[kmetovalec]

Nehajte nabijati s tujimi lastniki. Krivda za zaprtje TSO je izključno na politikih (domačih in bruseljskih). Pod danimi pogoji bi se vsak lastnik odločil za zaprtje.
Proizvodnjo sladkorja je EU regulirala s kvotami.
TSO so z uredbo 1609/2005 znižali kvoto za 7,14% (iz 52.973 na 49.191 t belega sladkorja). Hkrati so z „Balkansko uredbo“ omogočili uvoz sladkorja po dumpinških cenah (pod interventno) iz Hrvaške in ZR Jugoslavije. Dodatne omejitve je predvidevala nova uredba o trgih sladkorja, ki je začela veljati 1. 7. 2006.
Ker pod takšnimi pogoji rentabilna predelava sladkorne pese v sladkor v TSO ne bi bila možna, so lastniki na letni skupščini 22. 6. 2006 sprejeli odločitev, da se ukine proizvodnja sladkorja v Sloveniji.
Kdorkoli bi bil takrat lastnik, bi se moral odločiti enako, razen če bi lahko TSO zagotovil status podobne ponikovalnice denarja kot so npr. sedaj banke. Za kar pa tudi v slovenski politiki ni bilo interesa. Seveda lastniki so bili tujci in zaposlenih je bilo pod 200 delavcev, kar v primerjavi z Muro in podobnimi podjetji za politike ni bilo omembe vredno.
Še zlasti ker je EU poskrbela za bogato "odpravnino" s katero so bili poleg lastnikov, solidno poplačani tudi vsi zaposleni in kmetje, ki so dobavljali TSO sladkorno peso.
Da se bodo razmere na trgu s sladkorjem čez nekaj let obrnile za 180°pa seveda takrat nihče ni vedel.

Se opravičujem za tole nabijanje o lastništvu, oz. tujem lastništvu. Saj končno res ni tako pomembo. Tudi iz zornega kota, v katerem ti pišeš in razlagaš.

Ne morem te uvrstiti med neumne, v kategorijo idiotov te pa tudi ne morem strpati.

Bojim pa se, da niti približno nisi odgovoril na moje vprašanje.

Lahko, da o odškodnini nisi nič slišal, ali pa sem jaz napačno bral in narobe razumel. Ali pa, da je bilo vse skupaj novinarska Raca.

Saj se temu tako reče?

Zanimivo, poboj karikaturistov v Parizu imenujes smet v ocesu islamistov. Sedemdeset let po drugi svetovni vojni je zate teroristicen napad iz verskih razlogov smet.

Si ti ti zahteval javno obsodbo komunizma, kot je storila vsa Evropa? Zakaj je se nisi dosegel? Kaj cakas, da prav vse storijo drugi, ti bos pa po vsem samo pljubal? Poglej bruno v tbojem ocesu, ki ti ne dovoli videti realnosti take kot je. Nekaj skrajnezev se je odlocilo, da bo vzelo pravico v svoje roke, z izgovorom, da nihce ne sme nekaznovan zaliti njihovega boga. In ti vleces na dan svojo zamero staro sedemdeset let. Na tak nacin se lahko za zamere stare tisocletje pobijamo se naslednjih tisoc let.

Če so taki strokovnjaki v nadzornih svetih družb, me čudi, da nismo že zdavnaj propadli.
Kakšna izguba neki. Mar ta podjetja niso poslovala? Niso ustvarjala dobička? Niso izplačevala plač, niso zaposleni plačevali davkov?
Dohodek od prodaje podjetij je enkraten. Prodati uspešno podjetje, da zakrpaš luknjo? To je naš cilj? S čim bomo pa krpali luknje v prihodnje? Kaj bomo s presežnimi delavci, ki bodo ostali po privatizaciji? Jih bomo kar izvozili? kaj bomo imeli mi od tega, če bodo ta podjetja po prodaji uspešna, fleksibilna in oh in sploh?
mar nismo podjetij ustvarjali za to, da ljudi zaposlima in jim omogočimo dostojno življenje? In sedaj je važno samo, da podjetje lastnikom omogoči čim večji dobiček. Zaposlitev je postranskega pomena? Sleherni od nas utegne nekoč postati postranskega pomena.
Nehajte se že važiti s poznavanjem ekonomskih zakonitosti, ki ste se jih napiflali na faksih. Ker nimate pojma. Ekonomija lahko uspeva samo, če je ljudstvo zaposleno in zadovoljno. In obratno. To je sklenjen krog, ne spirala. Če se krog prekine, se zadeva ustavi prej ko slej.
Kdaj nam bo jasno, da se uspehov podjetja lahko veseliš samo, če si deležnik tega uspeha? Do kdaj bomo dajali prednost dobičku pred dostojnimi plačami in zaposlenostjo?

