EdiSce je napisal(a):

 

Čisti predsodek, ker več kot očitno drugih sistemov od blizu še nisi videl. Slovenski zaposleni pri 40-50-60 je bistveno bolj mentalno starikav, kot angleški, nemški, švedski ali belgijski kolega.

Kakšni so pa njihovi otroci :))  V poznih tridesetih, še vedno doma, od tu dalje pa sta dve opciji, bodisi so brezposelni intelektualci, bodisi mali prekupčevalci, švinglarji na črno ob socialni podpori (oboji največkrat brez otrok)

 
Strojani vsaj dovolj otrok imajo :-)

Zanimivi so presodki danasnje mladine.  Vsaj smo nekateri delali v zastopstvih tujih firm in se marsikaj naucili na Zahodu.

LP MMM

P.S.  JanezP, koliko EU projektov imas?  Ali pa samo za ZDA garas?

s56a je napisal(a):


Strojani vsaj dovolj otrok imajo :-)

Zanimivi so presodki danasnje mladine. Vsaj smo nekateri delali v zastopstvih tujih firm in se marsikaj naucili na Zahodu.

LP MMM

P.S. JanezP, koliko EU projektov imas? Ali pa samo za ZDA garas?

A si ti direkt iz čada or what:)?

EdiSce je napisal(a):

 

Čisti predsodek, ker več kot očitno drugih sistemov od blizu še nisi videl. Slovenski zaposleni pri 40-50-60 je bistveno bolj mentalno starikav, kot angleški, nemški, švedski ali belgijski kolega.

Kakšni so pa njihovi otroci :))  V poznih tridesetih, še vedno doma, od tu dalje pa sta dve opciji, bodisi so brezposelni intelektualci, bodisi mali prekupčevalci, švinglarji na črno ob socialni podpori (oboji največkrat brez otrok)

Ne glede na to, kaj sem videl in kaj ne, bi ti lahko opazil, da ne vidim smisla v naštevanju in zdravljenju napak starejših v okolju, kje so mlajši/mladi enaki, ali celo slabši. Če je problem, je populacijski in, če  je treba koga podučevati, je treba podučevati mlade. Ali tudi ne ... ti že veš.

lp.m

Janez100 je napisal(a):


A si ti direkt iz čada or what:)?

 
Zal iz ZDA s premaknjeno bio-uro :-(

http://feral.mediatu...1&ST_max=1< /a>

Zrihtana Neda Miklavcic ostro o Ambrusu, Ante.

LP MMM
 

Problem zaposlitve je tudi rezultat tega zakaj si prizadevajo menežarji, za rast podjetja ali za olastninjenje-nakup podjetja...Malo zgodovine:
LETO 2002:
MENEŽERSKI ODKUP NEETIČEN !
Predsednik države gospod Milan Kučan je v zadnjem televizijskem pogovoru v torek 15. januarja 2002 med drugim izjavil, da je nameravani menežerski odkup v podjetju BTC-Ljubljana neetičen, saj pomeni »siromašenje« podjetja.
Po mojem je to izjava desetletja o slovenskem »problemu stoletja«, ki ga predstavljajo »revolucionarni preskoki« iz socializma v turbokapitalizem.
Pri razvoju demokracije, družbe enakopravnih državljanov, pravne oziroma socialne države ima prednost etika in ne kapital.
Upam, da bo tej predsednikovi izjavi sledil »etični odmev« oblasti, politike in civilne
družbe ?!
(Pismo bralca v DELU)

V tisku pa lahko še letos novembra preberemo sledeča novinarska mnenja-dileme za bralce:
Menedžerski odkupi z »osebnimi posojili«kot po tekočem traku?
Slovenski menedžerji se zadnje čase vedejo kot kupci nepremičnin. Vsi želijo biti na svojem.
Zadnje tedne se novice o menedžerskih prevzemih (MBO) oziroma večjih nakupih deležev družb, ki jih vodijo, vrstijo kot po tekočem traku.
Želje menedžerjev so razumljive - za denarce, ki padejo direktno v žep, se vsak potrudi delati (še) bolje, kot le za plačo.
Če deleže dobijo po prijateljski ceni, še toliko bolje.
A pasti tičijo drugje. Slovenski menedžerji so še prerevni, da bi lahko speljali MBO tako, da bi bilo to dobro tudi za družbe.
Pri nas ni takih junakov, ki bi lahko, četudi bi se zapufali do amena, prevzeli večjo družbo.
Tudi pri drugih, nekoliko manjših, kjer pa bi menedžerji lahko prevzeli celo podjetje, bi to lahko pomenilo samo to, da bi dobičke pozneje požrla njihova "osebna" posojila.
In tako se začne začarani krog. Namesto da bi lastniki vlagali v razvoj družbe, plačujejo bankam (ali botrom).
Družba ne raste, tekmeci (z bogatejšimi lastniki) jo prehitevajo po desni, vodstvo je prisiljeno v racionalizacije, po najbolj črnem scenariju sledijo socialni šoki.
Socialni šoki; premalo delovnih mest za mlade, še posebej pa za starejše zaposlene....

