Bravo Petra, tako se piše! Zanima me, kdaj bomo dobili tako vlado, ki bo birokratom ki nas ovirajo v vsakdanjem življenju in za nič ne odgovarjajo stopili na prste!
Dovolj bi bilo, če bi tudi birokrati za svoje ne(delo) odgovarjali, kot moramo vsi ostali delavci v gospodarstvu. Saj za odgovornost prejemajo plačo, kajne. In to ne malo. Tako plačo, ki jo bodo plačevali še naši otroci in ki po vseh kazalcih presegajo plačo nas, ki ustvarjamo to taisto plačo za njih ! Pa če je še kje v EU tako,...:)) Res smo kljukci, ki vse to dopuščamo!

Bravo Finance.

Pa še z imenom in priimkom navedite podpisnika na odločbi oz. plačilnem nalogu. Kdo je ta zaposleni in kdaj ga bo kdo vprašal po tem, kaj je normalno. Če pa je topoumno sledil zakonski določbi, potem je treba vprašanje zastaviti širše: Kdo rabi nemudoma psiho zdravljenje v tej Slo? (retorično vprašanje)

... Preden me kdo obtoži, da ne razlikujem med javnim sektorjem in državno upravo – brez skrbi. ...

... čuj, Petra ... evo, jaz te ne bom obtožil, da ne razlikuješ med javnim sektorjem in državno upravo, rad pa bi te spomnil, da si birokrati sicer res izmišljujejo pravila, ki pa jih ne bi bilo, če jih z zakoni ne bi potrdili od slovenskega ljudstva izvoljeni poslanci, ki sedijo v slovenskem parlamentu ...

ja, ob vsem tem mi je najbolj zanimivo to, da se kar z vsem sprijaznimo. in potem še enkrat, isto. in znova in znova..

delam na tem

lp, p

Važno da so vsi tisti v JU, ki so doktorate delali v BG in Sarajevu dobivali plačo, pa nikoli vrnili.

Če pa je topoumno sledil zakonski določbi, potem je treba vprašanje zastaviti širše: Kdo rabi nemudoma psiho zdravljenje v tej Slo? (retorično vprašanje)

Mi ga potrebujemo.

Zanimivo, tipo se je spravil na dekanjo, mimnistrico je pa (po tehtnem premisleku najbrž) pustil pri miru. (ker bi jo dobil po tintari).

Je pa zanimivo, da minevajo stoletja, čud birokracije se pa ne spremeni niti za milimeter.

Državnemu sekretarju so degradirali naziv zato, ker je naredil študij v Angliji... s tem ni bilo pa nič narobe.

Petra, že nekajkrat sem objavil pa ni nihče zagrizel. Boš zagriznila? Copy. V javnem sektorju je preveč zaposlenih, danes jih je verjetno 180 tisoč. Pojavljajo se različni podatki o številu zaposlenih v javnem sektorju in je verjetno najbolj točen Dnevnikov podatek, ki je na podlagi podatkov Koprivnikarjevega MJU v članku „Izplačilo dodatkov v javnem sektorju„ napisal, da je v javnem sektorju v letu 2014 prejelo dodatek za delovno dobo 173 012 delavcev...Dodajmo še, da jih je v letu 2015 nekaj na novo zaposlenih, v letu 2016 jih je še več na novo zaposlenih...nekaj tisoč začetnikov dodatka za delovno dobo ne dobi..180 tisoč je velika številka. Strinjaš se vedeti, če je nekdo dobil dodatek za delovno dobo je moral imeti pogodbo o zaposlitvi, bil je prijavljen v socialna zavarovanje in seveda, prejel je plačilno listo in teh je bilo 173 012 ...Več na: www.dnevnik.si/10427...m-sektorju

Toje verjetno vprasanje nostrifikacije?Nostrifikacijske komisije so vcasih za lep denar povedale, ekvivalent katerega slovenskega naziva je naziv pridobljen v tujini.

[Veselo2012]
Važno da so vsi tisti v JU, ki so doktorate delali v BG in Sarajevu dobivali plačo, pa nikoli vrnili.

Poznam nekaj takih, ki so delali doktorate v Bg in Sa. Za te sem prapričan, da doktorata niti v Sloveniji ne bi nikoli neredili (razen po partijski liniji), kaj šele v inozemstvu, npr. tam, kjer ga je naredila dekanja mariborske fakultete za zdravstvene vede gospa Majda Pajnkihar .

Vsem tem, ki so delali doktorate južno od Kolpe, bi le te morali odvzeti !

[PetraS]
ja, ob vsem tem mi je najbolj zanimivo to, da se kar z vsem sprijaznimo. in potem še enkrat, isto. in znova in znova..

