Trump je danes zagrozil Kitajski z novimmi velikimi carinami na 300 milijard kitajskega blaga, z druge strani je Huawei podpisal z Rusijo pogodbo za razvoj 5G omrežja.

Sedaj je očitno tudi na povsem realni ravni prišlo do popolnega debakla ideologije, ki je Slovenijo v 30 letih pripeljala z mesta najbolj uspešne socialistične države na nivo predkapitalistične beznice. To je čas, ki je bil tesno povezan s političnim delovanjem Milana Kučana. Njegovo delovanje je bilo že v prejšnjem sistemu močno vprašljivo, saj je v ZKS veljal za povsem nesposobnega, oblastiželjnega, koruptivnega in birokratsko nastrojenega človeka, ki v osnovi ne razume delovanja gospodarstva. Takrat vodilni ekonomist v vladajoči stranki, predsednik vlade, Dušan Šinigoj, je večkrat dejal, da se s Kučanom sploh ne da delati, ker ne zna in ne obvlada ničesar, razen korupcije. Šinigoj je navajal, da se s svojim delom sploh ne more ukvarjati, ker ga vsako jutro na mizi čaka fascikel kadrovskih zadev, dostavljenih s strani CK ZKS, pri katerih ena sama nikoli ni povsem čista, in da ga ves dan, očitno programirano, agresivno nadlegujejo ljudje z nekimi povsem obrobnimi zadevami, ki bi se morale reševati na drugih nivojih. Šinigoj je bil celo ugotovil, da so ti nenapovedani in vsiljeni sestanki namenjeni zgolj nadaljnemu zapletanju kadrovskih zadev, ki jih je moral urejati, da bi te postale nerešljive. Seveda je šele precej kasneje postalo jasno, da je osnovni namen Milana Kučana v tem času bil, onemogočiti normalno delo vlade in vzpostaviti vlado v senci, ki bo delovala povsem po njegovih navodilih. Ko pa se je premier Šinigoj udeležil pogreba pokojnega Staneta Kavčiča, pa je bil Milan Kučan čez noč prekinil vso komunikacijo z njim. Ne samo, da ni bilo več jutranjih fasciklov na pisalni mizi in ne motečih obiskov, ampak tudi drugega sodelovanja ni bilo več. Milan Kučan je bil torej povsem nezakonito vzel v svoje roke tudi predsedovanje vladi republike Slovenije. Seveda je bil to čas, ko ni šlo samo za velike spore znotraj takrat edine stranke na oblasti, ampak je bilo nezadovoljstvo v širši javnosti še večje in je privedlo do javnih protestov. Najbolj znan javni protest je seveda afera JBTZ, ki pa je bila povsem nepotrebna, saj bi problem Milan Kučan lahko razrešil z enim samim telefonskim pogovorom. Njegova neaktivnost v tem pogledu neposredno kaže na to, da političnemu bistvu te afere v času njenega nastanka ni pripisoval nobenega pomena, kar pa ne pomeni samo tega, da je Milan Kučan deloval v tesnem stiku z JLA, ampak da je ob tem imel tudi druge račune.
Milan Kučan očitno povsem podceni politični pomen poseganja vojske v civilno sfero, zato ga sam razvoj afere JBTZ pahne v frenetičen položaj. V ožjih krogih je bil Kučan namreč ves čas poznan kot človek z masko in samo redki vedo, da v kritičnih trenutkih povsem izgubi glavo in postane popolnoma histeričen. Po daljšem šoku Kučan ugotovi, da mora igrati na vse karte hkrati, da ne izgubi glavne igre. To pa je bil boj za pravno in ekonomsko utemeljitev bodoče narave samoupravne lastnine. Slovenija je namreč v tistem času, nasproti celotnemu socialističnemu bloku, bila izjemno razvita država. Lastnine, tako državne, kot privatne, je bilo veliko, državljanom pa je najbolj oteževal življenje velikanski davek, vezan na BDP republike, ki ga je Slovenija plačevala za potrebe JLA. Seveda ta ogromna sredstva, ki jih je JLA iz Slovenije dobivala, niso šla samo za vojaške potrebe. V Istri, v okolici Šibenika in v Črnogorskem primorju je bilo več kot 3/4 vikend hišic v lasti oficirjev JLA in samo slaba četrtina v lasti obrtnikov in ostalih. Večino tega sta plačala Slovenija in nedoseženi standard slovenskega delavca. Poleg tega je višji oficirski kader v JLA, generali in polkovniki, imel večje plače kot direktorji velikih podjetij., ki so seveda vsi po vrsti bili člani ZK. Na tej ravni je zato prihajalo do konstantnih zakulisnih tenzij med posameznimi interesnimi frakcijami komunistične elite. V tem času je bila v Sloveniji najbolj znana afera imenovana »Zdrave sile«. Na površini je delovala kot upor starih komunistov, zlasti partizanov, proti Milanu Kučanu, kar je v nekem smislu v resnici tudi bila. Ker pa se je Milan Kučan v javnosti prikazoval kot socialni demokrat, mu je s pomočjo na novo postavljenega podkupljenega kadra v medijih, to afero v javnosti uspelo prikazati kot upor trdorokcev proti demokratu. V resnici pa je šlo za povsem druge zadeve. V fokusu komunistične elite je bila namreč delitev