Res je, obstaja več sistemskih tveganj, pojavlja se še eno novo, ki se mu reče podjetniška država, po domače glorifikacija države (državne lastnine, javnega sektorja), ki je ta pravi podjetnik, pravi podjetniki in zasebno gospodarstvo pa smo v bistvu nič in le izkoriščamo podjetno državo. Misel, da bi država morala prevzeti bolj odločno vlogo pri vlaganjih v razvoj in raziskave in pri prenosu raziskovalnih dosežkov v proizvodno in tržno uporabo, po ideji Mazzucatove razvija krog okolo Jožeta P. Damijana.

Torej, država naj ustanovi nekakšno državno podjetje za raziskave in razvoj (po modelu državnega gozdnega podjetja) z nekaj tisoč zaposlenih raziskovalcev, ki bi potrebovali vsaj 3% BDP, da bi raziskovali ter razvijali vse kar jim na misel pade in potem bi država s pozicije moči silila gospodarstvo naj njihove »izdelke« da v proizvodno in tržno uporabo, seveda brez upoštevanja tržnih zakonitosti.

Razvijajo idejo, da bi slovenska podjetja bila organizirana kot veliko mednarodno podjetje, seveda pod budnim očesom slovenske politike in države kar pa brez planskega gospodarstva ne bi šlo. Ker bi bila vsa podjetja združena v nekakšen državni holding, bi verjetno država po modelu, ki je uporabljen v Mercatorju imela svojega predstavnika v vodstvu vseh slovenskih podjetij npr. na položaju namestnika direktorja.