Petrca, najbolj zanimivo je to, da se tudi novinarji bojite ljudske dividende, ki bi vsa nepotrebna dela v javni upravi zdesetkala na mah.
Kaj praviš?

[FIN-311684]
Petra, že nekajkrat sem objavil pa ni nihče zagrizel. Boš zagriznila? Copy. V javnem sektorju je preveč zaposlenih, danes jih je verjetno 180 tisoč. Pojavljajo se različni podatki o številu zaposlenih v javnem sektorju in je verjetno najbolj točen Dnevnikov podatek, ki je na podlagi podatkov Koprivnikarjevega MJU v članku „Izplačilo dodatkov v javnem sektorju„ napisal, da je v javnem sektorju v letu 2014 prejelo dodatek za delovno dobo 173 012 delavcev...Dodajmo še, da jih je v letu 2015 nekaj na novo zaposlenih, v letu 2016 jih je še več na novo zaposlenih...nekaj tisoč začetnikov dodatka za delovno dobo ne dobi..180 tisoč je velika številka. Strinjaš se vedeti, če je nekdo dobil dodatek za delovno dobo je moral imeti pogodbo o zaposlitvi, bil je prijavljen v socialna zavarovanje in seveda, prejel je plačilno listo in teh je bilo 173 012 ...Več na: www.dnevnik.si/10427...m-sektorju

Jah ne vem, nekateri ekonomisti so čisto resno pisali koliko BDP ustvari javni sektor. In jih ni nihče napadel.

No, kar hočem povedati je, da ti ekonomisti trdijo, da je javni sektor bolj proguktiven kot zasebni sektor in, da ustvari večji delež BDP na zaposlenega.

In ko sem na RTV forumu to argumentacijo kritiziral, so moj komentar preprosto zbrisali. Pustili pa so komentarje tistih, ki so trdili koliko BDP ustvari javni sektor.

Danes na siol.net berem, da sindikati zahtevajo, da se zviša minimalna plača na 1.000 EUR bruto, ker je pa 800 EUR bruto res čisto premalo za preživetje. Morda mislite, da se to ne more zgoditi. No, kakor jaz vem, so na zadnjih pogajanjih uresničili večino zahtev sindikatov in niti enega predloga delodajalcev.

Zanimivo je pa to, da razen Financ ni medijev, ki bi o teh idiotizmih pisali.

A mi lahko nekdo odgovori kdo je birokrat? In morda še kdo je dober ali slab birokrat, po čem se to meri?! Se meri uspešnost po dohodku, ki ga prinese birokrat v blagajno ali denimo po hitrosti obdelovanja vlog?!

Namreč policaj ni birokrat. Vojak tudi ne. Medicinska sestra tudi ne. Javni uslužbenci v vpisnikih delajo samo tisto kar jim je zapovedano. Kdo so potem ti birokrati?! So to neki strašni uradniki, ki vse pretepejo ali ustrahujejo?!

Je birokrat navadni javni uslužbenec ali je to morda fukcionar, tisti, ki ima moč odločanja?! Navadni javni uslužbenec v glavnem ničesar ne odloča, razen da izvršuje kar mu je zapovedano, bodisi po predpisih ali ustno.

Nekaj posplošeno pišete. Nekaj v stilu "vsi novinarji so podkupljeni, preplačani in neumni". Ne vem ali je to slika, ki jo želite pokazati javnosti. Dajte bodite pošteni in vsaj konkretno napišite kdo je kaj zakrivil, kakšno funkcijo opravlja ipd. Ne mečite slabo luč na vse zaposlene v javni upravi. Hvala lepa za takšno objektivnost. Dobre plače?! Je 600 ali 700 eur za vaš dobra plača?!

Pozdravljen prijatelj Sopranus (po dolgem času).

Z brisanjem komentarjev tudi na delo.si ni nič boljše. Ta levi te lahko obkladajo in osebno napadajo kakor hočejo, pa jih admin ne bo nikoli zbrisal. Moje nedolžne komentarje, brez napadanja sokomentatorjev pa takoj izbriše.

Levi pač ne morejo iz svoje kože, pa naj bo to v medijih ali v politiki. Tako kot včeraj, ko je bilo poročilo o gospe Majdi Pajnkihar ena od glavnih novic.

[Tutankamon21]
A mi lahko nekdo odgovori kdo je birokrat? In morda še kdo je dober ali slab birokrat, po čem se to meri?! Se meri uspešnost po dohodku, ki ga prinese birokrat v blagajno ali denimo po hitrosti obdelovanja vlog?!

Namreč policaj ni birokrat. Vojak tudi ne. Medicinska sestra tudi ne. Javni uslužbenci v vpisnikih delajo samo tisto kar jim je zapovedano. Kdo so potem ti birokrati?! So to neki strašni uradniki, ki vse pretepejo ali ustrahujejo?!