[wizeman]
Če so taki strokovnjaki v nadzornih svetih družb, me čudi, da nismo že zdavnaj propadli.
Kakšna izguba neki. Mar ta podjetja niso poslovala? Niso ustvarjala dobička? Niso izplačevala plač, niso zaposleni plačevali davkov?

Saj smo propadli. Država diha na škrge, standard življenja pa se bo zlepa ali zgrda znižal, ker denarja zanj ni več.

Podjetja so bila zaenkrat še kolikor toliko zdrava in da bi taka tudi ostala, jih bomo prodali. Država je slab lastnik, to je pri nas jasno. Sprege med gospodarstvom in politiko pri nas uničujejo podjetja in tega parazitiranja ne more ustavitinobeno drugo dejanje kot privatizacija. Država je imela v preteklih letih dovolj časa, da je pokazala, kako zna gospodariti (hint: Mercator, Laško, banke, etc). In glede na videno je nočem videti več v bližini podjetij.

Dohodek od prodaje podjetij je enkraten. Prodati uspešno podjetje, da zakrpaš luknjo? To je naš cilj? S čim bomo pa krpali luknje v prihodnje? Kaj bomo s presežnimi delavci, ki bodo ostali po privatizaciji? Jih bomo kar izvozili? kaj bomo imeli mi od tega, če bodo ta podjetja po prodaji uspešna, fleksibilna in oh in sploh?

Taka delujoča podjetja bodo zaposlovala ljudi. Ti ljudje potem ne bodo odvisni od države. Ta delujoča podjetja bodo potem plačevala davke in polnila proračun, kot so to počela do sedaj. Se pravi bomo imeli korist od teh podjetij vsakič, ko bomo deležni prispevkov s strani države (zdravstvo, šolstvo, pokojnine).

Presežni delavci se bodo morali nekje zaposliti, zato je pomembno, da državo naredimo prijazno tako domačim, kot tujim investicijam. Ter znižamo obremenitve in stroške dela.

mar nismo podjetij ustvarjali za to, da ljudi zaposlima in jim omogočimo dostojno življenje? In sedaj je važno samo, da podjetje lastnikom omogoči čim večji dobiček. Zaposlitev je postranskega pomena? Sleherni od nas utegne nekoč postati postranskega pomena.

Vsakdo je že zdaj postranskega pomena, če se sam ne potrudi biti koristen družbi. Dobički lastnikov so poemembni, saj pomenijo potencialne nove investicije.

Omogočanje dostojnega življenja na silo vsakemu je pa pripeljalo v bankrot Jugoslavijo in bo še hitreje pripeljalo Slovenijo, če ne bomo spremenili smeri.

Nehajte se že važiti s poznavanjem ekonomskih zakonitosti, ki ste se jih napiflali na faksih. Ker nimate pojma. Ekonomija lahko uspeva samo, če je ljudstvo zaposleno in zadovoljno. In obratno. To je sklenjen krog, ne spirala. Če se krog prekine, se zadeva ustavi prej ko slej.

Sova sinici glavana pravi. Še dobro, da imaš ti pojem. Ki so ti ga podelili Mencinger in njegovi na Kardeljevi univerzi. Ekonomija uspeva, kadar se politika ne vtika vanjo. Kadar ne mori s previsokimi minimalnimi plačami, nečloveškimi obdavčitvami in splošnim gnavljenjem lastnikov kapitalistov.

Kdaj nam bo jasno, da se uspehov podjetja lahko veseliš samo, če si deležnik tega uspeha? Do kdaj bomo dajali prednost dobičku pred dostojnimi plačami in zaposlenostjo?

To je zato, ker se nihče ne vpraša, od kod državi denar za njeno podpiranje starih, obnemoglih, brezposelnih. Ravno od podjetij, ki imajo dobičke, ki jih je možno obdavčiti. In od takih podjetij ima prej ali slej v življenju korist čisto vsak!