Vseevropski problem staranja prebivalstva ima za posledico tudi staranje delovne sile oz. pri prehitrem "odpuščanju"-upokojevanju starejših, pomanjkanje delovne sile, ki je sicer potrebna za vzdržnost pokojninskih sistemov... Obstoji  (nemška) ocena, da bo sicer potrebno priseljevanje neevropske delovne sile, in sicer do leta 2030, kar 100 milijonov novih priseljencev, ki bodo pretežno iz muslimanskega sveta.
Evropa tako lahko doživi kulturni šok-kolaps.
Zato so v Evropi prisotni trendi-prizadevanja, da se poveča delež starejših zaposlenih med aktivnim prebivalstvom in se tako zmanjša potreba po priseljevanju neevropskih delavcev. Nekatere velike evropske firme že načrtujejo, da ustvarijo delovna mesta tudi za starejše sodelavce, ki jih bodo usposobila za njim prilagojena delovna mesta.... V Sloveniji smo torej pri zaposlovanju starejših še na začetku,-kažejo ti podatki-, v obravnavi je vladna strategija o tej problematiki...

Hubert2 je napisal(a):
Vseevropski problem staranja prebivalstva ima za posledico tudi staranje delovne sile oz. pri prehitrem "odpuščanju"-upokojevanju starejših, pomanjkanje delovne sile, ki je sicer potrebna za vzdržnost pokojninskih sistemov... Obstoji (nemška) ocena, da bo sicer potrebno priseljevanje neevropske delovne sile, in sicer do leta 2030, kar 100 milijonov novih priseljencev, ki bodo pretežno iz muslimanskega sveta.
Evropa tako lahko doživi kulturni šok-kolaps.
Zato so v Evropi prisotni trendi-prizadevanja, da se poveča delež starejših zaposlenih med aktivnim prebivalstvom in se tako zmanjša potreba po priseljevanju neevropskih delavcev. Nekatere velike evropske firme že načrtujejo, da ustvarijo delovna mesta tudi za starejše sodelavce, ki jih bodo usposobila za njim prilagojena delovna mesta.... V Sloveniji smo torej pri zaposlovanju starejših še na začetku,-kažejo ti podatki-, v obravnavi je vladna strategija o tej problematiki...

Ce obstaja v obravnavi kaksna vladna strategija o tej problematiki, je to za zjokat, kajti velik del problema v sloveniji predstavlja ravno "posebna strategija" za obravnavo starejsih delavcev, ki jim z posebno "zascito" garantira, da takrat ko delo zgubijo, ga nikoli vec ne dobijo.

To o tem da bodo podjetja odpirala prilagojena delovna mesta za starejse je pa navadno populisticno nakladanje, saj ni treba da so delovna mesta v cemerkoli prilagojena, dokler v sloveniji hodijo v penzijo ljudje malo cez 50, delodajalci pa bodo ob nezaposlenosti vedno raje vzeli mlajse, se posebej, ker so starejsim garantirane tako fine "pravice', ki lahko delodajalca fino udarijo po zepu.

palcom je napisal(a):

Ne glede na to, kaj sem videl in kaj ne, bi ti lahko opazil, da ne vidim smisla v naštevanju in zdravljenju napak starejših v okolju, kje so mlajši/mladi enaki, ali celo slabši. Če je problem, je populacijski in, če  je treba koga podučevati, je treba podučevati mlade. Ali tudi ne ... ti že veš.

lp.m

Sicer se z napisanim že v osnovi ne strinjam, ker ne vrejamem v tezo, ki jo implicitno prodajaš,namreč  da se 40-50-60 letnik ni sposoben naučiti ničesar novega, oz. da gre za brain dead osebo ali osebe zaradi bioloških vzrokov. (pa se mi ne ljubi več prepucavat)


Zgolj v razmislek pa ...


Kdo naj bi po tveojem podučeval mlade, da ne smejo živeti kot tastari? Njihovi starši verjetno odpadejo, funkcionalno nepismeni jurišniki sindikalista Štruklja verjetno tudi (iskreno opravičilo nekaterim izjemam med učitelji) ... drugih pa tako ali tako ni

poleg tega ne pozabi, da je z ustavo zagotovljena pravica staršev, da svoje otroke vzgajajo v skladu s svojim verskim, političnim, duhovnim ali svetovnim nazorom

Hubert2 je napisal(a):
Vseevropski problem staranja prebivalstva ima za posledico tudi staranje delovne sile oz. pri prehitrem " odpuščanju"-upokojevanju starejših, pomanjkanje delovne sile , ki je sicer potrebna za vzdržnost pokojninskih sistemov...  