Je birokrat navadni javni uslužbenec ali je to morda fukcionar, tisti, ki ima moč odločanja?! Navadni javni uslužbenec v glavnem ničesar ne odloča, razen da izvršuje kar mu je zapovedano, bodisi po predpisih ali ustno.

Nekaj posplošeno pišete. Nekaj v stilu "vsi novinarji so podkupljeni, preplačani in neumni". Ne vem ali je to slika, ki jo želite pokazati javnosti. Dajte bodite pošteni in vsaj konkretno napišite kdo je kaj zakrivil, kakšno funkcijo opravlja ipd. Ne mečite slabo luč na vse zaposlene v javni upravi. Hvala lepa za takšno objektivnost. Dobre plače?! Je 600 ali 700 eur za vaš dobra plača?!

Birokrat je človek, lahko je zaposlen v javnem (največkrat) ali zasebnem (manjkrat) sektorju, ki izvršuje predpise, navodila na način, ki so v škodo drugim ljudem. Človek, ki uporablja pravila za to, da bi ljudem škodil, ne pa pomagal.

In ne mi prodajati bučk, da drugega na more, kot da zajebava ljudi. Marsikaj se da, če se le hoče. Če se išče rešitve, če človek ni pizda, ampak človek. Vedno je odvisno od tega kako se bere predpise. Pravo, predpisi pač niso matematika, ampak so žive zadeve, ki se spreminjajo glede na čas, vrednote, prepričanja itd.

Birokrat je po domače, človeška pizda, sadist, ki uživa v tem, da drugim povzroča škodo in težave.

Raje sploh ne berem tega

Poznam ljudi, ki so jih naredili v Zagrebu, Beogradu, Splitu in Banja Luki, pa so vrhunski strokovnjaki na svojem področju. Kot pač kdo, niso vsi za isti koš. :)

[]
Poznam ljudi, ki so jih naredili v Zagrebu, Beogradu, Splitu in Banja Luki, pa so vrhunski strokovnjaki na svojem področju. Kot pač kdo, niso vsi za isti koš. :)

Ja, eni imajo znanje, delavnost in intelekt, eni pa samo papir z izobrazbo, znanja in sposobnosti pa nobenih. Pa sta lahko diplomirala/doktorirala na isti fakulteti/univerzi.

V Sloveniji se zdi, da bolj cenimo formalne titule kot pa znanje. Še zlasti to velja za javni sektor in državna podjetja.

No in kdo je to konkretno birokrat? V kateri zadevi? Je to nek človek na okencu, ki sprejema in oddaja papirje. V čem zajebava? Če zahteva osebni dokument, a je to zajebancija? In kakšna je potem rešitev? Da ukinemo vso birokracijo? Morda uvedemo tržnice in bi ljudje ponujali svoje storitve na tržnicah?

Potemtakem lahko vsaka stranka dela kar hoče. Nekdo bi zidal na kmetijskih površinah, drugi bi okradel zaposlene, tretji bi pretepal ženo doma, četrti bi imel disko, kjer bi teptali ljudi - denimo Pirniče itd. Nekje je menda potrebno potegniti mejo?

Mene je zelo presenetil odgovor nekega pravnika, ki je na TV povedal, da je največja pravna država diktatura. Zakaj? Ker v diktaturi so vsi zakoni dosledno spoštovani. Brez milosti.

Birokrat naj bi poznal zakone s svojega delovnega področja. Če naleti na slab zakon, naj bi bila njegova dolžnost, da o tem obvesti zakonodajalca s predlogom, da se tak zakon spremeni.

Se birokratu tega ne ljubi početi? Potem je najmanj, kar lahko država stori, da birokrata ne nagrajuje za delovno uspešnost. Ko gre za dodatke k redni plači, marsikdo postane bolj delaven, od tega pa ima korist on sam in družba.

[Tutankamon21]
No in kdo je to konkretno birokrat? V kateri zadevi? Je to nek človek na okencu, ki sprejema in oddaja papirje. V čem zajebava? Če zahteva osebni dokument, a je to zajebancija? In kakšna je potem rešitev? Da ukinemo vso birokracijo? Morda uvedemo tržnice in bi ljudje ponujali svoje storitve na tržnicah?

Potemtakem lahko vsaka stranka dela kar hoče. Nekdo bi zidal na kmetijskih površinah, drugi bi okradel zaposlene, tretji bi pretepal ženo doma, četrti bi imel disko, kjer bi teptali ljudi - denimo Pirniče itd. Nekje je menda potrebno potegniti mejo?

Mene je zelo presenetil odgovor nekega pravnika, ki je na TV povedal, da je največja pravna država diktatura. Zakaj? Ker v diktaturi so vsi zakoni dosledno spoštovani. Brez milosti.

