtožbo (ne v parlamentu!), da so slovenski zasebni podjetniki davčni utajevalci in seveda z javno razglašeno Kordiševo obsodbo, da je zasebne podjetnike potrebno nacionalizirati. To je pravi radikalizem z velikim »R« in v primerjavi s tem, Črnčecev radikalizem ima mali »r«, je pravzaprav mali "erček".

Gospa Bojana Humar s svojim dopisom samo nadajuje svetlo tradicijo dobromislečih gospa, ki so v začetnkih 20. stoletja zagrizeno zagovarjale predpise s katerimi bi bilo treba doseči, da kočijaži konjem v mestih 'oblečejo' nekakšne hlače, da se ljudje ob pogledu na konjske organe ne bi pohujšali.

Skrbnikov za javno moralo je bilo vedno dovolj in tudi slovenski narod ni imun proti tej bolezni. Samo poglejte sedanje levičerje, kako želijo natakniti nagobčnike vsem in vsakomur, ki laja malo drugače kot se njim zdi prav.

Radikalno je agresino vsiljevati vsem, da je spol stvar odločitve posameznika in ne biologije, podpirati islamski imperializem ter Kitajsko “prodajati” kot svetilnik prihodnosti...