LOL


Torej, če obdržimo zaposlenega, ki evidentno ni sposoben opravljati svojega dela, potem nimamo problema s pomanjkanjem delovne sile.

shaman, jaz sem imel v mislih posledice lustracije, in samo te štejejo, ne pa lustracije same ali njenega nujno pojemajočega družbenega efekta. Recimo, da bi v Sloveniji lustracijo vzpostavili in s tem verjetno (lahko so imeli več poti) močno prizadeli apetite Kučana in njegove mafije. Vse te ljudi bi po ustavi in zakonu lahko odrezali samo od političnih funkcij, ne pa od politike same. Oni bi bili še naprej njen pomemben del, saj bi hitro poskrbeli, da bi se znašli v vlogi ljudi, ki se jim je zgodila krivica. Tako bi bili vsi zelo hitro soočeni z neko povsem novo politizacijo in internacionalizacijo (izbrisani na višjem nivoju), katere nam na srečo ni bilo treba prebavljati. Izognili smo se temu, da bi bili komunajzerji na koncu še 'reveži' zaradi tega, ker to ne morejo več biti.

Velik problem Slovenije je že dolgo poseben tip porazdelitvene funkcije levičarstva v družbi. To marsikdaj onemogoča normalno politično akcijo. Dejanski položaji v akterih Slovenci živijo so še vedno marskidaj precej čudni. Veliko ljudi živi v tako zelo protislovnih razmerah, da se morajo dnevno prilagajanti ne samo drugim, ampak tudi sebi. In vendar praviloma ne gre (samo) za oportunizem. Za kaj torej gre?

Komunajzerji so zelo dobro vedeli, da človek ni opredeljen s službo, ampak z domom. Služba je praviloma lahko taka ali drugačna, dom pa je praviloma eden. In Dom je tisto, kar Slovence rešuje, sicer bi jo v teh tranzicijskih časih veliko slabše odnesli. Ko pa primerjaš, kaj posamezniku v svetu in pri nas dom pomeni in kakšen ta dom je, vidiš pomembne razlike. Tu smo Slovenci v veliki prednosti pred skoraj vsemi drugimi. Funkcija doma je zato v Sloveniji že 15 let funkcija družbenega amortizerja, ki prestreza sunke močnih in asimetričnih družbenih sil. Tako so v Sloveniji večje družbene težave alocirane samo na mestih, kjer se je bil iz takih in drugačnih razlogov zrušil dom nekih ljudi.

Temu kar sem tukaj zapisal, bi lahko, če parafraziram Einsteina, rekel osnovna tkanina slovenskega družbenega prostora. In tako kot na osnovi najsrečnejše misli v zgodovini, kopičenje mase in energije na nekem mestu povzroča krivljenje časa in prostora okoli mesta sredstva, tako obstoje v družbi ravnanja, ki povzročajo podobne posledice.

Če vztrajamo pri teoretični predpostavki o tkanini družbenega prostora, se njena vboklost lahko pojavi le zaradi nove tvorbe v tem prostoru. Nova tovrba pa je vedno samo posledica materializacije imaginarnega, miselnega sveta. Interakcija med njima, med imaginacijo in posledično vbokljivostjo prostora, pa je usodno odvisna od tega v kolikšni meri je človek svoboden, da svojo imaginacijo preseli v realen, fizični prostor. Če je skoraj vse prepovedano ali onemogočeno, kot v času tranzicije, potem se bo v tkanini družbenega prostora pojavila samo gravitacija h tistemu, kar evidentno (lahko) biva. Ni torej problem v bivajočem samem, problem je v tem, kar možno bivajoče lahko naredi za v resnici bivajoče. Problemi ravnine ali neravnine tkanine družbenega prostora so torej prevsem problemi imaginacije tega prostora. Tu se dobiva boj za materialni svet in naravo gravitacije k njemu. Na tej točki pa pričenja biti obravnava te teme v fiziki precej bolj enostavna kot v sociologiji, saj v fiziki enaka masa, brez vpliva drugih, enakovredno krivi prostor, v sociologiji življenja pa ne.

Ker so sodobne družbe vedno bolj dvopolne se pojavlja dejstvo, da vodenje prevzema način razreševanja konfliktov na področju interference tkanine družbenega prostora. Moja teza je, da je porazdelitvena funkcija levičarstva na celotni tkanini slovenskega družbenega prostora, ne glede na tranzicijo, še vedno precej precej podobna ali enaka. Od tod težave Janše in Mrkaića pri uvajanju EDS. Na tej točki smo se tudi že povsem približali vpogledu v dejstvo, zakaj se Slovenija ne more razvijati, čeprav bi se po golem gravitacijskem učinku lahko. Problem je v tem, ker je Slovenija od leta 1992 do 2004 gravitirala k napačnemu videnju (imaginaciji) sveta in je to imaginacijo na napačen način matarializirala. Ravno tako bi bilo z lustracijo. Lustriranih bi bilo malo in nihče ne bi mogel preprečiti njihove dejavnosti v Udbomafiji, katere formalno sploh ni bilo in je tudi sedaj ni. Forum 21 je namreč formalnopravno padel z neba.