Človek na okencu lahko zajebava za malenkosti, višje pa za večje zadeve.

Če zaposlen na okencu recimo ve, da stranke ne poznajo nekaterih pravil, ali pa kako je dotična situacija urejena. Pa ga na določene stvari ne opozorijo in mu povzročijo dodatne stroške/delo, je to birokratsko vedenje. Če ima uradnik možnost, da zadevo uredi na več načinov, pa izbere tako, ki je za stranko najbolj neugodna. Če stranki ne svetuje kako lahko reši težavo s katero se stranka sooča, ampak ji pusti, da recimo vloži napačno vlogo.

Ko si že ravno pri kaznivih dejanjih. Zanimivo je to, da se v praksi pri določenih kaznivih dejanjih že uporablja obrnjeno dokazno breme, pa za to ni podlage v zakonu in ustavi. Na drugi strani pa imamo vse potrebne zakonske okvire, da se preganja recimo kriminal bankirjev, politkov itd., pa ga zaradi skorumpiranosti vpletenih ne. Pa ko že omenjaš Lipo, zoper dotičnega posameznika se je pač ukrepalo, ker je to hotela razjarjena množica, ki so jo ščuvali novinarji. Pri kakšnem drugem primeru, pa ni nobenih posledic, ker se o zadevi ne poroča.

Tudi na kmetijskih površinah se da zidati. Samo odvisno kdo. Fracu bodo zemljo spremenili v zazidljivo, ker je v dobrih odnosih z županom. Ker pozna Lojzeta na ministrstvu. Janezu pa tega ne bodo storili, ker župan ve, da ni volil zanj.

Ta pravnik, ki je to trdil, pač govori traparije, saj se v diktaturah zadeve velikokrat rešujejo mimo sodišč. Ali pa se sodiščem vnaprej naroči kakšen mora biti končni rezultat. No, v Sloveniji je to še danes prisotno.

Je pa tako, da je življenje in zapleti, ki ga spremljajo, živa stvar. Pravila niso za to, da se jebe nekoga v glavo in povzroča spore, ampak zato, da se spore preprečuje. Tega birokrati ne razumejo. In če se vidi, da neko pravilo nima več smisla, ga je treba opustiti oz. spremeniti. Ne pa da se ga izvaja zato, ker je pač še vedno veljaven in je super za zajebavanje ljudi v glavo.

Veliko stvari se da rešiti z nekim potrpljenjem in pripravljenostjo pomagati. Eni to zmorejo, drugi pač ne.

Niso pa birokrati samo v javnem sektorju, kot se to zmotno misli. Tudi zasebne firme jih imajo. In so posledice birokratskega delovanja posameznikov lahko usodne za firmo. Ker se ustvarjajo nepotrebni spori s strankami, poslovnimi partnerji; ker se ne inovira, ampak piše poročila itd.

Se strinjam z odgovorom. Moti me pa pisanje novinarke, ki zadeve posplošuje, ne napiše pa nič pametnega. Bom pa zadevo skušal prikazati še z drugega zornega kota, sam namreč delam v državni upravi. Pa ne vseskozi. Svojo službeno pot sem začel v zasebnem sektorju.

Torej v praksi je tako, da se ljudje bojijo odgovornosti, bojijo se odločati, ali pa se enostavno naveličajo konfliktov. Določeni ljudje nimajo izkušenj iz zasebnega sektorja, določeni ljudje nimajo želje ali pa nočejo zaposlenim posredovati informacij. Obvestiš nadrejene o težavi, oziroma prosiš za mnenje in ne dobiš odgovora. Nadrejeni znajo povedati kaj si naredil narobe, ko jih vprašaš kaj je pravilno oziroma ali lahko dobiš navodila za delo, pa jih ne dobiš.

Včasih se s sodelavci sporečemo kako rešiti kako stvar in sčasoma se dogovorimo. Stvar je pa taka, da v principu mora vsak zaščititi svoj hrbet, saj se vsaka napaka lahko hitro maščuje. Nikogar ne zanima koliko dela si opravil, nikogar ne zanima komu vse si pomagal. Važno je le, da nisi storil napake. Iščejo se napake.

Vsa birokacija pa je vodena hierarhično. Od zgoraj navzdol. Marsikdo komplicira samo zato, ker se boji, ker nima navodil in ustreznih znanj. Predvsem sem opazil, da se vse preveč dela na pamet. Prejšnje leto sem iz interneta potegnil precej navodil in predpisov, da smo v službi določene zadeve dorekli. Prej tega ni naredil še nihče. Kar me čudi. Čeprav bi bila dolžnost vodstva, da podrejene opremi z informacijami in jih nauči samostojnega vodenja in razmišljanja. Ampak to v principu niti ni zaželeno. Sistemi so zastavljeni tako, da spodnji delajo in čim manj razmišljajo, razmišljanje je prepuščeno vodstvu, ki pa ukrepa kakor ukrepa. Ali ukrepa ali pač ne.

