Kot pravijo, je polovica bank v Evropi nesposobnih preživeti novo krizo. V tem pogledu so vse podobne Lehman Brothers, ki ni propadel zaradi nepremičninske krize, amapk zaradi nesposobnosti dobičkonosnega plasiranja sposojenega kapitala. Leverage je v današnjem času za banke kot kri, saj se je "investiranje" povsem preselilo v trgovanje, kjer so smiselne samo tiste strategije, ki upoštevajo instrument Mark to Market. To pa je nekaj, česar niti Nobelovi nagrajenci za ekonomijo ne znajo (več). Sicer je res, da kaj več od tvezenja šarlatanskih teorij, nikoli niso znali, sedaj pa so že povsem v outu.

Slovenija pa, kot edina na svetu, desetletja v celoti visi na teh blesavih teorijah, ki so nam v zadnjih tridesetih letih povsem uničile tri državne banke. Najprej zaradi neznanja uporabe teh teorij v bankah, potem pa zaradi vztrajanja v bančnem okolju, ki je že kmalu po letu 2008 povsem izginilo. Slovenski politikanti, poleg tega, da so vsi po vrsti kriminalci, so namreč tako zabiti, da ne morejo ugotoviti, da so slovenske banke propadle zaradi takih "profesorjev", kot sta recimo Bertoncelj in Dragonja.

Seveda je bilo v času preden sta nastopila službo, pred njima nebroj podobnih, ki pa vsi skupaj v 30 letih ne bi mogli narediti toliko dobička državi, kot bi ga v eni uri lahko naredil en sam quant.

Ker ti osli, ki se v Sloveniji imajo za univerzitetne profesorje ekonomije, sami pri sebi vedo, da so popolni osli, naredijo vse, tako kot sta Dragonja in Bertoncelj, da se to navzven ne vidi. Ker je v zadnjem času javno razkrinkanje te oslovske kvaziprofesorske bande postalo že precej bolj verjetno in javnosti vidno, sta se Dragonja in Bertoncelj odločila, da bosta z novim zakonom, v nasprotju z dikcijo ESMA in na protiustaven način, v Sloveniji likvidirala trgovanje z izvedenimi finančnimi instrumenti tako, da je davek + stroški tako visok, da trgovanje za razliko za večino udeležencev izgubi smisel in je primerno samo za velekapital, ki ima drugačne informacije in ki ga v Sloveniji praktično ni.

Pri tem ni čisto jasno ali gre za ekstremno zabitost Dragonje in Bertonclja, ali pa gre zgolj za kriminal, kjer se ščitijo osebni interesi pol-opic, ki na slovenskih ekonomskih fakultetah, za prisilno izterjan denar od državljanov, predavajo kao ekonomijo. Output tega "znanja" pa se je dosedaj v 30. letih pokazal samo v sistematični kraji slovenskega proizvodnega delavca. Vsi dobički, ki so jih kdajkoli prikazale slovenske državne banke so namreč v celoti bili tako ali drugače ukradeni zaposlenim v bankah ali konitentom in davkoplačevalcem.

Slovenske državne banke so pognale v nič 20 miljard evrov, ker na slovenskih ekonomskih fakultetah laurirani idioti z njimi niso znali upravljati. V zadnjem času ima Slovenija za predsednika vlade pouličnega glumača, kateremu idioti in lopovi iz njegove okolice, kot suho zlato, prodajajo kar koli. Tako je bil sprejet, namesto da bi bil ukinjen, zakon ZDDOIFI, ki bo za Slovenijo imel večstranske katastrofalne posledice. Šarec se niti ne zaveda, da ne upravlja z realnostjo, ampak samo z njenimi videzi, ki pa bodo zelo kmalu spremenili svojo podobo in bodo na sceno stopili kot realni vzorci, ki jih ne bo nihče več obvladal. Odsotnost normalne uporabe Mark to Market bo Slovenijo tako usekala, kot si noben bebec, ki predava na kaki slovenski ekonomski fakulteti, ne more misliti.

