Strani: 1

bigl sporočil: 18.363
[#2766662] 28.03.19 16:44
Odgovori   +    12
Verjetno so razpravljali o premierovi zapravljeni priložnosti nagovorit EU parlament in promovirat Slovenijo. Kot dolgoletni veleposlanik je verjetno uvidel veliko napako in jo tudi povedal, ugibam. Izkušeni odhajajo, neizkušeni prihajajo........Lep dan.
anon-61428 sporočil: 4.493
[#2766666] 28.03.19 17:05 · odgovor na: bigl (#2766662)
Odgovori   +    1
Zna biti tako sicer pa opazam, da so zadnje case izkusnje kvecjemu ovira in garant da ne bos nic spremenil. Torej mocno forsiranje mladih meizkusenih za spremembe. Cas za menjavo generacij press
murje sporočil: 5.120
[#2766671] 28.03.19 17:58
Odgovori   +    1
Zadnja sprememba: murje 28.03.2019 18:05
ROMAN KIRN

SPOMINI NA ZAČETKE SLOVENSKE DIPLOMACIJE

V funkciji veleposlanika RS v ZDA moji obiski v ameriških zveznih državah običajno vključujejo tudi predavanja na univerzah, kjer študentom in širšemu občinstvu govorim o Sloveniji. Govorim o njeni zgodovini in kulturi, o dinamičnih procesih v Evropi zadnjih 100 let – vse zato, da bi Američani lažje razumeli zgodovino slovenskega naroda in okoliščine nastanka samostojne slovenske države. Pojasnjujem, da je zgodovinski diskurz neizogiben in potreben za razumevanje preteklosti, brez česar ni mogoče razumeti sedanjosti niti graditi prihodnosti. Pripoved o tem, kako smo prišli do lastne države in kdo nas je postavil na zemljevid sveta, pogosto začnem z izposojenim citatom Marka Twaina: »Nismo vedeli, da je nemogoče, zato smo to storili.«

Konec 80. let se je začelo obdobje dramatičnih, tektonskih sprememb v Evropi: sprostil se je val demokratičnih sprememb, razen v nekdanji Jugoslaviji, katere del je bila Slovenija. Zgodovinsko dejstvo je, da je Slovenija v nasprotju z uradnim Beogradom dojela bistvo teh sprememb in v njihov tok brezuspešno poskušala vključiti tudi Jugoslavijo. Svet se je obračal v prihodnost, Jugoslavija je vztrajno gledala v preteklost. Spomnim se ene svojih zadnjih poti leta 1990 na sestanek Sveta Evrope v Strasbourgu prek Beograda, kjer so mi na Zveznem ministrstvu za zunanje zadeve dopovedovali, da nam je Svet Evrope »blokovska, sovražna institucija«. Takšno je bilo stanje duha v Beogradu še mesece po padcu berlinskega zidu.

Slovensko »zunanje ministrstvo«, tj. Republiški sekretariat za mednarodno sodelovanje (RKMS), v katerem sem v tistem času delal kot pomočnik predsednice za multilateralno sodelovanje, je prepoznavalo zgodovinskost takratnega dogajanja v vzhodni in srednji Evropi ter je že leta 1989 in 1990 pospešeno iskalo nova okna Slovenije v svetu. Razumljivo, v tistem času še vedno v okvirih SFRJ in njenih ustavnih podlag. Možnosti za okrepljeno mednarodno delovanje Slovenije smo iskali predvsem v treh smereh:

1. Širitev regionalnega sodelovanja prek do takrat prevladujočega okvira Alpe–Adria, ki je bilo omejeno na regije sosednjih držav – na regionalno povezovanje na vseevropski ravni. Takšna je bila npr. Skupščina evropskih regij (ARE), ki je imela posvetovalni status v Evropski skupnosti in v katero se nam je uspelo včlaniti junija 1990 na konferenci ARE v Winchestru (Velika Britanija). To je bila za takratnega novega slovenskega zunanjega ministra dr. D. Rupla ena njegovih prvih mednarodnih misij, zanj in za slovensko vlado pa eden prvih zunanjepolitičnih uspehov. Tega smo se po povratku iz Winchestra veselili tudi v RKMS, skupaj z ministrom Ruplom, saj smo tako rekoč prvič pogledali prek meja naših sosednjih regij, v Evropo, v kateri so takrat regije evropskih držav začele pridobivati večjo politično težo. Za novo, demokratično Slovenijo pa je bila to priložnost komunicirati v evropskem prostoru, za postavljanje Slovenije na evropski zemljevid.