Moč zakonsko sprejetega konvergira k enaki vrednosti, moč nelegislatiranega pa je opcijonalna in lahko omogoča nesluten razvoj.

Enfrice.

EdiSce je napisal(a):



Sicer se z napisanim že v osnovi ne strinjam, ker ne vrejamem v tezo, ki jo implicitno prodajaš,namreč  da se 40-50-60 letnik ni sposoben naučiti ničesar novega, oz. da gre za brain dead osebo ali osebe zaradi bioloških vzrokov . (pa se mi ne ljubi več prepucavat)


Zgolj v razmislek pa ...


Kdo naj bi po tveojem podučeval mlade, da ne smejo živeti kot tastari? Njihovi starši verjetno odpadejo, funkcionalno nepismeni jurišniki sindikalista Štruklja verjetno tudi (iskreno opravičilo nekaterim izjemam med učitelji) ... drugih pa tako ali tako ni

poleg tega ne pozabi, da je z ustavo zagotovljena pravica staršev, da svoje otroke vzgajajo v skladu s svojim verskim, političnim, duhovnim ali svetovnim nazorom

Od tega, da omenjam določeno inferiornost starejših zaradi biologije do nekakšne "teze, ki jo implicitno prodajam" je ogromna razlika...tu gre za nekakšno podtikanje, jaz nisem niti približno izjavil, da gre za "brain dead" osebe.
Jaz se sploh nisem nameraval prepucavati, po tem kaj sekaš se s težavo silim v odgovor.

O podučevanju je začel Tstih, jaz se nadovezujem nanj in pravim .." če je treba podučevati, dajmo mlade" . Kdo ?
Izobraževani sistem, valjda. Kaj in kako jih uči zdaj pa mislim, da kar poznaš ...

lp.m

Posilstvo z mehkim je za žensko verjtno še bolj neprijetno kot s trdim, saj se ji gotovo pojavlja dvojni gnus ali pa ni posilstvo in je le neprijetno.

Lustracijski učinki nikakor ne bi zajeli volivcev lustriranih, prej nasprotno. Lustrirancev formalno nekaj časa ne bi bilo nikjer, čeprav bi dejansko še vedno vodili Udbomafijo. Razumeti je treba, da je Udbomafija (bila) prvinski življenski interes prcejšnjega dela slovenske levice, lustracija pa nikakor ne prvinski interes politične desnice in sredine.

Problem je v začetku '90 let nastajal drugje, in sicer, sredina in desnica sta levici dovolila, da je v Sloveniji vpeljala kardeljansko popravljeni kapitalizem. To se drugje na vzhodu ni zgodilo, še najmanj na Kaitajskem. To pomeni, da so ljudje v drugih komunajzerskih državah bili večdesetletno oblast komunajzerjev razumeli kot nekaj nenaravnega, tukaj pa očitno ne. Svoj pomen sta v Sloveniji seveda imeli tudi dve izrazito negativni osebnosti kot sta (bila) Kučan in Bučar, vendar tudi drugi, razen Pučnika, niso bili kaki brilijanti.

Tako se je vse odvilo po domaće in da ne bo več po domaće, mora v družbi priti do avtentičnih razlik, ne samo do razlik v bogastvu, ampak do razlik v načinu pridobivanja bogastva. To pa pomeni, da moramo pridobiti tak kapitalizem, ki bo sam proizvajal samega sebe in svoja nasprotja, kajti do sedaj smo razvili samo zapoznela nasprotja socializma.

Enfrice.

EdiSce je napisal(a):



LOL


Torej, če obdržimo zaposlenega, ki evidentno ni sposoben opravljati svojega dela, potem nimamo problema s pomanjkanjem delovne sile.

Ta trditev nima realne osnove, saj tisti, ki ni sposoben opravljati svojega dela, ga res ne opravi. Problem nastopi, če ga nima kdo opravljati. Trenutno problem pomanjkanja delovne sile res še ni povsem aktualen.
Problem je res brezposelnost, predvsem mladih.
Makroekonomsko pa je problem tudi nizka stopnja zaposlenih starejših...
Slaba demografska slika v EU in SLO, to je staranje in nazadovanje prebivalstva, ni še kritična, a se temu hitro  približuje.
V nekaterih deželah so glede tega zaskrbljeni. Ugotavljajo namreč, da bo v deželah, kot so Nemčija, Španija ali Italija v povprečju z enim otrokom na družino, v dveh generacijah prebivalstvo prepolovljeno. Ocenjujejo (l. 2001 !), da bo Evropa že v naslednjih 25 letih potrebovala 100 milijonov priseljencev, če hoče zadržati sedanji standard. V EU je odprta torej dilema, ali več priseljencev (pretežno muslimanov), ali povečanje natalitete in podaljšanje zaposlitve starejših.

