Sem pa opazil še nekaj, kar si težko razložim. Gre za iztisnitev malih delničarjev. Lastnik, ki ima 90 odstotkov lastništva, lahko izplača male lastnike. Nekaterim se to zdi krivica, preprosto želijo biti lastniki – neaktivni lastniki. Razlog je verjetno preprost. Nimajo odnosa do lastnine, ki so jo dobili s privatizacijo.

Tako je, stalna kricanja na forumu, kaksna krivica je iztis lastnikov (celo po dobrih prevzemnih cenah) so prav absurdna.

Ocitno ljudi v sloveniji ne bi motilo niti, ce ne bi obstajala obveza dati prevzemno ponudbo pri dovolj velikem delezu firme. Enostavno bi lahko wannabe tajkun nakupil po malem 51% podjetja in ostalim pokazal fige, pa se veseli bi bili, da jih nihce ni "prisilil" v prodajo.

tako. v kontekstu "ubogih malih delnicarjev" je na primer bine kordez prakticno narodni heroj, ker jim je omogocil izstop po ceni, ki bi jo lahko brez tega samo sanjali. zajebal je potem sebe in firmo, ne pa njih.

zdaj pa pejd pa komu to razlozi.

(da o bavcarju in kryzanowskemu, ki sta se sla, kdo ima daljsega in pri tem podaljsevala tistega od tadrugega, niti ne govorimo :)

Vlada Janeza Janše oz. konkretno Jože Tanko, SDS, enako NS.i, so še 21. novembra 2007 trdili, da menedžerski odkupi potekajo skladno z evropsko in slovensko zakonodajo ter ob ustreznem nadzoru pristojnih organov in ustanov. »Evropska direktiva o prevzemnih ponudbah enakopravno obravnava vse možne akterje prevzema, tudi menedžerje. Praviloma vsak menedžerski odkup spremlja vsaj ena banka, ki po zakonih in internih pravilih za presojo posla poskrbi za ustrezno zavarovanje kreditov pri izpeljavi kupčije.«

Vladajoča desnica v l. 2004-8 očitno ni prav razumela direktive in je vede ali nevede podpirala tajkunske prevzeme in kredite. Šele na pritisk javnosti je sprejela spremenjeno zakonodajo za prevzeme.

Berem sporočilo za javnost o sklepih, ki jih je Vlada RS sprejela na 148 seji, 28. novembra 2007, o noveli zakona o prevzemih: «Vlada RS je na današnji seji na predlog Ministrstva za gospodarstvo določila besedilo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o prevzemih (ZPre-1A) in ga poslal v obravnavo in sprejem DZ RS. Predlog zakona ureja spremembo postopka dajanja prevzemne ponudbe, in sicer v smislu prepovedi zastave vrednostnih papirjev ciljne družbe. Taka sprememba je usmerjena v preprečevanje situacij, ko prevzemnik zastavi vrednostne papirje ciljne družbe za pridobitev bančne garancije za njen prevzem.
Ministrstvo za gospodarstvo je pri pripravi sledilo ključnim načelom, ki so usmerjena zlasti v zaščito interesov vseh in še posebej manjšinskih delničarjev ter enakost njihove obravnave, določitev pravične cene, obveznost prevzemne ponudbe, varstvo pridobljenih pravic, pravno varstvo, transparentnost prevzemnega postopka, obveščanje vseh strank, posebno predstavnikov zaposlenih, o vseh ključnih elementih povezanih s prevzemno ponudbo, transparentnost obrambnih struktur. Sprejeta novela zakona bo izboljšala preglednost na področju tako imenovanih menedžerskih odkupov gospodarskih družb.«Berem tudi dokument; EVA: 2007-2111-0154, PREDLOG ZAKONA O SPREMEMBAH IN DOPOLNITVAH ZAKONA O PREVZEMIH (ZPre-1A), kjer je povsem jasno navedeno: »Večina držav EU prevzemniku zakonsko prepoveduje finančno pomoč družbe, ki jo prevzema. Prepovedano je, da prevzemnik zastavi vrednostne papirje, delnice, ciljne družbe za pridobitev denarja ali posojila (kredita) s strani finančnih institucij (bank). S to rešitvijo naj se onemogoči izčrpavanje ciljne družbe. S predlagano spremembo pa da se želi zaščititi interese ciljne družbe, predvsem v smeri zaščite manjšinskih delničarjev in enakost njihove obravnave«.
Torej je vedenje o problematičnosti naše »divje privatizacije« glede na vrednote in regulativo EU le obstajalo. EU torej prepoveduje prevzemniku izčrpavanje in oškodovanje gospodarske družbe.

Ljudje so v demokraciji pričakovali pravičnost in enakopravnost pri privatizaciji skupne lastnine. Uresničilo se ni tisto, kar je prvotno načrtoval DEMOS. Tako piše prof. dr. Andrej Umek, bivši minister: »Demosova privatizacija je predvidevala, da del takratnega družbenega premoženja pripade skladom, pokojninskemu, odškodninskemu in razvojnemu, preostalo pa se v obliki certifikatov razdeli med vse polnoletne državljane Republike Slovenije. S tako privatizacijo bi bilo v celoti zadoščeno ustavni zahtevi po enakopravnosti vseh državljanov«. Pove tudi napako desnice: »Res je, da se tudi desni del slovenske politike še omotičen od volilnega poraza ni najbolj odločno uprl Drnovšek–Markovićevi lastninski zakonodaji, ni, na primer, zahteval njene ustavne presoje.«
Desnica torej ni niti poskušala popraviti te krivice, npr. pred Ustavnim sodiščem, ki najbolj bremenijo državljane in hromijo razvoj demokracije in države! Oblast pa je uresničila, kar je zagovarjal »pedagog naroda«, bivši minister in rektor univerze dr. Jože Mencinger, ki je dejal: »Narobe je narejena že privatizacija, s katero smo dobili dva milijona »kapitalistov«, njihov cilj je bil proizvodno premoženje čim prej pretopiti v potrošno premoženje - avtomobile in stanovanja. Še večja nesreča so bili pidi, tudi oni le lastniki premoženja. Tako pravih lastnikov podjetij sploh nismo dobili. Certifikati so ničvredni papirji. Če bi bil sam direktor in bi videl, da mi grozi izgubiti vse, kar imam in za kar sem se trudil desetletje ali več, bi namreč tudi sam poskušal oškodovati družbeno premoženje.« V stroki in politiki pa so o tem bili in so še kar tiho? Razočaranje je zato ogromno. Prisotna je negativna selekcija kadrov. Oškodovanje torej pri nas ni kaznivo ravnanje?