2. Okrepitev sodelovanja s Svetom Evrope (SE), zlasti prek Skupnosti SE za lokalne in regionalne oblasti (CLRAE). Sodelovanje v tem telesu SE nam je bilo omogočeno ne glede na to, da SFRJ ni bila njena članica. Spoznanje, da je Beograd videl v Svetu Evrope le še eno od t. i. »zahodnih, blokovskih organizacij«, nas je še bolj utrjevalo v prepričanju, da SFRJ postaja nevzdržen anahronizem 20. stoletja. Naši razvejeni stiki in utečeno sodelovanje s Svetom Evrope so se pokazali kot dobra naložba, saj je bil SE pred osamosvojitvijo Slovenije prva in precej časa (dokler nismo začeli delovati tudi prek KVSE) tudi edina mednarodna organizacija, prek katere je Slovenija širila svojo resnico o dogajanju v SFRJ in o razlogih za nevzdržnost sobivanja v njej.

3. Odpiranje predstavništva Slovenije v Bruslju, pri Evropski skupnosti: v prepoznavanju sprememb v Evropski skupnosti je slovenska vlada že v začetku 1990 sprejela t. i. »belo knjigo« (nekakšno kopijo švedske »zelene knjige« – Švedska se je takrat že pripravljala na vstop v Evropsko skupnost in po tej knjigi smo se v Sloveniji zgledovali), njeno bistvo pa je bilo, da morajo biti vsi novi zakoni prilagojeni in usklajeni s standardi Evropske skupnosti. Morali smo se torej približati bruseljskim institucijam. Že leta 1989 smo v RKMS ugotovili, da so za evropske regije njihova predstavništva v Bruslju nekaj povsem običajnega in nič protiustavnega, tudi z vidika ustave SFRJ ne. To smo delali v sodelovanju s predstavništvom Ljubljanske banke v Parizu (finančni vidik) in zamejskimi Slovenci (prostorski vidik). Beogradu ni uspelo najti poti, da nam to prepreči. Pri uresničitvi tega projekta moje številne poti v Bruselj niso bile več opravljene prek Beograda. Do prvih demokratičnih volitev aprila 1990 so bile zadeve že pripravljene in kmalu zatem je dr. L. Sočan postal naš prvi predstavnik pri Evropski skupnosti v Bruslju in nasploh prvi predstavnik slovenske vlade v tujini. To predstavništvo je bilo zametek Predstavništva RS v Bruslju, ki smo ga uradno odprli po mednarodnem priznanju.

Že poleti 1990 so nas dogodki začeli prehitevati. Naše zunanjepolitične cilje in hotenja smo morali sproti dajati v višje prestave: razumljivo, da je regionalni okvir našega zunanjepolitičnega delovanja postajal preozek. Z multilateralnega vidika smo se začeli usmerjati predvsem na tri organizacije: Svet Evrope (SE), Konferenco o varnosti in sodelovanju v Evropi (KVSE) in Evropsko skupnost (ES). Slednja je bila takrat še precej oddaljena od Slovenije in razumevanja tega, kar se je takrat dogajalo pri nas in v Jugoslaviji. Enako oz. še bolj je to veljalo za OZN – njene prevladujoče številne države članice, zlasti neuvrščene, nerazvite, so poznale le Jugoslavijo, Slovenije pa sploh ne. Še dlje smo bili takrat od tega, da bi lahko rekli, da imamo v Evropi ali po svetu razumevajoče prijatelje. Zahod ni imel ne politične volje ne interesa za reševanje problemov v Jugoslaviji. Rastoča slovenska hotenja po samostojnosti so bila ujeta med integracijske (ES) in dezintegracijske procese (Sovjetska zveza). Vse to je povečevalo občutljivost in tveganost slovenskega osamosvajanja in naloga mlade slovenske diplomacije je bila narediti nemogoče za mogoče.