Šarec torej zamuja priložnost, da bi Slovenijo še potegnil iz dreka in postaja de facto likvidator Slovenije.

Uriah Heep.

[UriahHeep]
Kot pravijo, je polovica bank v Evropi nesposobnih preživeti novo krizo. V tem pogledu so vse podobne Lehman Brothers, ki ni propadel zaradi nepremičninske krize, amapk zaradi nesposobnosti dobičkonosnega plasiranja sposojenega kapitala. Leverage je v današnjem času za banke kot kri, saj se je "investiranje" povsem preselilo v trgovanje, kjer so smiselne samo tiste strategije, ki upoštevajo instrument Mark to Market. To pa je nekaj, česar niti Nobelovi nagrajenci za ekonomijo ne znajo (več). Sicer je res, da kaj več od tvezenja šarlatanskih teorij, nikoli niso znali, sedaj pa so že povsem v outu.

Slovenija pa, kot edina na svetu, desetletja v celoti visi na teh blesavih teorijah, ki so nam v zadnjih tridesetih letih povsem uničile tri državne banke. Najprej zaradi neznanja uporabe teh teorij v bankah, potem pa zaradi vztrajanja v bančnem okolju, ki je že kmalu po letu 2008 povsem izginilo. Slovenski politikanti, poleg tega, da so vsi po vrsti kriminalci, so namreč tako zabiti, da ne morejo ugotoviti, da so slovenske banke propadle zaradi takih "profesorjev", kot sta recimo Bertoncelj in Dragonja.

Seveda je bilo v času preden sta nastopila službo, pred njima nebroj podobnih, ki pa vsi skupaj v 30 letih ne bi mogli narediti toliko dobička državi, kot bi ga v eni uri lahko naredil en sam quant.

Ker ti osli, ki se v Sloveniji imajo za univerzitetne profesorje ekonomije, sami pri sebi vedo, da so popolni osli, naredijo vse, tako kot sta Dragonja in Bertoncelj, da se to navzven ne vidi. Ker je v zadnjem času javno razkrinkanje te oslovske kvaziprofesorske bande postalo že precej bolj verjetno in javnosti vidno, sta se Dragonja in Bertoncelj odločila, da bosta z novim zakonom, v nasprotju z dikcijo ESMA in na protiustaven način, v Sloveniji likvidirala trgovanje z izvedenimi finančnimi instrumenti tako, da je davek + stroški tako visok, da trgovanje za razliko za večino udeležencev izgubi smisel in je primerno samo za velekapital, ki ima drugačne informacije in ki ga v Sloveniji praktično ni.

Pri tem ni čisto jasno ali gre za ekstremno zabitost Dragonje in Bertonclja, ali pa gre zgolj za kriminal, kjer se ščitijo osebni interesi pol-opic, ki na slovenskih ekonomskih fakultetah, za prisilno izterjan denar od državljanov, predavajo kao ekonomijo. Output tega "znanja" pa se je dosedaj v 30. letih pokazal samo v sistematični kraji slovenskega proizvodnega delavca. Vsi dobički, ki so jih kdajkoli prikazale slovenske državne banke so namreč v celoti bili tako ali drugače ukradeni zaposlenim v bankah ali konitentom in davkoplačevalcem.

Slovenske državne banke so pognale v nič 20 miljard evrov, ker na slovenskih ekonomskih fakultetah laurirani idioti z njimi niso znali upravljati. V zadnjem času ima Slovenija za predsednika vlade pouličnega glumača, kateremu idioti in lopovi iz njegove okolice, kot suho zlato, prodajajo kar koli. Tako je bil sprejet, namesto da bi bil ukinjen, zakon ZDDOIFI, ki bo za Slovenijo imel večstranske katastrofalne posledice. Šarec se niti ne zaveda, da ne upravlja z realnostjo, ampak samo z njenimi videzi, ki pa bodo zelo kmalu spremenili svojo podobo in bodo na sceno stopili kot realni vzorci, ki jih ne bo nihče več obvladal. Odsotnost normalne uporabe Mark to Market bo Slovenijo tako usekala, kot si noben bebec, ki predava na kaki slovenski ekonomski fakulteti, ne more misliti.