To, kar je govoril in pisaril Mencinger, bi sodilo le v rubriko: SAJ NI RES PA JE. Za razliko od Mencingerja pa je bil pravi vizionar (žal pokojni, petelin, ki je prehitro zapel) dr. Bogdan Oblak Hamurabi. V Novem Tedniku je bil 10. 1. 1991 objavljen intervju, kjer je med drugim odgovoril na vprašanje:
Ali vaša misel glede lastninjenja, da pustimo direktorjem pokrasti kar se da, ker le oni znajo to narediti tako kot je treba, še vedno drži?
»Še vedno, čeprav me ljudje, kadar to izjavim, prekolnejo. Razdelitev lastnine je seveda velik problem. Enkrat so tovarnarjem že pobrali lastnino. Če bi hotela država pričeti delovati, če hoče kje kaj dobiti, potem bi morala to lastnino pobrati še enkrat. Dvakrat nekaj nekomu pobrati seveda ne gre. Podobne težave in nelogičnosti so z delitvijo lastnine ljudem. Če tovarne prodamo delavcem, pridemo spet do samoupravljanja ali pa do tega, da bi delavci, v želji, kako priti do denarja, tovarne prodali in se »vrgli« v potrošnjo. Tako bi spet prišli do inflacije. Povečanja produktivnosti in drugih potrebnih sprememb pa ne bi bilo. Edina možnost je, da se lastnik »najde« sam. Odgovor na vprašanje kaj je boljše, tisto, kar sem naštel prej, ali to, da nekdo dobro skrbi za tovarno, da ustvarja dobiček, da delavci dobro zaslužijo, je odveč. Spraviti neko tovarno v red, v donosno obliko, ni enostavno delo.«
Priznam, da sem se sam v obdobju samoupravnega socializma zavzemal za delavsko delničarstvo. Nisem pa doumel tega, da večina državljanov ni sposobna upravljati lastnih kapitalskih investicij, kar je kasneje pokazala in potrdila razprodaja certifikatskih delnic, čemur pa je zopet v veliki meri botroval prav Mencinger. Po toči zvoniti je sedaj prepozno. Model lastninjenja, kot ga je zagovarjal Hamurabi, je bil zagotovo najbolj smiseln, seveda pod pogojem, če bi država poskrbela, da bi vsi takšni lastniki podjetij (tudi t.i. naši) redno plačevali delavcem plače, državi pa davke in prispevke, ne pa kradli in nosili denar v davčne oaze. Rešitev je tudi danes edino ta, da s podjetji upravljajo pravi lastniki, država pa poskrbi za plačilno disciplino in pravni red v najširšem razumskem smislu. Model, kot ga žal še vedno zagovarja Mencinger, je za slovenske domoljube po mojem mnenju že na krajši rok poguben.
"Naši" (Mencingerjevi) direktorji žal niso pokradli samo podjetij in okradli državno blagajno, ampak še velik del prihrankov državljanov v bankah. Tega pa pred 24 leti niti Hamurabi ni mogel predvideti. Upam, da nismo pozabili, da je leta 2007 KBC hotel kupiti NLB za zelo primerno ceno. Mislim, da je retorično vprašanje, ali bi nastala takšna bančna luknja tudi, če bi bil večinski lastnik NLBja KBC.
Zato ponavljam:
LOČITEV BANK OD DRŽAVE je ravno tako pomembna (in potrebna) kot LOČITEV CERKVE OD DRŽAVE.
Podobno pa je tudi z drugimi državnimi podjetji, kjer nadzorniki držijo vrečo. Ali po kmečko, res je, da pameten kmet ne prodaja krav, ki dajejo veliko mleka. Ampak samo to dejstvo, da so krave dobre mlekarice je premalo za poslovno uspešnost. Če bo ta kmet pri nabavi krme za krave zase obračunaval provizijo, kradel mleko in ga na črno prodajal, zaslužek pa nosil v tujino, te odlične mlekarice kmečkemu gospodarstvu ne bodo veliko koristile. Podobno je za poslovno uspešnost Adrie premalo to, da dobro prevaža potnike za nizko ceno za posvečene "naše" potnike.. Vsa armada "naših" kao ekonomskih strokovnjakov pa ni znala ali hotela v Slovenijo prenesti oziroma prevesti nemškega uspešnega sistema korporacijskega upravljanja. Kaj šele, da bi uvajali švicarski demokratični harmonizem.

A bejž no bejž! Ti pa res vse veš? Očitno si bil zraven? Le zakaj ga niso že takrat prodali? Ker Žiga ni hotel?

Me niti ne čudi. Med Zokijevo kampanjo se je poimenoval za "največjega poznavalca evropskega gospodarstva v Sloveniji". Kaj ni Mencinger tud član Slovenske Akademije Znanosti in Umetnosti, ki na lepe oči redno prejemajo dvakratnik minimalne plače? Js bi jim tud zaprl pipico. Pa naj se potem s svojim znanjem sami znajdejo v resničnem svetu. Namesto, da uničujejo mednaroden ugled Slovenije. Kot recimo drugi najbolj nevaren evropski filozof Slavoj Žižek.