Zelo korektno razmišljanje!
Problem pomanjkanja ustrezne  delovne sile v EU šele prihaja in se bo verjetno še zaostril, s čimer je povezano tudi podaljšanje delovne dobe-zaposlitve starejših.
Problem zaposlitve pa je  zelo velik globalni in kompleksen problem, o čemer  med drugim govori naslednji še vedno zelo aktualen članek:
Ko umre dovolj mladih moških, razviti organizirajo mirovno konferenco  Sob 08.06.2002

Ah, Slovenija, še ena od izumirajočih držav!« me je pozdravil profesor Gunnar Heinsohn. Hitro je odtipkal nekaj številk v računalnik in pomirjujoče dodal: »No ja, od 1,9 milijona ljudi je mlajših od petnajst let 0,3 milijona, torej šestnajst odstotkov, pri vas še ni tako kritično kot v Nemčiji!« Profesorja z bremenskega Instituta Raphaela Lemkina za raziskovanje ksenofobije in genocida pa še bolj zanimajo narodi na drugi strani demografske lestvice, tisti, ki so s stotinami milijonov mladih sicer daleč od izumrtja, zato pa blizu vojn in revolucij. Indija, piše na spisku najbolj ogroženih držav profesorja Heinsohna, s 345 milijoni mlajših od petnajst let vodi na spisku potencialno eksplozivnih držav, s 320 milijoni ji sledi Kitajska, toda zaradi družinske politike enega samega otroka je nevarnost tu veliko manjša. Pomembnejši so odstotki. Pakistan ima z 61 milijoni mlajših od petnajst let kar 41 odstotkov prebivalstva v tej nevarni kategoriji, Etiopija jih ima celo sedeminštirideset odstotkov, Kongo oseminštirideset. Rekorderji so poleg Ugande tudi palestinska ozemlja. Če trditve sociologov demografov držijo, se svetu s takšnimi številkami ne obeta nič dobrega. Profesor Heinsohn, že ves čas po drugi svetovni vojni in še posebej po odkritju jedrske bombe, ki je vojne potisnila v najbolj uničujočo prestavo, upamo, da bodo nezaslišane grozote enkrat vendarle izučile človeštvo in prinesle trajni mir. Temu cilju so posvečene številne mednarodne ustanove, nešteti ljudje si zanj iskreno prizadevajo. Vi pa pravite, da postanejo vojne in revolucije neizogibne tisti trenutek, ko presežek mladih moških v neki družbi postane neznosen. Ali lahko takšna, tako rekoč demografska teorija mednarodnih odnosov res pojasni, kaj se dogaja na Bližnjem vzhodu, v Afganistanu in tudi v Evropi? Zgodovino vedno ustvarjata samo dve stvari, revolucija doma in osvajalna politika navzven. In vedno jo ustvarjajo sinovi. Temu sledi obramba, kajti vedno se najdejo ljudje, ki nasprotujejo osvajanju. V tem je vsa zgodovina. Zgodovina ima vzpone in padce, toda če si natanačno ogledamo vzpone, potem vidimo, da se lahko napadi doma ali v tujini zgodijo samo tedaj, ko je zanje na voljo dovolj ljudi. Slišati je banalno, toda za vse zgodovinske prelome so krivi sinovi, velike množice sinov v obdobjih relativne blaginje. Vojne in revolucije se ne dogajajo v časih lakote. Lakota vodi v vdanost v usodo in smrt, ti ljudje pa so polni energije, hlepijo po ekspanziji, po osvajanjih prek morij in zemlje. Popolnoma jasno je treba povedati, da uporov skoraj nikoli ne povzroči revščina, ampak pomanjkanje osebnih perspektiv. Južno od Sahare živi tristo milijonov mladih moških in vsaj tretjina od njih nima nobenega upanja na lepo prihodnost. Od 6,25 milijarde judi na svetu so štiri milijarde mlajše od 35 let. Takšen presežek mladih je edinstven v zgodovini in se zaradi hitrega staranja vseh družb tudi nikoli več ne bo ponovil, toda pred tem bomo morali dvajset let preživeti z desetinami, stotinami milijonov jeznih in razočaranih mladeničev, naravnim rezervoarjem za vse vrste teroristov. Govorite samo o moških. Samo tri odstotke nasilnih dejanj v svetu povzročijo ženske. Vaša teorija je v popolnem nasprotju s prevladujočim prepričanjem v Nemčiji in drugod, da se lahko proti terorizmu bojujemo le z bojem proti lakoti in nerazvitosti. V nerazvitih državah ne poteka spopad za kruh, ampak za moč in vpliv, zato samo človekoljubna pomoč ne more pomagati. Če si natančno pogledamo, zakaj je od dvestotih držav 175 revnih, petindvajset – sem bi vključil tudi Slovenijo - pa je bogatih, potem vidimo, da ima teh petindvajset držav drugačno gospodarsko in družbeno strukturo. Če bi imeli enako strukturo kot revnih 175 držav, bi bili prav tako revni. V svojem bistvu bi lahko to strukturo opisali kot jasne, prepoznavne lastninske odnose. Zakoni o lastnini morajo biti nedvoumni, lahko jih je nadzorovati ter uveljavljati s pomočjo sodišč. Če hočemo dobiti družbo, ki trguje z denarjem, potem morajo imeti ljudje možnosti za najemanje kreditov in imeti premoženje, s katerim lahko te kredite zastavijo. Ekonomsko je revščina definirana kot nesposobnost zadolževanja, to pa kot pomanjkanje premoženja, s pomočjo katerega bi se lahko zadolžili. Petindvajset držav, ki sodijo med bogate, se odlikuje po razmeroma stabilnih lastninskih odnosih. Dojele so, da je treba tistemu, ki nima premoženja, denar posoditi, da bo lahko z njim ustvarjal še več premoženja, še več zaposlovanja. Če denarja ne more vrniti, pa morajo obstajati zakoni, ki ga kaznujejo. Celo velika preveč zadolžena podjetja kot Philipp Holzmann moramo pustiti, da propadejo, pa čeprav imajo veliko poslov in strank. Temeljne lastninske in pravne strukture so namreč prvi pogoj bogastva, tako pri posameznikih in podjetjih kot pri državah. Veliko ljudi krivdo za revščino in pomanjkanje v svetu pripisuje starim grehom kolonializma, nepravičnosti globalizacije.... Res je, mnogi obtožujejo zunanje dejavnike, da pa to ne drži, si lahko ogledamo na primerih Danske ali Finske, ki nikoli nista imeli kolonij. In zakaj je v zgodnjem obdobju kapitalizma tako obogatela prav Velika Britanija? Angleži so že zelo zgodaj uveljavili pravilno lastninsko strukturo, kot prvi v Evropi so zaščitili lastnino, omogočili najemanje kreditov in sprejeli primerno pravno zakonodajo. Ko so to uredili, so se začeli hitro razvijati, zelo so obogateli, drugi deli Evrope z nemškimi deželami vred pa so postajali vse revnejši. Šele pred dobrim stoletjem smo Nemci uvedli lastninske reforme, ki so veljale tako za kmete kot za plemstvo. Od tedaj je šlo samo še navzgor in Anglijo smo celo prehiteli v razvoju. Tudi 175 revnih držav sveta bi moralo posnemati lastninske odnose bogatih. Popolnoma nepomembno je, ali ležijo v toplih ali hladnih predelih sveta, ali imajo naravna bogastva ali ne. Današnje mednarodne razprave pa so popolnoma drugačne. Evropa in Amerika se, kot je bilo videti tudi med nedavnim obiskom Georgea Busha v Berlinu in Parizu, prepirata, ali je mentorice terorizma treba kaznovati ali ne, ali bosta nastopili skupaj ali pa bosta šli vsaka po svoji poti. V resnici je še veliko slabše. Kritiki Ameriki očitajo, da hoče pravico vzeti v svoje roke, Amerika pa sanja o popolni obrambi pred raketami. Stara Kitajska je okrog svojega ozemlja zgradila zid in ta je zdaj vzor Ameriki, ki se hoče kot prva zaščititi pred napadi. Predstavljajte si samo, kako bi bilo, če bi si protiraketne obrambne sisteme zgradile tudi Rusija, Velika Britanija in Francija, bilo bi grozno. Napadov pa kljub temu ne bi ustavile, z raketami lahko napade vsak, ki je razvil tehnologijo. Kaj potem priporočate, kako se lahko svet brani pred terorističnimi napadi? Storiti bi morati natančno tisto, kar so v osemnajstem stoletju naredile tedanje evropske države v razvoju, ko so opazovale hitri razvoj Anglije. Tretji svet mora spoznati, da ni revnejši zaradi globalizacije, ampak zaradi svojih strukturnih težav. In prav Evropejci in Američani bodo morali tretjemu svetu pomagati k temu spoznanju, če ne bodo trpeli tudi sami. Ameriški strategi so že leta 1995 ugotovili, da je tako imenovani »youth bulge«, demografska izboklina mladih, druga najpomembnejša grožnja miru v svetu v prihodnjih petintridesetih letih. Prva grožnja so kitajske potrebe po energiji, neznanska lakota milijardnega naroda po nafti bo postavila na glavo sedanje mednarodne odnose. Toda pri energiji obstaja vsaj upanje, da bo človeštvo vmes odkrilo nove vire. Stotine