Šarec torej zamuja priložnost, da bi Slovenijo še potegnil iz dreka in postaja de facto likvidator Slovenije.

Uriah Heep.

Izjava, da so smiselne le tiste strategije, ki upoštevajo instrument Mark to Market, je podobna Šarčevemu modrovanju o prehlajenih krofih, če se vrata kuhinje preveč odpirajo.

UriahHeep]
Kot pravijo, je polovica bank v Evropi nesposobnih preživeti novo krizo. V tem pogledu so vse podobne Lehman Brothers, ki ni propadel zaradi nepremičninske krize, amapk zaradi nesposobnosti dobičkonosnega plasiranja sposojenega kapitala. Leverage je v današnjem času za banke kot kri, saj se je "investiranje" povsem preselilo v trgovanje, kjer so smiselne samo tiste strategije, ki upoštevajo instrument Mark to Market. To pa je nekaj, česar niti Nobelovi nagrajenci za ekonomijo ne znajo (več). Sicer je res, da kaj več od tvezenja šarlatanskih teorij, nikoli niso znali, sedaj pa so že povsem v outu.

Slovenija pa, kot edina na svetu, desetletja v celoti visi na teh blesavih teorijah, ki so nam v zadnjih tridesetih letih povsem uničile tri državne banke. Najprej zaradi neznanja uporabe teh teorij v bankah, potem pa zaradi vztrajanja v bančnem okolju, ki je že kmalu po letu 2008 povsem izginilo. Slovenski politikanti, poleg tega, da so vsi po vrsti kriminalci, so namreč tako zabiti, da ne morejo ugotoviti, da so slovenske banke propadle zaradi takih "profesorjev", kot sta recimo Bertoncelj in Dragonja.

Seveda je bilo v času preden sta nastopila službo, pred njima nebroj podobnih, ki pa vsi skupaj v 30 letih ne bi mogli narediti toliko dobička državi, kot bi ga v eni uri lahko naredil en sam quant.

Ker ti osli, ki se v Sloveniji imajo za univerzitetne profesorje ekonomije, sami pri sebi vedo, da so popolni osli, naredijo vse, tako kot sta Dragonja in Bertoncelj, da se to navzven ne vidi. Ker je v zadnjem času javno razkrinkanje te oslovske kvaziprofesorske bande postalo že precej bolj verjetno in javnosti vidno, sta se Dragonja in Bertoncelj odločila, da bosta z novim zakonom, v nasprotju z dikcijo ESMA in na protiustaven način, v Sloveniji likvidirala trgovanje z izvedenimi finančnimi instrumenti tako, da je davek + stroški tako visok, da trgovanje za razliko za večino udeležencev izgubi smisel in je primerno samo za velekapital, ki ima drugačne informacije in ki ga v Sloveniji praktično ni.

Pri tem ni čisto jasno ali gre za ekstremno zabitost Dragonje in Bertonclja, ali pa gre zgolj za kriminal, kjer se ščitijo osebni interesi pol-opic, ki na slovenskih ekonomskih fakultetah, za prisilno izterjan denar od državljanov, predavajo kao ekonomijo. Output tega "znanja" pa se je dosedaj v 30. letih pokazal samo v sistematični kraji slovenskega proizvodnega delavca. Vsi dobički, ki so jih kdajkoli prikazale slovenske državne banke so namreč v celoti bili tako ali drugače ukradeni zaposlenim v bankah ali konitentom in davkoplačevalcem.

