Sem eden od rednih obiskovalcev spletne strani Vrhovnega sodišča in sicer v delu, ki se mu reče sodna praksa. Navadil sem se na to sistematiko iskanja sodb, sklepov, mnenj...in nikoli ne začnem postopka npr. odpovedi pogodb o zaposlitvi ali pisanja mnenja o upravičenosti do plačila nadur, če prej ne preverim kaj je novega na naših sodiščih. Vse pohvale za portal sodna praksa.

Zelo redno spremljam objave na Iskalniku sodne prakse (razkritje: imamo kredit v CHF).
Ravno včeraj sem poslala Vrhovnemu sodišču naslednje vprašanje: ali lahko pojasnijo, zakaj se odločitve sodišč, sprejete v korist kreditojemalcev, objavljajo tudi z večmesečnim zamikom, odločitve, sprejete v korist bank, pa takoj?

Primer: sklep VSL Sklep II Cp 789/2018 (v korist kreditojemalca): sprejet 21.11.2018 (!!), objavljen na Iskalniku sodne prakse 12.03.2019. Sodba VSL I Cp 960/2018 (v korist banke), datum sodbe: 30.01.2019, datum objave na Iskalniku sodne prakse: 19.03.2019!!

Da ne govorimo o tem, da se sodbe prvostopenjskih sodišč ne objavljajo. Na prvo stopnjo se v zadevi, ki jo pozorno spremljam, ogromno zadev vrača v ponovno sojenje, istim sodnikom, ki svojo prvotno odločitev praviloma samo potrdijo. Javnost bi morala imeti dostop tudi do odločitev, sprejetih na prvi stopnji. Sprejetih v imenu ljudstva!!!

Zanimivost: o eni izmed zadnjih sodb Vrhovnega sodišča v zadevi CHF je pisal slovenski časopis. Ostali mediji so samo povzemali. Sodba ni bila dostopna nikjer. Na Iskalniku sodne prakse je bila objavljena nekaj dni po tem, ko je novinar o sodbi pisal (ponavljam: anonimizirana sodba članku ni bila priložena, za razliko od običajne prakse, ko novinarji poročate o sodbah in jih od sodišča tudi pridobite ter v članek dodate dokument ali povezavo do dokumenta).

Dotična sodba Vrhovnega sodišča je bila objavljene šele dan PO pozivu PR službi Vrhovnega sodišča, če lahko sodbo zainteresirani javnosti posreduje. Naključje? Zaupanje v sodstvo?

Slab gospodar vedno drago kupi nekaj, cesar nihce ne rabi. Ze ve zakaj. Lahko je s tujo lulo po koprivah, pravijo/mo butasti Slovenceljni, ki nocejo/mo razumeti visjih poslanstev.

Za tiste, ki kaj dajo na sintakso, je med naslovom

spletno stran vrhovnega sodišča za 200 tisoč evrov na dan obišče 72 ljudi

in vsebino članka zelo pomenljiva razlika.

Delo razkriva, da stran na.sodiscu.si, ki je stala 193 tisoč evrov, na dan obišče 72 ljudi.

Je sintaksa v tem primeru slabo razumljena ali namerno zlorabljena, je umestno vprašanje.

Še bolj umestno je vprašanje, kako je možno, da je tako težko prepisat en simpl spletni naslov, da iz nasodiscu.si v Delu nastane na.sodiscu.si tukaj, pa da nihče ne preveri, če je ta link sploh funkcionalen. Se taglavne furije ne sme kontrolirat in popravljat?