Huda je ta medvedja zgodba in moralno ter etično težka za razumeti. Ob poslušanju zidaniških sosedov, dolgoletnih lovcev, ki se večkrat zberejo po uspešnem lovskem dnevu in razstavijo npr. iz narave odvzete osebke podobne divjim prašičem, je občutek, da je streljanje medvedov človekoljubna akcija. Sicer, po uspešnem lovu enega osebka odvzetega iz narave razkosajo in pripravijo na žaru, kljub temu, da jih kar nekaj trpi od putike meso polno strahu pred smrtjo veselo pospravijo, boleči sklepi pa še bolj bolijo. Za njih je njihovo delo čisti humanizem, eksistencializem je humanizem bi rekel Sartre. Sicer, vsak ima svojo medvedjo zgodbo, tisti, ki imajo večkratna srečanja z medvedjimi sledmi ali tisti, ki čez gozdove pošiljajo otroke v šolo. Za tiste, ki so z medvedjimi osebki imeli srečanja je zgodba drugačna, za tistega, ki bere o odvzemu teh osebkov in iz desetega nadstropja opazuje Ljubljano pod sabo je vse drugačno in idilično. Medveda nihče ne želi zraven sebe, medvedke z mladiči še manj. Je medvedov preveč ali premalo? Kdo naj o tem odloči?

99,99995 odstotkov ljudi v Sloveniji je lahko srečnih, ker jim ni treba odločati o življenju in smrti medvedov.

Niti lovci niti pijandure pri KGZ (običajno so to isti rdečenosi osebki) niso v tem primeru nobena stroka, ampak imajo od streljanja osebno korist.

To je tako, kot če bi za strokovne krike označil natepavanje Štrukljevega Branka, da je treba v javnem sektorju nujno dvignit plače.

Niso samo na Kočevskem nujne ograje, tudi kje drugje, kjer ni medvedov (da ne omenjam milijonov, zmetanih za idiotske protimigrantske ograje).
Če si preveč komot za tiste kraje, pa je v Prekmurju na voljo na stotine hektarov 100x plodnejše zemlje, pa še vino in gibanice padajo z dreves..

Medved je vedno večja turistična eksotika, treba je njega ohranit, ne pa KGZ..