samoupravne lastnine. Ker je bila vsa politična moč MK koncentrirana zgolj v ciganskem načinu družbene manipulacije in podkupovanja, je bil seveda v odnosu do direktorjev, ki se takrat še niso imenovali rdeči direktorji, MK precej nemočen. Situacija se je namreč obrnila na glavo. Do tedaj so direktorji dobivali navodila iz občinskih in centralnega komiteja ZKS, sedaj pa so oni upravljali s CK ZKS, saj je bilo jasno, da se ekonomske razmere v Jugoslaviji resno zaostrujejo in da ni več prostora za politični voluntarizem. Poleg tega so direktorji MK držali v šahu s tem, da so mu očitali, da je sin madžarskega esesovca in člana NSDAP, kar takrat v ZKS ni bilo širše poznano. Če bi nekateri direktorji to informacijo spustili med članstvo takrat edine vladajoče stranke, bi Zveza borcev Milana Kučana v trenutku gladko odplaknila s političnega prizorišča. Zato je MK pričel trgovati s tistim, kar ni bilo njegovo, to je, z lastnino delavcev. V tem trenutku so slovenski direktorji postali rdeči direktorji. Cena gretja riti v udobnem usnju, ki jo je Milan Kučan moral plačati, je bila popolna prepustitev lastnine podjetij rdečim direktorjem. Največji problem, ki se je pred MK takrat postavil, je bil, kako zadevo prikriti pred javnostjo. Bilo je namreč evidentno, da je podjetja in banke treba samo očistiti aparatčikov in pripeljati na vodilna mesta sposoben kader in bo večina problemov vezanih na tranzicijo rešenih, ne pa da se podjetja v lasti delavcev z darilnimi pogodbami daje v roke rdečim direktorjem. V iskanju rešitve, ki je kasneje, po osamosvojitvi, ugledala luč sveta v obliki certifikatov, je najprej odpadel Dušan Šinigoj in zaradi tega moral zaključiti politično kariero. Zanimivo, da Šinigoj ni bil nastopil samo kot ekonomist, ampak tudi kot človek z visoko moralno držo, saj se mu je zdelo nepravično, da bi kvazi menedžment, nepotrjen na svetovnem trgu, dobil v svojo last skoraj celotno vrednost vseh podjetij, vsi ostali pa samo nekaj promilov njihove realne vrednosti. Kakšna nasprotnika sta bila Šinigoj in Kučan se vidi tudi po tem, da je Kučan kasneje naredil vse, da uniči Komercijalno banko Nova Gorica, v kateri je Šinigoj kasneje bil direktor.
Ko je bil osnovni dogovor o prenosu lastnine iz njene javne oblike v privatno sklenjen, je Milan Kučan pričel s pravno operacionalizacijo situacije. Najprej je ugotovil, da ne sme imeti normalnih, z ustvarjanjem vrednosti povezanih, akterjev, ki bi predstavljali ustavodajno skupščino. Zato se je za izdelavo ustave, v kateri sicer, nikjer ne piše, da je temelj družbe ta, da se delavca krade, poslužil ljudi, ki nikoli v življenju niso ničesar delali in ki seveda tudi nobeni pisatelji niso bili. Kvečjemu navadni pisuni. Kot lahko vidimo, je osnovna pravna protiutež kraji stoletja, ki jo je Milan Kučan takrat s pomočjo rdečih direktorjev izvajal, bila postavljena na neustvarjalno raven. Tako sta kmetavzerski roman in delovanje sonaravnih onanistov odločila naravo lastnine. To pa seveda ni bila realna politična situacija in Milan Kučan se je bil zavedal, da lahko gre »skozi« samo v primeru izrednih razmer. Ta razmislek privede do famozne transformacije Milana Kučana iz varuha jugo-tekovina v slovenskega nacionalista. Milan Kučan se je namreč zbal, da bi ljudje v normalnih razmerah spregledali nepotrebnost koncentracije lastnine v rokah peščice rdečih direktorjev in da bi utegnilo priti do velike politične polarizacije tako v Zvezi komunistov kot v ostalih delih takrat že formiranega, vendar formalno še ne priznanega, političnega prostora. Od tod vznikne Kučanova ideja po soliranju na kongresu ZKJ v Beogradu in posledično osamosvojitvi.
Vidimo, da so bili vzroki, ki so Milana Kučana vodili v osamosvojitev, povsem drugi kot so bili na strani povprečnega Slovenca, ki je hotel samo svojo državo, ki bo urejena tako, da bo za dobro delo dobil dobro plačilo. V namen realizacije svojih osebnih načrtov Milan Kučan koristi partijski in državni aparat za filigransko natančno nastavitev družbe, ki navzven izgleda demokratična, dejansko pa je apartheid.