Slovenske državne banke so pognale v nič 20 miljard evrov, ker na slovenskih ekonomskih fakultetah laurirani idioti z njimi niso znali upravljati. V zadnjem času ima Slovenija za predsednika vlade pouličnega glumača, kateremu idioti in lopovi iz njegove okolice, kot suho zlato, prodajajo kar koli. Tako je bil sprejet, namesto da bi bil ukinjen, zakon ZDDOIFI, ki bo za Slovenijo imel večstranske katastrofalne posledice. Šarec se niti ne zaveda, da ne upravlja z realnostjo, ampak samo z njenimi videzi, ki pa bodo zelo kmalu spremenili svojo podobo in bodo na sceno stopili kot realni vzorci, ki jih ne bo nihče več obvladal. Odsotnost normalne uporabe Mark to Market bo Slovenijo tako usekala, kot si noben bebec, ki predava na kaki slovenski ekonomski fakulteti, ne more misliti.

Šarec torej zamuja priložnost, da bi Slovenijo še potegnil iz dreka in postaja de facto likvidator Slovenije.

Uriah Heep.


:)
Izjava, da so smiselne le tiste strategije, ki upoštevajo instrument Mark to Market, je podobna Šarčevemu modrovanju o prehlajenih krofih, če se vrata kuhinje preveč odpirajo.



:))
Kaj pa izjava: tistemu, ki je v kuhinji prevroče, naj gre ven, ti je kaj znana?

Uriah Heep.

Ne bi rekel. Razmerje med forwards in futures kontrakti primerjam z zahtevami naše zakonodaje po posedovanju papirjev 20 in več let in vezavi odstotka plačila davka na dobo posedovanja. Minister Bertoncelj in njegov oproda Dragonja vse IFI obravnavata v smislu forwards, se pravi tako, da kupec papirja ves prihodnji rizik brez vsake potrebe prevzema nase in to v razmerju do povsem neznanih subjektov in okoliščin. Bertoncelj kot minister pa po moje nase prevzema odogovrnost, da bo papir v prihodnje največ vreden takrat, ko je po njegovem z vidika države pametno, da privatnik papir proda, če je long. Ne predstavljam si, kako je, če si short.

Bolj verjetno pa je, da Bertoncelj in Dragonja, da o Šarcu ne govorimo, ne vedo, kaj je to short. Fizična oseba se torej po Bertoncljevo ne sme racionalno obnašati, saj je takoj kaznovana s 40 odstotnim davkom. Bistvo mark to market je, da cena kontrakta vsak dan znova odseva vrednost prihodnje končne cene. Tok sprememb se potem ne razlikuje bistveno od končne cene, pomeni pa izogib velikim rizikom. Vidimo, da Bertoncelj in Dragonja stvari, ki zadevajo ESMA z davčnega vidika, urejata po receptu rdečih direktorjev.

Se pravi tako, kot je delal Dragonja v Leku. Notrajnji odkup delnice je bil po 5.000 tolarjev, vendar ne za vse. Podobno kot v nekdanji SKB banki je bil tudi v Leku notranji odkup za posebno sorto po 1.000 tolarjev, se razume na kredit. Kot supergarant kredita so nastopale Murgle. Večina delnic Leka je bila kupljena po okoli 30.000 tolarjev in prodana po 100.000 tolarjev. V najboljšem primeru znotraj povprečja cen je torej bil kot dobiček dosežen 3.3 kratnik nakupne cene. Vendar ne za Dragonjo. On je svoje delnice Leka prodajal po desetkratniku cene, ki jo je ponujal drugim delničarjem. Dragonja je eno delnico prodajal po 1.000.000 (milijon) tolarjev in seveda dosegel 303 krat večji donos, kot v najboljšem primeru večina drugih delničarjev. Razmerje 1 : 1000 pa še na Nasdaqu težko vidiš. In to brez vsake prisotnosti trga.