milijonov mladih moških, ki so že na svetu, pa vseeno pred seboj nimajo nobene prihodnosti, pa bodo iskali nasilno iztočnico za svojo jezo in nemoč. V času študentske revolucije šestdesetih letih minulega stoletja so na svetu živele štiri milijarde ljudi, danes nas je že 6,8 milijarde in velika večina bogastva je koncentrirana v že omenjenih petindvajsetih državah. Revni svet ima dovolj samo sinov, na enega ameriškega ali evropskega sina – in tu je vključena tudi Rusija – pride trideset mladeničev iz nerazvitega sveta. Kako dolgo lahko Amerika pošilja svojega edinca proti tridesetim nasprotnikom? Če ubijejo mladega Američana, ubijejo tudi edinega sina. Če ubijejo mladega Rusa, pogosto ubijejo celo edinega otroka. Ruske vojne proti Afganistanu in Čečeniji so nazorno pokazale, kako lahko na izid vpliva pomanjkanje sinov. Če bi Američani izgubili deset ali dvajset tisoč sinov edincev, bi bila prava nacionalna katastrofa, rodbine tretjega sveta lahko v boj preprosto pošljejo drugega, tretjega ali petega sina. Kaj lahko uboga Amerika s samo 280 milijoni ljudi naredi za mir v svetu? Ali Evropa? Nemčija ima še veliko manj sinov kot Amerika. Še v letu 1900 je imela Evropa četrtino vsega prebivalstva, tedaj je lahko zavojevala ves svet. Danes je naša celina s 400 milijoni ljudi pravi palček v primerjavi z več kot milijardo prebivalcev islamskega sveta. V petih generacijah se je islamski svet poosmeril, evropski pa niti podvojil. Indija lahko izseli – ali pošlje v vojno – petdeset milijonov mladih moških, pa se na družbi kot celoti ne bo veliko poznalo. Ameriški predsednik George Bush kljub temu govori o vojni, ne le afganistanski, ampak tudi proti Iraku. Da, in če ga natančno poslušate, govori o zelo dolgi, zelo naporni vojni. »We have no margin of error,« je dejal, ne smemo si privoščiti niti najmanjše napake. Ameriški predsednik dobro ve, o čem govori. Velik del slovenske javnosti dvomi v nujnost vključitve v severnoatlantsko vojaško zvezo Nato. Je takšno razmišljanje ob tako negotovem mednarodnem položaju nespametno? Tako majhne države, kot je Slovenija, lahko vseeno upajo, da jih bodo vključili v obrambni dežnik. Poleg tega boste kmalu včlanjeni v Evropsko unijo in to že avtomatično prinaša vsaj nekaj zaščite. Kakšne bodo torej konkretne grožnje mednarodnemu miru? Prva skrb je nevarnost jedrskega spopada, druga pa terorističnih udarcev. Lahko pa obe nevarnosti nastopita tudi skupaj. Če se bo iraškemu predsedniku Sadamu Huseinu posrečilo dobiti jedrsko bombo, in nobenega dvoma ni, da si za to prizadeva z vsemi silami, potem bo morda črni scenarij potekal nekako takole: iraški tanki se bodo še enkrat, tako kot so se že leta 1990, zapeljali do Kuvajta ali do Savdske Arabije in z običajnim pučem pomorili odpor in zavzeli prestolnico. V redko naseljenih puščavskih državah ni težko zavzeti glavnega mesta. To bo konvencionalni del napada. Sadam Husein bo potem preprosto sporočil svetu: napadite me, če si upate! Če bo imel jedrsko bombo, ga zanesljivo nihče ne bo napadel. Zato Američani tudi opozarjajo, da si ne smejo privoščiti napake. Sadama je treba ustaviti, preden se dokoplje do jedrskega orožja. Evropske države v takšen scenarij ne verjamejo. Če se poglobite v drobni tisk zahodnih varnostnih analiz, boste videli, da stratege zelo skrbijo morebitni napadi na petindvajset bogatih držav. Če bi se jez porušil enkrat, kot bo to zagotovo poskušal Sadam, navala najbrž ne bi mogli ustaviti. Prihodnjih dvajset let bomo preživeli samo, če bomo dvignili našo vojaško pripravljenost in z majhno, a gibljivo silo vedno udarili, še preden bomo napadeni. Visoka pripravljenost in preventivni ukrepi torej. Zveza med Ameriko in Evropo je veliko močnejša, kot je videti na prvi pogled, k njej sodijo tudi Južna Amerika s svojim prebivalstvom, ki v dveh tretjinah izvira iz Evrope, pa Avstralija in Nova Zelandija. Še posebej Južna Amerika ima bogate izkušnje z vojno in dobro pozna njene