Največja hinavščina pa je izobraževanje zaposlenih, katere se pošilja na neke tečaje, ki so marsikdaj nekoristni za delo, ki se opravlja. Večinoma se ljudje prijavljajo na tečaje zaradi druženja, zabave ali pa preprosto zaradi boljših ocen. Koristi od izobraževanja pa marsikdaj ni. S tem, da funkcionarji so na boljšem kot javni uslužbenci, ker dobijo več.

In za konec še tole. Zakaj neki bi se nek javni uslužbenec trudil, da bi nekaj spremenil, če postane potem motnja v sistemu? Naletiš samo na ovire in težave. Najprej se morajo vodilni uslužbenci in politika odločiti kaj hočejo in kako to doseči, potem ste pa lahko jezni na zaposlene.

Saj jaz sem tudi jezen na obrtnike včasih. Prosiš več mesecev, da dobiš obrtnika za delo, ko ga dobiš, pa slabo naredi in drago zaračuna. Si rečeš, da boš drugič raje naredil sam. S tem, da mnogi goljufajo pri davkih, nategujejo s plačili, po drugi strani pa pričakujejo, da jim bo država nudila vse.

[Tutankamon21]
No in kdo je to konkretno birokrat? V kateri zadevi? Je to nek človek na okencu, ki sprejema in oddaja papirje. V čem zajebava? Če zahteva osebni dokument, a je to zajebancija? In kakšna je potem rešitev? Da ukinemo vso birokracijo? Morda uvedemo tržnice in bi ljudje ponujali svoje storitve na tržnicah?

Moja izkušnja je sledeča... Delam namreč za birokrate in tudi za nebirokrate.
Ko se pri nebirokratih pojavi napaka, se trudijo, da bi napako čimprej odpravili in čimprej vzpostavili delujoče stanje. Pravilniki so jim pri tem zgolj v pomoč, da gre zadeva lažje, hitreje in v pravi smeri.

Pri birokratih je drugače.
Oni vzamejo v roke pravilnik, izvedejo in odkljukajo vse postopke, ki so tam navedeni (iz resnične izkušnje: in potem se odpeljejo na manikuro). Ali so bili postopki iz pravilnika uspešni za odpravo napake in vzpostavitev delujočega stanja, jih ne zanima. Oni so svoje naredili - postopki iz pravilnika so bili izvršeni in odkljukani. Ko jih kličeš za pomoč (da bi te npr. spustili v prostore), ker si v končni fazi kot zunanji izvajalec le poklican za odpravo napake, so nedosegljivi, saj so na manikuri.

Ko smo začeli delati za birokrate, se nam je na začetku podrl poslovni model.
Pri nebirokratih opraviš delo (75%) in napišeš dokumentacijo (25%).
Pri birokratih opraviš delo (25%) in napišeš dokumentacijo (75%), ki je v končni fazi potem preveč podrobna in obsežna, zato je nihče ne prebere niti enkrat. Problem je ravno ta, da potem stvari postanejo same sebi namen, nimajo pa nobene uporabne vrednosti.

[Tutankamon21]
Se strinjam z odgovorom. Moti me pa pisanje novinarke, ki zadeve posplošuje, ne napiše pa nič pametnega. Bom pa zadevo skušal prikazati še z drugega zornega kota, sam namreč delam v državni upravi. Pa ne vseskozi. Svojo službeno pot sem začel v zasebnem sektorju.

Torej v praksi je tako, da se ljudje bojijo odgovornosti, bojijo se odločati, ali pa se enostavno naveličajo konfliktov. Določeni ljudje nimajo izkušenj iz zasebnega sektorja, določeni ljudje nimajo želje ali pa nočejo zaposlenim posredovati informacij. Obvestiš nadrejene o težavi, oziroma prosiš za mnenje in ne dobiš odgovora. Nadrejeni znajo povedati kaj si naredil narobe, ko jih vprašaš kaj je pravilno oziroma ali lahko dobiš navodila za delo, pa jih ne dobiš.

Se strinjam, da je javni sektor kot sistem naravnan tako, da spodbuja birokratski pristop. Pa vendar, nekateri ljudje gredo pač preveč po liniji najmanjšega odpora. Prav tako je ta strah pred nadrejenimi v javnem sektorju neosnovan. Ker v praksi imajo ljudje na sodniji pokrit hrbet. Zato ne bi smeli pristajati na vse kaprice šefov. Je pa res, da ko se velika večina pokori, potem vsi skupaj pritiskajo še na tistih nekaj posameznikov, da se podredijo čredi. Jaz pa pravim, da ni treba, da je temu tako. Vsak posameznik se mora trudi delati v dobro ljudi. Opozarjati na napake. Tudi anonimno, če ne gre drugače.