P****, po nesreči sem dal temu članku + :(
Kje to lohk zbrišem?
Pa dobr Blaž, koji k**** si delu 20 let v upravah in nadzornih svetih? In ostali tvoji kompanjoni? Sej verjetno si ne upaš povedat. Lepo vas vse prosim, da se s tole vašo ekonomijo neskončnega potrošništva in rasti izselite na drug planet! Pa še smeti vzamite s sabo.
Sej vem, tud jest sem kriv za nastalo situacijo. Sem pač nešolan in o tem nisem nikoli preveč razmišljal. Sam vi k**** šolani in z ne vem kakšnimi nazivi in 20-letnimi izkušnjami bi pa lohk vstal iz množice in rekli STOP, tkole ne gre več naprej. Pa niste. Bli ste tiho ko riti in vlekli denarce.
Še dobr, da na spletu najdeš razne sezname, kdo je kje bil ter s kom in kaj je delal.
(samo za primer: Od cca 300 vodij, direktorjev iz skupine Hypo Banke je samo eden (1) dal odpoved, ker ni hotel sodelovati pri lumparijah. Vsi ostali so sodelovali. Pa ni važno, če so si sami tlačili v žep ali pa so samo stran pogledali, ko so to počeli drugi sodelavci.)
In zdaj je samo še vprašanje časa, kdaj bodo začeli padati udarci.

Bravo! odlično povedano

Bravo! Zelo izčrpen, aktualen, s številkami podkrepljen članek. Žal ga "Nacionalni interesenti" ne bodo razumeli, ali hoteli razumeti.

BRANKO TOMAŽIČ & CASINO PARENTIUM

Omenjeni je mislil, da mu bodo na Hrvaškem kar tako prepustili 30% lastništva njihovega najstarejšega Casinoja Parentium, menil je, da je tako zelo preprosto, kot se to lahko dogaja pri nas v Sloveniji, pa se je pri njih močno opekel.

Nekdo, ki je bil samo na vodstvenih in vodilnih mestih v Hitu d.d. in dolgoletni predsednik NS Pozavarovalnice Sava d.d. ter prvi nadzornik v družbi Diamond, ki je sodelovala tudi pri lastninjenju Istrabenza, si tega enostavno ne bi smel privoščiti, še manj pa dovoliti...
live-casino-director...-parentium

200.000 €

Glede na to, da jim je država dodelila koncesijo za prirejanje iger na srečo v letu 1999 in da jim je veljala do leta 2009 ter kasneje podaljšana še za 5 let. Kasneje jim je bilo odvzeto dovoljenje v letu 2012, ker prireditelj ni imel urejene jamstvene garancije banke s sedežem na Hrvaškem v višini 1.500.000 kun oziroma 200.000 €, kar pa mora veljati za ves čas dodeljene koncesije.

V letu 2007 je firma Casino Parentium dobila novega lastnika finančno družbo Zlata Moneta II iz Maribora, ki je v lastništvu Probanke. Tako so zamenjali italijanske partnerje in Plavo Laguno ter postali absolutni 100% lastnik. Posebej se je zakompliciralo tudi zaradi obnove samega hotela in še posebej pri zakupu za prostor, ki je bil namenjen ruleti.
www.zlatamoneta2.si/...007_d..pdf
www.glasistre.hr/vij...ija-360947
www.glasistre.hr/vij...ium-360824
www.skupaj.org/klipi...cktabs_2=2

"Ne drži, da privatiziramo zato, ker nas kdorkoli sili. To počnemo, ker je to najhitrejši in najcenejši ukrep, da se na hitro znebimo tovarišijske korupcijske trohnobe in klikarskih vojn za položaje in denar, katerih prva žrtev sta resnicoljubnost in odprt dialog v naših medijih in politiki."

Ekonomist Marko Kremžar je v intervjuju o privatizaciji povedal med drugim tudi to:
"Predvsem pa je privatizacija potrebna zato, da se država reši odgovornosti za upravljanje podjetij, za kar ni ne poklicana ne usposobljena, politiki pa se tako rešijo s tem povezanih skušnjav. Najprej je treba razumeti, da je privatizacija prodaja, ko nekaj damo, pa tudi nekaj pridobimo. Privatizacija ni dražba v smislu, kdo da več, ampak prodaja, pri kateri odločamo, komu ponudimo, da nam lahko nekaj da – eden trg, drugi tehnologijo, tretji kapital. Podjetja, ki delajo izgubo, živijo od države ali propadejo, uspešna podjetja pa pomagajo državo vzdrževati. Potrebujemo čim več uspešnih zasebnih podjetij, kar bo omogočilo tudi znižanje davčne obremenitve.

Najslabše je misliti, da se nič ne da, da smo zamudili preveč časa, da je že prepozno. Nikoli ni prepozno. Čas je pred nami, za nami je le okamnela preteklost, ki je ni mogoče spremeniti. Čas, ki prihaja, ki se začenja zdajle, pa lahko začnemo sooblikovati. Vsak po svojih močeh. Nikoli ni prepozno za korak v pravo smer." Vir: www.siol.net/novice/...emzar.aspx