Ključni namen kompliciranja nepremičninskega davka je nategnit rajo, da bi plačevala več in bila obenem tiho. Težka bo.

Kdo bo pa prijavil, da je nekaj prenovil, izboljšal svoj dom, če bo zato tepen. Kajti vsaka obnova naj bi vplivala na rast vrednosti njegove nepremičnine, le-ta pa je osnova za davek.
Davčno reformo bi morali zastaviti tako, da bi obnovo stimulirali in da bi kljub višji vrednosti nepremičnine ljudje plačali manj davka. Saj posledično potrošijo največkrat manj energije, saj so prenove usmerjene zlasti v menjavo oken in izvedbo novih fasadnih ovojev.
Preverijo naj kako so ljudje prijavljali svoje nepremičnine, zlasti kvadraturo. Iz lastnih izkušenj vem, da nekaterim manjkajo cele etaže ali pa so v E knjigi nastavili bodoče kvadrature, ki sploh še niso izvedene, kupci pa ne vedo zakaj ima njihova hiša toliko kvadratnih metrov. Zlasti neuki tujci.

Do osamosvojitve smo imeli protokol glede vpisovanja podatkov o nepremičninah v zemljiško knjigo in v Zemljiški kataster. Problem je bil, da ni bilo nadzora nad izvajanjem teh predpisov, ki so vključevali premočrten razvoj nepremičnin - urbanistični dokumenti, lokacijske odločbe s parcelacijskimi načrti, gradbena dovoljenja, z njimi skladna gradnja, uporabna dovoljenja in prenos vsega v uradne evidence. Pri tem investitor - laik ni imel možnosti potvarjati dejstev za vpise. Tako še danes poteka evidentiranje na primer v Avstriji, in v drugih deželah razvitega sveta... - pri nas pa kot pri Butalcih, kar po "evidentiranju" na licu mesta, brez preverjanja legalnosti nastale nepremičnine, po nareku (in zelo izmuzljivi in vprašljivi odgovornosti) laičnega lastnika - investitorja... - zato pa so tako nastavljene evidence popolnoma nezanesljive, in za investitorstvo tujcev ovira.