Na temo osamosvajanja Slovenije in začetkov njene diplomacije so moji kolegi na zunanjem ministrstvu že precej napisali, daleč največ seveda takratni zunanji minister dr. Dimitrij Rupel. Upravičeno, saj je bil eden najvidnejših akterjev osamosvojitvenega dogajanja, kar se tiče zunanje politike, mednarodnih vidikov osamosvajanja in predvsem mednarodnega priznanja samostojne in neodvisne Slovenije, pa je bil motor takrat še majhne ekipe na zunanjem ministrstvu, vendar z neizmerno energijo in predanostjo. S svojo neustavljivo prodornostjo in nekonvencionalnostjo je podiral norme klasične diplomacije in utiral Sloveniji pot v svet. Tako kakor mnogi kolegi menim, da če takrat ne bi imeli dr. Rupla, bi si ga morali izmisliti. Naj neskromno dodam, da k vsakemu dobremu vodju spada tudi dober tim. In minister Rupel ga je imel – v sodelavcih, ki jih je našel na ministrstvu ob nastopu ministrske funkcije, in v sodelavcih, ki so prišli iz Beograda (ZSZZ) ali iz tujine (DKP) po razglasitvi samostojnosti Slovenije.

V izognitev podvajanju spominov na začetke slovenske diplomacije naj v ta spominski mozaik dodam kratko refleksijo na tri dogodke, ki sem jim bil priča ali sam ali z ministrom Ruplom ali s sodelavci:

1. Vrh KVSE v Parizu, 19.–21. november 1990:
Mednarodno sceno je takrat še popolnoma obvladoval Zvezni sekretariat za zunanje zadeve (ZSZZ) s takratnim jugoslovanskim zunanjim ministrom B. Lončarjem na čelu. Da bi se mogli udeležiti vrha KVSE v Parizu, smo se morali prijaviti kot člani jugoslovanske delegacije, kar je takratni Beograd še dopuščal, saj se ni bal »konkurence«. V pripravah na Pariz smo v Ljubljani sestavili Memorandum o stanju jugoslovanske krize in namerah Slovenije. V pripravi tega besedila, s katerim smo hoteli seznaniti udeležence vrha KVSE s pogledi Slovenije, sta sodelovala I. Jarc in A. Piano. Ta dokument smo potem v maniri konspirativnih ilegalcev predložili vsem udeležencem vrha, pa tudi medijem in drugim zainteresiranim zunaj konference. Svetovna pozornost in pozornost udeležencev je bila takrat sicer osredotočena na dogajanje v Sovjetski zvezi/Rusiji, naš memorandum pa je bilo zgodnje oznanilo, da je nekaj hudo narobe tudi v Jugoslaviji, čeprav so se jugoslovanski voditelji v Parizu (predsednik Jović, minister Lončar) vztrajno sprenevedali, da je s SFRJ kaj narobe.

Ta dogodek, ki ga je sicer v svojih spominih opisal tudi dr. D. Rupel, omenjam iz dveh razlogov: prvič, ker je takrat zvezna jugoslovanska oblast še imela moč in vpliv, da nas potisne na obrobje (v podobnem položaju so bile takrat tudi baltske republike, s katerimi smo po naključju delili isti hotel v Parizu in ki jim je Sovjetska zveza preprečila prisotnost v dvoranah za zasedanje vrha KVSE), in drugič, ker se zdaj tega položaja pogosto spominjam v funkciji slovenskega veleposlanika v ZDA, kjer pogosto predavam o Sloveniji kot državi članici EU in celo več o Evropski uniji, vendar to počnem prostovoljno, ker čutimo EU kot lastno tvorbo, medtem ko nam ne tako daljnega leta 1990 ni bilo dovoljeno govoriti o Sloveniji.

