Za nekatere družbenike izbrisanih družb so bili hudi časi (in v tej negotovosti še vedno so), npr. banke so po diskrecijski pravici odločale kateri družbenik bo poplačal kredit izbrisane družbe. Če so ugotovile, da se pri 99% lastniku ne morejo poplačati, ker ničesar nima, so se usedle na tistega, ki je imel le 1% delež in oprijemljivo premoženje. Na enaki način so se odločali tudi delavci, ki so imeli terjatve do izbrisanega podjetja, ki je prenehalo obstajati, je dejansko bilo likvidirano, umrlo je v stečaju pa vendar je pravno bilo izbrisano. Upajmo, da bo ESČP ugotovilo, da so bile kršene človekove pravice nič krivih družbenikov, ker jim na sodišču ni bila dokazana krivda pa tudi ob ustanovitvi podjetja takega zakona ni bilo.

Na zalest se danes Slovencem ni jasna razlika med kapitalskimi in osedbimi druzbami. Zal je to sprevrzeno javno mnenje izkoristil zakonodajalec. Vsak posel lahko tudi propade. Druzbenike, ki so si upali poizkusiti je potrebno zabiti v zemljo, da tudi drugim ne pride na misel. Ne zavedajo pa se, da je sele uvedba kapitalskih druzb omogocila razvoj, napredek in boljse zivljenje tudi za zaposlene. Kdo pa se bo lotil miljonskih poslov in postavljal na kocko vse kar je ustvariv. Kriminal je druga zgodba. Neuspeh ni kriminalno dejanje.