Včasih se s sodelavci sporečemo kako rešiti kako stvar in sčasoma se dogovorimo. Stvar je pa taka, da v principu mora vsak zaščititi svoj hrbet, saj se vsaka napaka lahko hitro maščuje. Nikogar ne zanima koliko dela si opravil, nikogar ne zanima komu vse si pomagal. Važno je le, da nisi storil napake. Iščejo se napake.

Je, več je treba sodelovanja. Ampak tega prepucavanja, z veliko hujšimi posledicami je v zasebnem sektorju še veliko več. Mene pravzaprav čudi, da zaposleni v javnem sektorju tako enostavno pristanejo na to, da se piše še več brezveznih poročil, ki ne prinašajo nobenih sprememb. Saj jaz verjamem, da človek, ki ve, da drugemu dela slabo, ne more biti srečen. In ga to kljuva. Če bi se recimo zasebnike malo lepše obravnavalo, bi se oni potem tudi lepše do zaposlenih v javnem sektorju. Sploh pa je treba opozarjati in izpostavljati te politične nastavljence, ki se skrivajo po raznih agencijah in samo štrene mešajo.

Vsa birokacija pa je vodena hierarhično. Od zgoraj navzdol. Marsikdo komplicira samo zato, ker se boji, ker nima navodil in ustreznih znanj. Predvsem sem opazil, da se vse preveč dela na pamet. Prejšnje leto sem iz interneta potegnil precej navodil in predpisov, da smo v službi določene zadeve dorekli. Prej tega ni naredil še nihče. Kar me čudi. Čeprav bi bila dolžnost vodstva, da podrejene opremi z informacijami in jih nauči samostojnega vodenja in razmišljanja. Ampak to v principu niti ni zaželeno. Sistemi so zastavljeni tako, da spodnji delajo in čim manj razmišljajo, razmišljanje je prepuščeno vodstvu, ki pa ukrepa kakor ukrepa. Ali ukrepa ali pač ne.

Jaz se še danes spomnim kako sem moral iti do načelnika, da je uradniku na upravni enoti razložil, da mora spoštovati zakon. Pa se sedaj odlično razumem s tistim uradnikom. Mi je eno vlogo neverjetno hitro rešil. Sem bil prav presenečen.

Največja hinavščina pa je izobraževanje zaposlenih, katere se pošilja na neke tečaje, ki so marsikdaj nekoristni za delo, ki se opravlja. Večinoma se ljudje prijavljajo na tečaje zaradi druženja, zabave ali pa preprosto zaradi boljših ocen. Koristi od izobraževanja pa marsikdaj ni. S tem, da funkcionarji so na boljšem kot javni uslužbenci, ker dobijo več.

Ma ja, ta izobraževanja so velikokrat namenjena temu, da uradniki na ministrstvu in teh agencijah še kaj zaslužijo. Predavajo pa ljudje, ki nimajo izkušenj iz prakse, niti si jih ne želijo. In kar mene najbolj moti, ker na državljane gledajo prezirljivo in vse obravnavajo kot kriminalce. Logike pa v teh predpisih pogosto nobene. In to me jezi. Sploh razno razni politični nastavljenci. Ali pa eni vsega naveličani uradniki, ki si v resnici sploh ne želijo opravljati te službe.

In za konec še tole. Zakaj neki bi se nek javni uslužbenec trudil, da bi nekaj spremenil, če postane potem motnja v sistemu? Naletiš samo na ovire in težave. Najprej se morajo vodilni uslužbenci in politika odločiti kaj hočejo in kako to doseči, potem ste pa lahko jezni na zaposlene.

Saj jaz sem tudi jezen na obrtnike včasih. Prosiš več mesecev, da dobiš obrtnika za delo, ko ga dobiš, pa slabo naredi in drago zaračuna. Si rečeš, da boš drugič raje naredil sam. S tem, da mnogi goljufajo pri davkih, nategujejo s plačili, po drugi strani pa pričakujejo, da jim bo država nudila vse.

Ja, obrtnike za mala dela je težko dobiti. Je pa tako, v Sloveniji se je zadnjih 20 let zelo negativno obravnavalo poklicno izobraževanje. Sedaj pa obrtnikov manjka. In potem si lahko več privoščijo. Pa potem se še regulira čisto preveč poklicev, tako da je konkurence tam precej manj. In manj kot je konkurence, višje so cene, nižja je kakovost storitve.

