"S toliko regulative se ne da delati"

Kako, da sploh še obstajate, če se pa ne da?

Da je naša zakonodaja: DŽUNGLA PREDPISOV S HUDOURNIKI SPREMEMB, ki ustvarja: BIROKRATSKO UREJEN KAOS, že dolgo časa opozarjam in sem to tudi javno izrekel na sestanku v DZ.
Trdim, da urejen pravni red sploh ni odvisen od zakonodaje ampak je odvisen zgolj od resnicoljubnosti ljudi.
Laž je temeljni vir vsega družbenega zla.
Predstaviti želim svoj pogled na delitev oblasti po tehniško. Naš problem je v tem,da očitno večina te delitve ne razume.
PARLAMENT: projektira in riše načrte. Načrtov imamo v izobilju (Jaz temu pravim džungla predpisov s hudourniki sprememb). Kopico neusklajenih in nesmiselnih načrtov (beri opredpisov) bi bilo potrebno razveljaviti.
VLADA: proizvaja pravni red (včasih bi rekli neposredni proizvajalec pravnega reda) in vzdržuje delovno opremo. Pravni red je najbolj deficitarna dobrina v Sloveniji. Delovna oprema (regulatorji) je slabo vzdrževana.
SODIŠČA: kontrola kvalitete pravnega reda in odstranjevanje škarta. Kontrola kvalitete se opravlja z velikimi zaostanki. Ogromno škarta ni izločeno.
Takšno tehniško opredelitev bom obrazložil v nadaljevanju v sestavku, ki sem ga pripravil in določenim medijem (tudi Financam) posredoval že pred desetletjem ter glasi:
“Imam se tudi za velikega patriota, kar je tudi razlog, da žrtvujem čas za to pisanje (upam, da vam ta moja domišljavost ne preseda in boste pismo vseeno prebrali).
Kaj mi je dvignilo pritisk?
Tudi sam ne morem hvaliti vsebine slovenskih Zakonov. Ko sem jih pred dvajsetimi leti po službeni dolžnosti začel prebirati, sem dobil občutek in javno izrekel, da Zakone pišejo mladi popolnoma neizkušeni pravniki, ki ne vedo kaj je realnost, ali pa odsluženi državni uradniki, ki jim »dol visi« za prihodnost. (Takrat nisem vedel, da v vsebino zakonov lahko posegajo tudi lobiji in da posvečeni s pisanjem zakonov ogromno zaslužijo). Zakoni so po mojem mnenju preveč zapleteno in nejasno napisani (ni upoštevano staro Avstroogrsko načelo), predvsem pa preobširni. Upam si trditi,da je povprečno v vsakem Zakonu 75 % nesmiselnih določb, zahtev in normativov, pa tudi kazenskih določb (tu mislim predvsem administrativnih kršitev), posledično pa se potem tudi 25 % smiselnih določb in kršitev ne izvaja in sankcionira.
Toda Zakon je mrtva črka na papirju in sklicevanje na Zakon ob različnih anomalijah je preprosto (brez zamere) idiotsko. To meni dviguje pritisk ob podobnih naslovih in medijskih trditvah.
Zakaj?
Mediji ste (sicer četrta neformalna) najpomembnejša veja oblasti. Strinjam se z avtorji misli: »Z besedo lahko človeka udariš močneje kot s pestjo.« in»Človeka lahko z mečem ubiješ enkrat, z jezikom pa večkrat«. Toliko o pomembnosti medijev, ki oblikujete javno mnenje bolj učinkovito, kot vse tri formalne veje oblasti.
Zato medijske navedbe o slabih Zakonih popolnoma prikrivajo in izkrivljajo resnični problem nedelovanja in neučinkovitosti posameznih vej oblasti. Da je Zakon slab bi lahko ugotovili, če bi zakonske določbe vsaj poskušali smiselno izvajati in bi se neustreznost določb potrdila tudi skozi sodne postopke. Mi pa z »instant« ali »fast fud« (opr. ne govorim angleško) sprejemanjem in popravljanjem Zakonov tega teoretično ne moremo zagotoviti, tudi če bi sodišča normalno delovala. Zato mi vse medijske navedbe o slabih zakonih dvigujejo pritisk.
Kje pa je resnični problem?
Pristojnosti, naloge in odgovornosti posameznih formalnih vej oblasti so jasno opredeljene. Zato je absurdno, da se izvršna veja oblasti vtika v pripravo in pisanje Zakonov. Seveda je spreminjanje pravil neprimerno udobnejše od izvajanja veljavnih pravil in nadzorovanja izvajanja ter sankcioniranja kršitev. Že 2000 let je znana trditev, da je svoboda pogojena s suženjstvom ljudi Pravilom. S prejšnjim ministrom za JU (očitno ekstremnim teoretikom) sem se konfrontiral glede pomembnosti posameznih izvajalcev nalog v državni u pravi. On je namreč poveličeval (tudi javno) uradnike, ki pišejo Zakone. Moje mnenje pa je bilo in je nasprotno. Tisti, ki pišejo Zakone so režija, neposredni proizvajalci (po pretekli terminologiji) pravnega reda pa so nadzorni organi in sodniki. Pravni red in pravna varnost je po mojem mnenju še vedno deficitarna dobrina in zato velja po ekonomski razlagi za to dobrino »trg proizvajalca«. Da bi pravni red proizvedli, je tudi po tej logiki nesmiselno stalno iskati nove Zakonske rešitve, če niti obstoječih ne proizvedemo.
Glede sodnikov pa je že Švejk ugotovil, da jim ni težko obsoditi ne krivega in ne nedolžnega. Ni pa pristavil, da ima v mislih »kurje tatove«. Pri večjih zadevah večina sodnikov v nedogled čaka na namig z višjega nivoja. Resnični problem je torej, da izvršna veja oblasti prevzema naloge zakonodajne veje, svojih nalog pa niti ne opravlja, sodniki pa ne mislijo s svojimi glavami in»nimajo jajc«. Epilog vsega tega pa je, da laži in kraje ter zlonamerna sprenevedanja postanejo napake in ne (kot so se dogovorili že pred 4000 leti) grehi, kar je in očitno še bo zniževalo povprečni nivo blaginje nam Slovencem.
Od uveljavljenih tradicionalnih demokratičnih družb pa se Slovenci razlikujemo tudi po tem, da kadrujemo na dela v t. i. drugostopenjske organe ministrstev začetnike s sicer visokimi akademskimi nazivi. V Švici npr. lahko takšne naloge opravlja le uradnik z desetletno uspešno prakso na prvi stopnji.”
Skratka, izvršna oblast naj že enkrat prične izvajati svojo nalogo proizvajalca pravnega reda.