To je točka, kjer do takrat bogata Slovenija (prišteti je pač treba harač JLA) prične zaostajati za postmaoistično Kitajsko, kjer sta v tistem času skodelica riža za vsakega člana družine na dan in eno kolo na družino, še vedno vse bogastvo za več kot 99% vseh Kitajcev. Ni šol, ni stanovanj, ni cest, ni tovarn, ni nikakršnega razvoja. Beda Kitajske, v primerjavi z razvitim svetom, je v tem času popolna. In vendar Kitajska v 30 letih, ko je slovenski delavec samo izgubljal to, kar je že imel, postane svetovna velesila št.: 1. Na tej točki si je treba v Sloveniji odgovoriti na dve vprašanji, in sicer, kako je to mogoče in kaj se je v Sloveniji delalo, da je še danes v tehnološkem smislu tam, kjer je bila Kitajska začela, se pravi, na najnižjem možnem trenutnem tehnološkem nivoju. Odgovor ni enostaven, je pa v celoti povezan z zločinsko dejavnostjo Milana Kučana proti slovenskemu narodu. Najpomembnejše tarče kučanovskih banditov po osamosvojitvi so bile:
gospodarstvo,
univerza in
državna uprava.
Milan Kučan je v Sloveniji uvedel fašistični sitem, ki ni bil ne tič ne miš in je nekako lebdel v zraku, brez realnega družbenega cilja države in brez zasebne produkcijske smotrnosti. Analiza pokaže, da je največji del krivde za te katastrofalne posledice odpade na Kučanovo vmešavanje v delovanje univerze. Zlasti podkupljen in mentalno inferioren družboslovni del univerze (FDV, EF, PF v Ljubljani) v celoti podpre Kučanov model privatizacije in pri tem falsificira dejansko stanje pogojev lastništva celo v sami centrali kapitalizma. Kučanova banda tako razglasi parolo, da mora vsako, tudi veliko podjetje imeti lastnika s priimkom in imenom, čeprav bi seveda v Ameriki z lučjo pri belem dnevu ne našli delniške knjige multinacionalke v javni lasti, kjer bi se med prvih 1000 delničarjev po številu delnic našel kakšen John Smith ali po slovensko Janez Novak. Tako Milan Kučan, zaradi zahteve po ohranitvi pozicije lastne riti, s pomočjo univerze, popolnoma sfiži slovensko gospodarstvo, banke in gospodarsko iniciativo v družbi nasploh.
Problem ni bila samo privatizacija, ki je bila izpeljana na način, ki ga Marx slikovito opisuje kot delovanje, v katerem ovce žro ljudi, ampak je bil največji problem v tem, da je šlo tudi za pravno zavarovanje tega položaja rdečih direktorjev. Na tej točki Milan Kučan polfevdalno obliko fašizma pretvori v apartheid, saj sistem popolnoma onemogoči konkurenco in pravično nagrajevanje ljudi. Posledica je totalna korupcija v družbi, ki povzroči tehnološko zaostajanje, zniževanje plač in premoženja in eksodus.
Kučan zaradi inferiornosti svojega intelekta ne razbere, da za demokracijo v družbi niso pomembne politične stranke, ampak svobodno podjetništvo oziroma državno podjetništvo, če je sposobno enakopravnega nastopanja na svetovnem trgu. Slovenija se tako popolnoma oddalji od svetovnih borznih trgov in trgov kapitala. Manko oplemenitenih sredstev iz tega naslova po nadomesti s povečano krajo delavcev v proizvodnji. Seveda taka percepcija tudi povsem spremeni vlogo ekonomskih fakultet in največjih podjetij pri ohranjanju in povečevanju vrednosti njihovega kapitala. Posledice so katastrofalne. Plejada slovenskih doktorjev ekonomije nima ene čiste, kako bi v tujini iz enega milijona naredila en evro. Za vsak evro, ki se ga v Sloveniji pripiše določeni kapitalski vrednosti, je treba okrasti slovenskega delavca. Včeraj smo lahko brali, da državna firma PETROL kupuje privatno firmo za mlatenje prazne slame in vzdrževanje neumnosti. Ker je PETROL državna firma z veliko kapitala je smisleno pogledati, kako ga obrača in ali je res primerno, da na tak način investira. Če pogledamo v Thomson Reutersov program EIKON in vtipkamo PETG bomo prišli do precej porazne finančne slike podjetja, ne glede na to, da so osnovni tekoči rezultati relativno dobri: ROE:13,40, ROA:5,42 in PE:7,77. Vendar, ko gremo globje in pogledamo v segmente kot so: Derivatives, Futures, Warant Overview, Investment Approach, Fund Screener,…, vidimo, da je vse prazno. Zakaj ima eno najbogatejših podjetij v državi vse rubrike prazne tam, kjer imajo druga podjetja polne? Odgovor je jasen. Zato, ker univerzitetni profesorji ekonomije v Sloveniji nimajo ene čiste, kako se kapital plemeniti. In tudi ni nobene potrebe, da bi jo imeli, saj Kučanova predelava Kardeljeve kategorije Dohodka slovenskim direktorjem omogoča, da vsako krajo slovenskega delavca opredelijo kot porast kapitala. Ali povedano drugače, Milan Kučan je s svojim nacionalnim interesom slovenskim finančnikom omogočil, da sploh ne potrebujejo zunanje konkurence za določanje vrednosti lastnega položaja, ampak porast kapitala kar odštejejo od plače delavca. To osnovno družbeno razmerje omogoča konstantnost produkcije najnižjega tehnološkega nivoja Nemčije, kot tudi nujnost visenja na njem. In Kitajska je tista, ki bo tudi Sloveniji in ne le Evropi in Ameriki pokazala, da je tako početje izredno nevarno.