Proti birokratom se je pa treba boriti povsod. Ne sme se jim pustiti, da ljudem uničujejo življenja za malenkosti.
Ravno ta primer z doktoratom je smešen. Ministrica je v isti situacija, kot ta ženska, ki je bila kaznovana. Pa zanjo ne bo nobenih posledic. Pa tudi ne bo spremenila te butaste zakonodaje. To mene moti. Ta prekleta dvoličnost. Njega bomo pojebali v nulo, zame pa ta pravila ne veljajo, ker jaz sem pa ta in ta.
No, sicer se pa tej Maji Brenčič iz aviona vidi, da je ena sluzavka pokvarjena, ki je pripravljena za denar narediti vse. Pa se jo še kar gleda na ministrskem mestu. To je tisto kar je žalostno.

[0430ABAKU]
> [Tutankamon21]
> No in kdo je to konkretno birokrat? V kateri zadevi? Je to nek človek na okencu, ki sprejema in oddaja papirje. V čem zajebava? Če zahteva osebni dokument, a je to zajebancija? In kakšna je potem rešitev? Da ukinemo vso birokracijo? Morda uvedemo tržnice in bi ljudje ponujali svoje storitve na tržnicah?

Moja izkušnja je sledeča... Delam namreč za birokrate in tudi za nebirokrate.
Ko se pri nebirokratih pojavi napaka, se trudijo, da bi napako čimprej odpravili in čimprej vzpostavili delujoče stanje. Pravilniki so jim pri tem zgolj v pomoč, da gre zadeva lažje, hitreje in v pravi smeri.

Pri birokratih je drugače.
Oni vzamejo v roke pravilnik, izvedejo in odkljukajo vse postopke, ki so tam navedeni (iz resnične izkušnje: in potem se odpeljejo na manikuro). Ali so bili postopki iz pravilnika uspešni za odpravo napake in vzpostavitev delujočega stanja, jih ne zanima. Oni so svoje naredili - postopki iz pravilnika so bili izvršeni in odkljukani. Ko jih kličeš za pomoč (da bi te npr. spustili v prostore), ker si v končni fazi kot zunanji izvajalec le poklican za odpravo napake, so nedosegljivi, saj so na manikuri.

Ko smo začeli delati za birokrate, se nam je na začetku podrl poslovni model.
Pri nebirokratih opraviš delo (75%) in napišeš dokumentacijo (25%).
Pri birokratih opraviš delo (25%) in napišeš dokumentacijo (75%), ki je v končni fazi potem preveč podrobna in obsežna, zato je nihče ne prebere niti enkrat. Problem je ravno ta, da potem stvari postanejo same sebi namen, nimajo pa nobene uporabne vrednosti.

Lepo si to napisal.

Če lahko samo dodam. Imam dve prijateljici. Ena je bila včasih bolj podjetniško naravnana, pa je potem šla v javni sektor. Druga je bolj birokratski tip, a se je zaposlila v zasebnem sektorju.

Prva se je v roku 10 let spremenila v klasičnega birokrata. Otepa se odgovornosti, po liniji najmanjšega odpora. Jaz sem svoj del naredila. Čisto tako kot si opisal. Posledice je ne brigajo več. Ni sicer, d abi zajebavala ljudi, se ji pa ne ljubi več pomagati.

Druga je še vedno birokratska. A dela v privat podjetju in jo direktor drži nazaj. Ima nek red, je steber v firmi. A ko ima birokratske popadke, je direktor ustavi, zadeva se razreši in je v dobro firme. In je sedaj bolj fleksibilna kot tista prva. Pred 10 leti si nikoli ne bi mislil, da se zadeve lahko tako obrnejo.

Sem se pa še tretje kolegice spomnil, če že samo o ženskah pišem. Pa dela za tujo korporacijo. Je pa tudi birokratka po duši. Je pa skoraj tako kot tista prva. S tem, da vem, da je enkrat zaradi svojega pristopa firmo stala enega posla za milijon EUR. Samo je na srečo uspela neko tretjo firmo potunkati v drek, tako so potem oni izgubili posel. Poznam obe plati zgodbe, ker je tam pa en drug kolega delal.

Zato pa jaz stalno pravim, da se je treba proti birokratom stalno boriti. Vsak dan. Jih prisiliti, da stopijo iz cone udobja. Jih prisiliti, da problem rešijo, ne pa preložijo ali še poslabšajo ali poturijo komu tretjemu. Saj se da marsikaj. Samo vztrajati je treba.

[rename]
Drzi kar pravis, vendar so tudi med javnimi usluzbenci taksni, ki pomagajo stranki, so prijazni in dobronamerni.
Niso vsi enaki, zato je prav, da se o konkretnih svinjarijah pise tudi s konkretnimi imeni.
Dvomim pa tudi, da je ta birokrat samoiniciativno izdal odlocbo; konec koncev je moral nekdo podpisati, kar pomeni, da je slo za neko intervencijo od zgoraj....na osnovi prijave nekoga.
Kajti spet dvomim, da so birokrati proaktivni - da je prisel nek dan v sluzbo in si rekel, no poglejmo kje je doktorirala ta-in-ta in kako se podpisuje. Dvomim, da ve, kje je doktorirala Brenciceva, itd....