2. Parlamentarna skupščina Konference o lokalnih in regionalnih oblasteh Sveta Evrope, Helsinki 25.–26. junij 1991:
V tistem času je imela Slovenija omejen dostop do mednarodnih, evropskih institucij. Svet Evrope in njeni organi so bili izjema, ker je, na regionalni ravni, Slovenija z njimi vzpostavila sodelovanje že pred jugoslovansko kriz. Uporabljali smo vse razpoložljive priložnosti za obveščanje in pojasnjevanje tujim sogovornikom, kaj se dogaja v Sloveniji in Jugoslaviji. Sestanek parlamentarne skupščine Konference lokalnih in regionalnih oblasti Sveta Evrope v Helsinkih je bil ena takšnih priložnosti, ki sem se jih udeležil in zaradi česar sem zamudil slovesnost na Kongresnem trgu ob razglasitvi samostojnosti Slovenije. Udeležencem tega sestanka sem v plenarnem delu pojasnjeval zgodovinske okoliščine jugoslovanske federacije, pa tudi tekoče dogajanje, ki je vodilo v razpad Jugoslavije. Drugega dne, 26. junija, me je zbudil telefonski klic namestnika ministra Z. Thalerja, ki mi je razburjeno poročal, da so tanki jugoslovanske vojske z Vrhnike krenili proti Ljubljani in da je stanje skrajno resno. Priložnost za opozarjanje in takojšnje sporočanje resnice mednarodni javnosti je bila pri roki in izkoristil sem jo še isto dopoldne za seznanitev predstavnikov držav članic Sveta Evrope, opazovalcev in gostov na omenjenem sestanku. Med njimi je bila tudi delegacija jugoslovanskega parlamenta, vključno s predstavniki iz Slovenije, a se na moje presenečenje, še bolj pa razočaranje niso udeležili teh mojih kratkih poročanj.

Tega dogodka se spominjam zaradi dramatičnosti prvih ur samostojne Slovenije, ki sem jih doživljal v tujini, pa tudi zaradi enako dramatičnega potovanja še isti dan iz Helsinkov v Ljubljano. Verjetno je bilo takrat res lažje priti iz Slovenije, kar so mnogi počeli, kakor pa v Slovenijo, nad katero je bil zračni prostor že zaprt. Z letalom mi je končno uspelo priti do Zagreba, pri čemer mi ne moreta iz spomina mir in lagodnost, ki sem ju občutil na zagrebškem letališču, ko sem takoj ob izhodu z letališča videl starejši par, ki je zamišljeno igral partijo šaha, medtem ko sem jaz mrzlično iskal način, da nadaljujem pot v Ljubljano. Uspelo mi je priti na vlak. Med vožnjo sem se zapletel v pogovor s tujim novinarjem in mu dal prve podatke o vzrokih razpada Jugoslavije. Vlak se je zaradi blokad ustavil v Zidanem Mostu in tam me je sredi noči pobral tast in odpeljal v Hrastnik, kjer sem prespal noč. Za tasta je bila vožnja z avtom iz Hrastnika v Zidani Most pravo doživetje, saj je v vsej resnosti na to kratko pot vzel s seboj celo potni list. S prvim jutranjim vlakom sem nadaljeval pot v Ljubljano, naravnost v službo, na zunanje ministrstvo.

4. Pregledna konferenca KVSE, Helsinki, marec 1992:
Potem ko nam je Jugoslavija še preprečila udeležbo na ministrskem sestanku KVSE v New Yorku, oktobra 1990, potem ko nas je še fizično onemogočala na vrhu KVSE v Parizu, novembra 1990, in potem ko smo si v letu 1991 udeležbo na konferencah KVSE že zagotavljali z uslugami tretjih držav (zlasti Avstrije), smo konec januarja 1992 na sestanku ministrskega sveta KVSE v Pragi že sodelovali kot država, ki ji gredo vsi atributi državnosti. Konec je bilo improvizacij, hoje po stranskih hodnikih in moledovanja za sogovornike. Prijeten je bil občutek, ko sva se z ministrom Ruplom peljala na sestanek v koloni s policijskim spremstvom in ko mu je na stopnicah praškega gradu salutirala predsedniška častna garda. Upravičenega navdušenja tudi minister Rupel ni skrival. Zdaj smo država, sem si rekel. Na tem sestanku je bila Slovenija sprejeta za opazovalko KVSE.

