Recimo na faxu s 120 zaposlenimi, pretežno pedagoška dejavnost, nekaj raziskovalne in en fizelj trga, prideš na tam nekje med 600-1000 stroškovnih mest.

Po teh stroškovnih mestih se vodijo vsi odhodki pa tudi cel kup postavk bilance stanja, ker nekatera poročila so po kešflovu, nekatera po načelu nastanka poslovnega dogodka, skratka iz evidenc se je v javnem sektorju naredilo iz pi**ke kapelico.

Za vsako od teh stroškovnih mest je treba delat plane, redna poročila, spremljat realizacijo planov in Mockbi razlagat odstopanja za bizarne zneske 3,6 evra.

Meni se to ne zdi normalno, no, sam sem očitno mal čudna.

Preveč lahkotno se reče naj kar Mockba vse komandira, ne da bi se zavedali posledic.
Ko te kubike papirja in neverjetne količine dela v tri krasne od blizu vidiš, ti je jasno, zakaj je vse v razsulu.

Odloča se nič, dela in stroškov je ogromno, učinkov ni, odgovornosti nobene, če bi pa hotel kdo kaj spremenit, pa ne more in ne sme.

[rava]
Recimo na faxu s 120 zaposlenimi, pretežno pedagoška dejavnost, nekaj raziskovalne in en fizelj trga, prideš na tam nekje med 600-1000 stroškovnih mest.

Po teh stroškovnih mestih se vodijo vsi odhodki pa tudi cel kup postavk bilance stanja, ker nekatera poročila so po kešflovu, nekatera po načelu nastanka poslovnega dogodka, skratka iz evidenc se je v javnem sektorju naredilo iz pi**ke kapelico.

Tako. Ceprav je sama delitev cisto ok za motivacijo, da denar ne ponikne v zepe X, ceprav je bil pridobljen za Y, so pa pravila, ki jih potem nadzirata velika mockba v bruslju in mala mockba v ljubljani cist odpicena. Ko recimo iz amortizacije, ki pride iz 3 koncev, vse proracunski financerji ne mores kupiti ene masine, ampak samo 3 masine po 1/3 cene... ker je denar popredalckan.

Še zmer ne razumeš.

Ja, imajo analitike po prodajnih programih in projektih oz. če so unikatne storitve je močan CRM. To ni nič takega in to ENKRAT vpišeš kot atribut k artiklom in pol mečeš ven reporte vseh sort. Ko imaš bazo artiklov/storitev pošlihtano, se s tem ne ukvarjaš več.

Tle ti pa iz istega ministrstva pošljejo 26 različnih tabelc, kamor moraš PEŠ PREPISOVAT iz glavne knjige.

Iz istega ministrstva ti dajo 10 različnih projektov - vsak s svojim načinom računovodenja (nekje je amortizacija, režija itd, nekje je ni in priznavajo samo direktne stroške, nekje poročaš po načelu poslovnega dogodka, nekje po kešflovu).

I tako 10 puta za vsakega financerja posebej.

Pa vsake 3 mesece malo spremenijo tabelice, tako da se ti niti ne splača kakih standardnih pivotk našraufat, ker vsakič mal drugač predrkajo kolonce in še kako dodajo.

Velikokrat enake tabelce pošljejo več proračunskim uporabnikom, z zaklenjenimi polji in formulami, da niti ne moreš naredit svojih tabelc ampak moraš peš prepisat v njihove, da jim hyperlinki in lookupi delajo v njihovih zbirnih tabelah.

Pol ti za prve 3 mesece hočejo po načelu poslovnega dogodka, čez pol leta pa po načelu denarnega toka in preden avši na ministrstvu dopoveš, da to ne more it skup traja in traja.

Za teh 600-1000 stroškovnih mest imaš 60-100 sort različnih reportov in popolnoma različnih računovodenj.

Zaradi navedenih razlogov pri reportih ni nobene avtomatike kot v gospodarstvu ampak se več ali manj vse prepisuje in dela na roke.

[rename]
Saj te razumem, tudi jaz poznam vse te lepote porocanja; verjames ali ne....ampak to je zato, da imajo ljudje delo :-P
Ne misli,da bi se to spremenilo, ce bi “Drzava” enostavno poslala 10 milijonov osnovni soli Spodnji Duplek, s spremnim dopisom: rihtajte se.
Ravno obratno - v tem primeru bi zahtevali se 3x vec porocanj ;-)

Ni res, to si si zmislil in jst se z domišljijo "kaj bi bilo" ne morem kosat.

Ko je država Osnovni šoli Spodnji Duplek dala 10 milijonov, ji je OŠ 1x letno poslala izkaze.
Vsake toliko cajt je država poslala kakega inšpektorja, da je malo pregledal stroške in to je bilo to.

Nobene jebade s 1000 stroškovnimi mesti, davčnimi blagajnami, bizarnim javnim naročanjem lokalne hrane itd, miljavžent poročili itd.

Moja osnovna šola je imela v mojih cajtih v režiji ravnatelja, tajnico in računovodjo.
Danes jih je šest - ista bajta, pa pol manj frocev (v mojih cajtih sta laufali 2 izmeni, danes samo ena)

Zato se zadnjic - bistveni problem delovanja javnega sektorja je ‘koncept’ others people money. Resitev pa samo ena: trg.

Ja, samo če javne službe prepustiš trgu, obenem jim pa obesiš točno tako birokracijo, bo isto drago in neučinkovito. Ko smo bili recimo koordinatorji kakega projekta v katerega je bila vključena tudi kaka privat firma, so partnerji totalno popizdevali zaradi takega načina poročanja in miljavžentkrat sem slišala, da je to zadnji proračunski projekt v katerem sodelujejo.

[rename]
Saj midva se strinjava, da je to "iz dežja pod kap", ampak problem je v tem, da politika (in sindikati) nimajo rešitve iz tega sranja, pardon -stanja.
Skupno jim je samo to, da (vsi) hočejo več (zase); plačilni sistem pa samo uporabljajo (izrabljajo) za ta svoj cilj.
Konec koncev je najbolj simple vsakemu (ministru) reči: tle mate 100 miljonov, pa se rihtajte kakor veste in znate. In čez 12 mesecev se spet vidimo.

Pa veva oba, da to ne bi funkcioniralo dlje kot, kaj pa vem, pol leta?

Zato jaz še vedno trdim, da bo trg uredil problematiko plačilnih (ne)sorazmerij.
je samo vprašanje kdaj :-P

Po Grčiji