Ja, hudič je, ker imajo dostikrat neka navodila, ki so nezakonita, saj so v nasprotju z zakonom. Samo jaz nisem tam zaposlen in potem ne vem kaj točno tam piše.

Saj ta dotični birokrat je tudi rekel, da ima taka navodila. Tako, da lahko, da je potem načelnik ob soočenju z dejstvom, da točno poznam člen zakona, spremenil navodila oz. se je odločil, da jih bo njihova upravna enota ignorirala.

Saj jaz sem bil bolj vesel, da sem zadevo rešil tako, da je bilo za vse ok. In so potem od takrat dalje po zakonu delali.

Večkrat sem pisal, glede teh tujih jezikov. Pa kako se smešijo, ko imajo univerzitetno izobrazbo, 8 leti učenja angleščine, potem pa zahteva prevod enega stavka. No, moram reči, da se mi je lansko leto zgodilo, da je uslužbenka rekla, da prevoda ne rabim, ker ona pa razume angleško. Pet let nazaj je pa za isti stavek zahtevala prevod.

Sem si prav rekel, no vidite, počasi se bo pa morda le nekaj spremenilo. Samo vztrajati je treba. Je treba stalno vršiti pritisk. Sicer prijazno in vljudno, a vseeno ne odnehati.

Ko ste že omenili delovno uspešnost. Pred leti so včasih javnim uslužbencem in funkcionarjem dali povečan obseg dela. In smo dobili kakšno malenkost. Več je bilo denarja za opremo, za izobraževanja in za delovno uspešnost. Zdaj tega praktično ni več. Zelo redki kaj dobijo in morajo biti zelo dobro sindikalno organizirani. Denimo policisti ali zdravniki. Danes je tako, da je v službah povečini uravnilovka. In ne glede koliko delaš in kako delaš je plača enaka. Če več delaš, je samo večja verjetnost, da boš naredil več napak. Delovne uspešnosti že nekaj let ni!

Pred leti, ko sem prišel iz zasebnega sektorja v državno upravo, sem tudi sam nekajkrat naletel na težave, ko sem skušal kakšne stvari premakniti in rešiti na bolj praktičen način. Potem sem z leti ugotovil, da je v državni upravi tako, da je pomembna funkcija, ki jo opravljaš. Nizko rangirani birokrat ali javno uslužbenec pač nima pooblastil in nihče ga ne jemlje resno, da bi lahko nekaj spremenil. In vsak sistem ima določene "varovalke", da ne pride do zlorab ali prekoračitev pooblastil.

Glede dostopa do prostorov v državni upravi je tako, da se včasih res komplicira, po drugi strani pa je to nek varnostni protokol, neka varovalka v sistemu.

Razlika je tudi v pričakovanju ljudi, ki včasih imajo nerealna pričakovanja in želijo, da bo njihove težave rešil nekdo drug.

Se pa zelo strinjam, da bi se dalo marsikaj spremeniti na bolje. Sta pa zasebni in javni princip delovanja zelo različna. V zasebnem sektorju sta pomembna čas in denar. In temu je podrejeno praktično vse. Javni sistemi pa so zasnovani tako, da ljudem nudijo javne storitve, ki so dostopne vsem, četudi cenovno niso upravičene in javna podjetja delajo z izgubo. Denimo javni prevozi, zdravniške storitve. Princip delovanja javnih podjetij torej ni nujno dobiček, ampak zagotavljanje storitev.

Se pa spremembe dogajajo, vendar počasi. Ljudje bi včasih radi spremembe čez noč. Lažje je izražati negodovanje, kritike, kot ponuditi rešitve.

Tudi v družinah in na cesti, če kdo malo opazuje okoli sebe, je veliko težav. In ljudje se različno odzivamo nanje. Pa vsi načeloma smo odrasli ljudje in vemo kako se je treba obnašati in vemo kaj je prav in narobe, a v praksi se dogaja, da ne spoštujemo prometnih predpisov, da se izogibamo plačevanju davkov, da goljufamo in iščemo bližnjice v zasebnem ali javnem življenju. Varamo partnerje, lažemo ljudem in tako dalje. Takšni smo ljudje. Vsak mora torej najprej spremeniti sebe in svoj odnos do življenja, potem avtomatično začne spreminjati tudi svojo okolico. S tem, ko postane boljši, nemoteč, bolj učinkovit, prijazen ter človeški,