Mednarodnopravna legitimizacija državnosti poleg dvostranskih diplomatskih priznanj prihaja tudi z včlanjevanjem v mednarodne organizacije. Januarja 1992 je bilo videti, da smo še zelo daleč od članstva v OZN, zato smo precej sil usmerili v čimprejšnjo zagotovitev članstva v KVSE, kjer so bile vse evropske države ter ZDA in Kanada. Do tega je prišlo na pregledni konferenci KVSE v Helsinkih od februarja do junija 1992, na kateri sem vodil slovensko delegacijo skupaj s sodelavcema M. Ciglerjem in R. Krmeljem. To je bilo obdobje stopnjevanja jugoslovanske krize z oboroženimi spopadi na Hrvaškem in v BiH. V zakulisju sestankov KVSE se je bil hud diplomatski boj za priznanje novih danosti na območju nekdanje Jugoslavije, za priznanje mednarodne subjektivitete novih držav. Z novimi državami razpadle Sovjetske zveze je šlo precej hitro in neboleče, mnogo težje je bilo s priznanji novih držav razpadle Jugoslavije. Zlasti Turčija je zavirala našo včlanitev v KVSE, vendar je treba povedati, da ne zaradi nas, temveč zaradi svojega vztrajanja, da se med nove članice KVSE vključi tudi BiH. Skupaj so bile potem v KVSE včlanjene tri države: Slovenija, Hrvaška in Gruzija. Slovenija je postala polnopravna članica KVSE 24. marca 1992. To je bilo za Slovenijo prvo članstvo v neki mednarodni organizaciji, kar se v naših spominih na to obdobje pogosto zanemarja ali pozablja. Zanimivo, da so nas ZDA diplomatsko priznale le nekaj dni pozneje, 7. aprila 1992. Eno in drugo je precej olajšalo našo pot do sprejema v OZN, 22. maja 1992. Slovenija se je končno umestila na svetovni zemljevid kot samostojna, suverena država.
Roman Kirn
Maj 2012
www.mzz.gov.si/si/20...oman_kirn/

V SLUŽBI DIPLOMACIJE

Roman Kirn, politolog in diplomat (1952), je začel svojo poklicno pot na zunanjem ministrstvu nekdanje Jugoslavije v Beogradu in na veleposlaništvu v Burmi, končal pa jo je kot slovenski veleposlanik v ZDA in na Nizozemskem. Življenje diplomata, ki vključuje tako delo na domačem zunanjem ministrstvu kot v tujini, je razgibano in raznoliko – še toliko bolj, če se obenem odvijajo prelomni zgodovinski dogodki. V času slovenskih prizadevanj za osamosvojitev je Roman Kirn sodeloval pri nastajanju samostojnega zunanjega ministrstva, pri pridobivanju mednarodnega priznanja Slovenije in pri oblikovanju njene zunanje politike. Bil je namestnik veleposlanika v Pragi in pozneje veleposlanik v najpomembnejših mednarodnih organizacijah, v OVSE na Dunaju in OZN v New Yorku. Vodil je tudi projekt ustanovitve ITF (Mednarodne ustanove – Fundacije za razminiranje in pomoč žrtvam min). Slovenijo je kot diplomat spremljal od njenih začetkov, v času velike negotovosti, a tudi odločenosti; spremljal jo je ...
www.emka.si/webapp/w...2450437-pr

Kako lahko tako izkušen in eden najbolj uveljavljenih veleposlanikov, ki so še obstajali v Sloveniji, konča svojo pot v kolesju političnih strank in njih lobističnih ozkih egoističnih interesov...
153 sporočil: 9.333
[#2766690] 28.03.19 19:28
Odgovori   +    1
Za naprej bi bilo poučno in primerno, če bi vzroke
odhoda g.R.Kirn povedal iskreno, sicer se dragocen
poduk v brezcenje izgubi in napredka ni, no morda
jih kmalu kakšen rudarjenja vešči novinar izsledi ?

Sodražan
bigl sporočil: 18.363
[#2766700] 28.03.19 20:49 · odgovor na: anon-61428 (#2766666)
Odgovori   +    2
Zadnja sprememba: bigl 28.03.2019 20:54
[Inside]
Zna biti tako sicer pa opazam, da so zadnje case izkusnje kvecjemu ovira in garant da ne bos nic spremenil. Torej mocno forsiranje mladih meizkusenih za spremembe. Cas za menjavo generacij press
"Vsiljena" vlada vsiljuje stanje, ki spremembe niso. Razen v potrošnji brez kritja. Kar je škodljivo za državo. Sicer bi tudi te manjšinske stranke podprle zmagovalko volitev, razmišljam, če bi bile res za spremembe. Razumljivo? Pa so se ustrašile dejanskih sprememb. Že pojeden kruh pa ni nek uspeh deliti, reform pa nikjer nobenih. Razmišljam. Zato so po moje garant tudi neizkušeni kadri, ugibam in menjave ministrov z rekordno brzino. Lep dan.

Strani: 1