V javnem sektorju je pomemben le ključ »Cerar dobi tri, Židan in Erjavec po enega«, vse ostalo z ustreznostjo in sposobnostjo vred je lartifari. Pomembno je, da je "naš".

To pa docela ne drži.

Če ima zaposleni v javni upravi kak doktorat ali magisterij, mu to prinese dodatne točke. Če pa tega naslova nima, ga bo lahko skozi delo pridobil enkrat v ( u prosjeku) 30 letih rada. Po principu - cijela uprava studira doživotno, uz rad, zamisli ti to, bože mili.

(Si pa pozabil še na obstoječe merjenje učinkovitosti v javnem sektorju po principu - ližem dupe šefu, diže se mi plata i dodaci.)

Vse spoštovanje pa gre vsem zaposlenim v javni upravi, ki se zares trudijo opravljati svoj poklic in ki tudi napredujejo na osnovi pravih kvalitet.

Lepo opisana problematika.
Slab in nesposoben vodja vodi ekipo na način, da vsem okoli sebe dokazuje, da so bolj nesposobni od njega. Dokler njegov nadrejeni tega ne ugotovi, se lahko naredi velika škoda in ti ključni ljudje odidejo. V javni upravi je tega ogromno, v gospodarstvu je tega sicer nekaj manj, a vseeno ne zaostajajo veliko.
Zaposleni se zaradi tega ukvarjajo z nepotrebnimi in neproduktivnimi aktivnostmi, namesto da bi kot tim delali za napredek podjetja in ne le za "ščitenje lastnega hrbta".