Uriah Heep.

Svet je na novo razdeljen. Staro ureditev so uničili tisti, ki so pred 30. leti imeli šalco riža na dan, danes pa upravljajo z najmodernejšo tehnologijo na svetu. Je pa res, da ti nikoli niso slišali za Milana Kučana.

Uriah Heep.

Problem za Ameriko je dejansko velik in jo potiska na njeno dvorišče. Latinosi pa seveda niso Azijci. Afrika je, razen dela Arabije, za Ameriko izgubljena. Večji del Evrope tudi. Če bi Amerika napadla Iran, bi v resnici lahko prišlo do obširnega spopada, ki bi se zanjo slabo končal. Na Arabce pa se nikoli ne moreš zanesti, ker nikoli ne moreš vedeti, kaj v resnici mislijo. Bush in še bolj Clintonova sta Ameriki v Arabiji naredila neprecenljivo škodo, ki se je ne da popraviti. Sedaj pa še ta eksplozija novega znanja na Kitajskem in brilijantne odločitve kitajske vlade. Vednar je to samo zunaji del ameriškega propada. Notranji del predstavljata javno šolstvo in zdravstvo. Nove kitajske tehnologije bodo tudi direktno usekale po elitnih ameriških univerzah. Tako si boš lahko čez pet let s harvardsko MBA diplomo rit brisal, ker za drugo ne bo uporabna. Amerika pa je ravno na taki izobrazbi, ki sedaj, zaradi novih tehnologij postaja nepotrebna, desetletja gradila svojo superiornost v svetu. Z drastičnim upadom plač te izobrazbe, ki bo sledil, se bo tudi struktura porabe povsem spremenila, kar bo ameriško družbo spremenilo v precej čudno zadevo.

V bistvu se bodo Američani sedaj lahko oprijeli tistega srbskega pregovora, ki pravi, da v vojnah vedno dobivajo, v miru pa izgubljajo. Amerika se vrača k indijancem in bo samo še lokalna sila z veliko lastnimi težavami, predvsem pa se bo po svetu prenehala ponujati kot top prodajalec svobode in demokracije, ker bo oboje doma precej rabila. Po drugi strani pa iz sveta ne bo več pritoka nakradenih sredstev.

Uriah Heep.