Ker tudi osel dlake ne menja kar tako, je seveda tudi Dragonja ne more. Se pravi, če sem se jaz=Dragonja z Novartisom zmenil, da zame trg ne velja, potem naj se tudi vsi drugi zmenijo z Nasdaqom ali sami s seboj, da tudi za njih trg ne velja in bodo dobili naboljšo ceno takrat, ko bo davek najnižji. Vmes je sicer kao nepomembna razlika, namreč Dragonji se ni ljubilo čakati 20 let, pa tudi kdo bi se ukvarjal s tem, da gre papir kar naprej gor in dol, saj je za tako spremljanje in trgovanje seveda treba nekaj znati in potem na koncu izkupiček vprašanje kakšen je.

V Ameriki recimo pri davku na Capital Gains namesto Bajukovih 2 procentov obstaja olajšava v višini $3000 letnega dobička. Naprej pa je lestvica ne glede na čas posedovanja, ampak glede na višino dobička. Torej pri tem Bertocljevem zakonu ne gre samo za bedarijo, ampak gre za to, da je ta zakon protiustaven in v nasprotju z ESMA, ker ESMA pač o kakem nelogičnem poslovanju, nikjer ne govori, ampak je namenjena zaščiti vlagateljev. Bertoncelj pa je naredil tak zakon, da sedaj država odgovarja za vse razlike med long in short posli, ki bi jih nekdo lahko dosegel, pa jih zaradi blesavega zakona ne more. Če zadeva ni iztožljiva pred murgelskimi sodnicami, je pa pred Evropskim sodišem.

Tudi v Ameriki so se s strani podobnih stricev kot sta Bertoncelj in Dragonja v času krize pojavljala mnenja o tem, da je treba, seveda za futures kontrakte, ukiniti možnost mark to market. Zelo verjetni prihodnji nobelovec Andrew Lo s Sloan MIT je bil takrat izjavil, da kaj tako bedastega še ni bil slišal in naredil znano primerjavo z gledališčem v plamenih. V našem primeru namesto Šarca na odru gledalce mirita in jim prepovedujeta izhod Bertoncelj in Dragonja. Šarec na koncu samo pojasni, da so v času požara v gledališču umrli vsi gledalci, ker uprava gledališla zaradi nujnosti vzdrževanja reda med požarom, ni mogla odpreti izhodnih vrat.

Še dve stvari je treba ob tem pogledati. Popolno bebavost odgovorov vladne strani na predloge o spremembi zakona ZDDOIFI in protiustavnost tega zakona, saj privatnemu investitorju onemogača, da deluje kot dober gospodar. Pri odsotnosti smislene uporabe pravila mark to market, ki seveda ni vezana zgolj na futures kontrakte, slovenski investitor sploh ne more priti iz izgube ali pa se mora dvajset let soočati s popolnim rizikom.

Najbolj verjetna razlaga obstoječe vsebine zakona ZDDOIFI pa je v razmišljanju Bertonclja in Dragonje:

Če sva že midva bebca, morajo biti tudi vsi ostali.

Zato ni čudno, da je Šarec izgubo državnih bank pospremil samo s pilatovskim umivanjem rok, češ naj to oni tam rešijo, saj so plačani za to. Po moje Šarec ne ve, da v Londonu tisti, ki v skladih sedijo za trading desk, dobijo na leto vsaj dvakrat toliko, kot dobijo tisti, ki naj bi po njegovem odločali o največji državni banki ali jo nemara celo usposobili, da bi lahko normalno funkcionirala. Vidimo, da mu kot komedijantu osnovna razmerja niso jasna.

Tako, da moram priznati, da mi ni jasno, kaj se čaka in se te politične burleske, s tem blesavim vladnim glumačem, ne konča.

Na koncu še dve pravili, ki ju boste zaman iskali na slovenskih bertoncljastih univerzah:

You cannot manage what you cannot measure.
- Valutation is the starting point for management.


Uriah Heep.