zakonitosti. Mehika je doživela svoj genocid, tudi Kuba ima bogato zgodovino, po vsej celini so v bližnji preteklosti divjale gverilske vojne. Poglejte si samo Kostariko, polovica mladih moških se je bojevala za zakon, polovica pa se je vključila v gverilski boj in preden so obe skupini spravili na mirovno konferenco, je bilo ubitih sedemdeset tisoč mladeničev. V te spopade jih ni prisilila lakota, manjkali so jim kvečjemu vojaški škornji in oblačila. Govorite kot novi Malthus, le da tokrat človeštvu ne grozi boj za premajhne količine hrane, ampak za vpliv v družbi. Ne gre za količine, o katerih je govoril Malthus, ampak za odnos med očeti in sinovi. V državi z milijardo prebivalstva in 125 milijoni mladih moških med njimi lahko vse poteka mirno. Drugače pa je v islamskem svetu, ki je imel leta 1900 150 milijonov prebivalcev, danes pa jih je dobra milijarda več in večina med njimi sploh nima perspektive. Zakaj se arabski svet sploh bojuje z Izraelom? Izrael ima vsega skupaj 6,1 milijona ljudi, četudi bi vse ubili, jim ne bi veliko pomagalo, s tem ne bi rešili svojih težav, niti ne bi dobili veliko prostora. Toda palestinska mladina živi na mednarodni sociali, Združeni narodi jih oskrbujejo z denarjem, prvovrstno zdravstveno oskrbo in dobrim šolstvom, najboljšim v arabskem svetu. Zaslužili bi si vrhunske položaje, teh pa jim Arafat ne da. Razvoj islamskih družb zavira tudi položaj žensk. Dokler nimajo pravic za dedovanje lastnine in najemanje kreditov, si lahko svoj položaj v družini in družbi potrjujejo le z rojevanjem otrok, po možnosti sinov. Zgodovina je pokazala, da vojne in revolucije izbruhnejo vedno tedaj, ko delež otrok v kakšni družbi preseže trideset ali petdeset odstotkov, in nobenega razloga ni, da bi bila prihodnost kaj drugačna. Tudi evropska zgodovina je takšna. Križarji in zavojevalci Južne Amerike so bili mlajši sinovi z močnimi samomorilskimi težnjami. Kdo drug bi se drugače usedel v orehovo lupino, kakršne so bile tedaj prekooceanske ladje, in se z meči odpravil naravnost v indijanske vasi? Muslimanske ženske bi moral opogumiti podatek, da tudi na zahodu pravice ženske niso tako zelo stare. V Nemčiji, tedanji Prusiji, so dobile ženske pravico do podpisovanja pogodb šele leta 1857 in še to samo, če so bile samske. Ko so se poročile, so to pravico spet izgubile. Če bodo vojne prihodnosti tako katastrofalne, kako jih lahko preprečimo? Poskrbeti moramo za sinove, ne le v nerazvitih državah. Feministke so nekoč mislile, da so moški krivi vsega zla v družbi, v zadnjih desetletjih pa se je izkazalo, kako ranljivi so tudi mladi, ki jih vzgajajo same matere, pa čeprav imajo vsega dovolj. V psihologiji fantkov je očitno nekaj, kar zahteva prisotnost močnega, velika človeka istega spola. Morda si takšen mali človeček misli, če sem lahko še tako nagajiv, veliki in močni oče pa me ima vseeno rad, potem le nisem tako slab in lahko v svetu tudi kaj dosežem. V nerazvitem svetu pa bo bombo mladih moških vsaj malo olajšalo izseljevanje. V prihodnjih desetletjih bodo države OECD vzele k sebi kakšnih petdeset do sedemdeset milijonov mladih moških, predvsem zato, ker te družbe ne rojevajo dovolj otrok. Za pomoč kakšnim 150 državam, ki bodo zaradi svoje demografske bombe še vedno v nevarnosti, pa že dolgo predlagam mednarodno središče za zgodnjo zaznavo genocidov. Imamo opozorilne sisteme za nevihte, potrese, izbruhe vulkanov, ne pa tudi za vojne in morije, kar je nedopustno. Tajne službe so že pred vojno v Ruandi dobro vedele, da bo počilo, toda nihče ni zazvonil alarma, kajti potem bi morali v skladu s konvencijami o človekovih pravicah pomore preprečiti. Namesto tega so raje lagali o državljanski vojni, počakali, da se je dovolj mladih moških pobilo med seboj, ko je bilo vse končano, pa so organizirali mirovno konferenco. Isto se zdaj dogaja v Alžiriji, ki vsak dan izgubi ljudi za celo vas, pa nihče ne ukrene ničesar, ogroženih pa je še na desetine držav. In z njimi tudi vsi mi.